Nobena stvar več mi ne predstavlja užitka (zakaj, spodaj)
Tako, kot sem napisala v naslovu.
Vse mi je bv.
Zakaj? Zato, ker ne vidim smisla uživati, če bo tega konec. Vedno je. Ne znam se sprostiti in užiti trenutka. Ne glede na to ali je to samo dolg sprehod s psom ali poležavanje s knjigo v roki ali masaža ali izlet……
Vem, da sem depresivna. Zamenjala sem že ničkoliko antidepresivov: Cipralex, Asentro, Lyrico (ne prenašam, otečena po njej k hlod), Wellbutrin, Kventiax…
Zdravnica mi je celo, glede na moje stanje črnogledosti in obupa, hotela hospitalizirati, a si tega žal finanćno ne morem privoščiti. Saj nekako migam – v službi je ok, otroci so ok, res pa je, da sem v petih letih dala skozi marsikaj. Po moje se je bala, da sem samomorilna.
Sem samska, vdova, pri 53 ne želim veze, nikakor, tudi spolnost mi je 1000ta skrb.
Životarim.
Bodi hvaležna za lepe trenutke. Za otroke, ki jih imaš. Za službo, v kateri se nimaš slabo. To je ogromno. Vzemi v roke kakšno lepo knjigo, ne tako, ki te zamori, pač pa tako, ki je polna optimizma. Poglej si na TV kakšen dober film, mogoče kakšno nadaljevanko. Če si kolikor toliko zdrava, ceni to.
Verjetno imaš kakšno prijateljico. Pojdita nekam skupaj, popijta skupaj kavo. Speci dobro pecivo in razveseli otroke.
Meni ogromno pomaga vera. V cerkvi prosim Jezusa za pomoč in moje življenje gre kar normalno naprej. Sem pa hvaležna za vsak dan sproti, če mi mine, da nimam kakšnih hudih bolečin in lahko kaj naredim.
Srečna sem npr., če uspem očistiti plevel po vrtu. Če spečem kaj dobrega in razveselim moje najdražje. Skratka, veseli se vsakega dneva posebej. Veselja do življenja ti tablete žal ne morejo dati.
Vse dobro.
Enako čutim jaz. Sem še malo starejša. Pogrešam tisto mladostno navdušenje, žar, veselje, pričakovanja. Delujem kot robot, v ničemer res ne uživam. Grem na izlet, pa ne vidim nič novega, v naravi nobene lepote. Nekaj ustvarjam, doživljam celo uspehe, a to delam zato, da se zamotim. Druženje z ljudmi mi je odveč, rada imam mir. Noben film, glasba se me ne dotakne. Spolnost sploh ne. Sem že razmišljala, da sem depresivna in bi rabila AD. Zavidam tistim, ki se veselijo dopusta. Nikamor me več ne vleče, se mi zdi, da sem že vse videla. Veselim se ga le, da, ni treba v službo. Druženja in priprave za praznike enako. Včasih sem pa tako uživala v čarobnosti.
Enako jaz, 07.11.2024 ob 10:46
Enako čutim jaz. Sem še malo starejša. Pogrešam tisto mladostno navdušenje, žar, veselje, pričakovanja. Delujem kot robot, v ničemer res ne uživam. Grem na izlet, pa ne vidim nič novega, v naravi nobene lepote. Nekaj ustvarjam, doživljam celo uspehe, a to delam zato, da se zamotim. Druženje z ljudmi mi je odveč, rada imam mir. Noben film, glasba se me ne dotakne. Spolnost sploh ne. Sem že razmišljala, da sem depresivna in bi rabila AD. Zavidam tistim, ki se veselijo dopusta. Nikamor me več ne vleče, se mi zdi, da sem že vse videla. Veselim se ga le, da, ni treba v službo. Druženja in priprave za praznike enako. Včasih sem pa tako uživala v čarobnosti.
No, podpis pod tole, enako jaz.
ne vem kaj naj, 07.11.2024 ob 10:26
Tako, kot sem napisala v naslovu.
Vse mi je bv.
Zakaj? Zato, ker ne vidim smisla uživati, če bo tega konec. Vedno je. Ne znam se sprostiti in užiti trenutka. Ne glede na to ali je to samo dolg sprehod s psom ali poležavanje s knjigo v roki ali masaža ali izlet……
Vem, da sem depresivna. Zamenjala sem že ničkoliko antidepresivov: Cipralex, Asentro, Lyrico (ne prenašam, otečena po njej k hlod), Wellbutrin, Kventiax…
Zdravnica mi je celo, glede na moje stanje črnogledosti in obupa, hotela hospitalizirati, a si tega žal finanćno ne morem privoščiti. Saj nekako migam – v službi je ok, otroci so ok, res pa je, da sem v petih letih dala skozi marsikaj. Po moje se je bala, da sem samomorilna.
Sem samska, vdova, pri 53 ne želim veze, nikakor, tudi spolnost mi je 1000ta skrb.
Životarim.
kaj pa ce bi dala svoj mail pa mal pocvekava. tud jz mam 53let otrok odrasel.