Mame, kakšen je vaš odnos z odraslimi hčerami ( 30+)?. Se dobro razumete, se ne (zakaj), se veliko videvate?

Na žalost, ne prav dobro.

Jaz nimam hčerke, ima jo starejša sestra. Punca je stara 35 let, živi samostojno. Z materjo se ne razumeta dobro. Moja sestra je sicer malo sitna, godrnjava, a nečakinja je res groba (verbalno) do nje. Za moj okus precej preko mere- vpitje, preseka/pregrize vsako besedo. Kadar je na obisku pri sestri, ne maram iti tja.

Moja hči je na začetku tridesetih in imava zelo dober odnos. Živi s partnerjem na svojem, opravlja svoje delo, skratka ima svoje življenje. Slišiva se pogosto, na obisk pride vsaj 1 x tedensko, 2 x letno si privoščiva par dni skupnega dopusta, kak šoping. Vesela sem, da je moja hči odrasla v dobrega človeka.

Ne, z mojo odraslo hčerjo se ne razumeva dobro. Živi sama in je neporočena, tudi njeno razmišljanje o življenju nasploh, ni podobno mojemu.

Za moje pojme je preveč samoiniciativna, misli, da mora vse narediti sama in potem tudi težko najde stik s kakšnim partnerjem.

Lep odnos. Slišiva se povprečno 1x na teden, vidiva tudi 1x na teden do 14 dni. Prijetni pogovori.

Na žalost se ne razumeva, vedno iščeva nekaj skupnega, vendar tega ni.

Zadnjih 15let zelo slabo. Za vse kar se ji v življenju dogaja narobe, krivi mene. Postala je neprijetna in težka oseba. Tudi žlahta in prijatelji so se oddaljili od nje in njene družine. Z lastnima otrokoma komaj shaja, sta odrasla s svojima družinama, pa jim kar naprej pametuje in ukazuje, sta na svojem. Včasih se mi zdi, kot da ne bi bila iz naše družine. Čista tujka.

Moja mati ima dve hčeri 🙂 Pa z obema se super razume.  Nobena ne živi doma, ena je blizu, druga malo dlje, pa vseeno jo pokličeva vsak dan (ali vsaj vsak drugi dan), parkrat letno gremo pa vse ženske skupaj na kako dobro kosilo, šoping itd.  Dokler jo imamo (mati) bo tako.

Niso to neki dobri, prijetni odnosi. Vedno po vsakem srečanju, obisku , pogovoru po telefonu sem žalostna, na nek način žalostna. Ne gre in ne gre.

Poznam osebo (sošolka iz OŠ), kjer je hčerka popolnoma prekinila stike z mamo, že pred par leti.

Z očetom sta ločena, sin je nek posrednik, da ji pove najpomembnejše stvari, recimo, da se je njegova sestra poročila, da je rodila…

Kaj je bil razlog, ne vem, je nisem vprašala in me tudi ne zanima.

Jaz imam dve. Obe sta šli pri 15 od doma v internat, nato v študenta. Domov se ni vrnila nobena in tudi bi bilo mišljeno, da se bo.

Obe sem vzgajala sama, že precej kmalu smo ostale same, in vzgajala sem ju s trdo roko v smislu samostojnoati, odgovornosti. Pri 18 sta obe začeli delati in tako sta dobili občutek za denar in samostojno preživljanje. Od takrat dalje jima, razen internata, nisem jaz plačevala več nič.

Zdaj sta stari 29 in 30. Obe delata v prosveti, obe v zvezah, ena ima tudi že otroka. Razumemo se, vsaj jaz mislim, zelo dobro. Sicer sama nisem nek družaben tip človeka, ampak tako, slišimo se na 14 dni, s tisto, ki ima otroka zdaj malo pogosteje, ker si to želi, vidimo pa odvisno od potrebe in želje.

Onidve sta moja družina. Na njiju se lahko vedno zanesem in tudi svoja partnerja sta “vzgojili” v spoštljivem duhu do mene. Najbrž zato, ker jima pustim dihat, nikoli se ne vmesavam v njihova življenja, če le lahko pomagam, jih ne klicem za brez veze, skratka sem nasla svoje mesto v njunih življenjih. Zato takrat, kadar res kaj rabim in pokličem, brez pardona skočita. Npr. ko je bilo treba nujno pozagat neko večje drevo, ker je padlo na gozdno pot, je en od zetov takoj prišel pomagat. Ni tistega bomo že, zdaj nimamo časa … Ker tudi jaz skočim takoj ko me rabijo.

Skratka. Mislim, da sem vzgojila dva čudovita človeka, prijazna, velikodušna, odprta, iskrena, poštena. Zelo zelo sem vesela da sem njuna mama.

Počasi ugotavljam, da nama res ne gre dobro. Obe sva najbrž malo ‘čudni’, a to ne opravičuje kreganja, vpitja. Včasih se kar bojim srečanja, torej vsaj čutim neko nelagodje. Jaz sem tista, ki vedno nekaj nergam, ona pa hitro vzkipi in je zelo glasna. To traja že leta in leta in nekako se ne da popravit.

Ne znava skomunicirati na nek prijeten način, že od nekdaj, ona ni hotela nobenih sošolk na dom, jaz sem pripravila tudi za njene prijateljice, ki so prišle k nam, kakšno pecivo ali sladico pa ni pustila, da jim ponudim.

Sedaj v odrasli dobi tudi težko najdem stik z njo, z njenimi sodelavci, znanci, tudi je ne maram spraševati o druženju, ker mi veliko ne pove.

Tudi na potovanja gre sama, kot bi nikogar ne hotela obremenjevati s seboj.

Prijateljic takorekoč nima, partnerja pa tudi ne.

Super, lahko rečem. Pred leti, ko je bila na udaru hormonov, mi je enkrat rekla: Mami, hvala, da si taka mami, ker ko poslušam sošolke, me je groza. Vsaka po svoje sva malo (ali pa zelo) posebni, vendar zaradi tega nimava težav. Več problemov je bilo med nama s sinčkom:), ker sva enak karakter in ko je to treščilo skupaj, se je iskrilo……..Ampak, hormoni so se umirili, možgani postavili na pravo mesto in funkcioniramo tako, kot je treba.

Jaz se z mojimi dobro razumem. Smo se dobro razumeli, ko so bili še otroci, tako se prijetna druženja sedaj, ko so vsi na svojem redno nadaljujejo. Se pa držim nazaj, da jim ne pridigam za vsako stvar, jih prepuščam, da delujejo, kot se njim zdi prav, ne kot se zdi meni. Če pa me kdaj kdo od njih vpraša za mnenje pa jim ga povem. Zato, ker sem eno generacijo starejša od njih mi še ne daje pravice, da bi jih komandirala še sedaj, ko so odrasli in samostojni. Vtikala bi se samo, če kdaj ne bi delovali pošteno in srčno do sebe in do drugih. Sem se zelo trudila z vzgojo, ki je uspela. Vzgajanje v svetu kakršen je je bilo zelo naporno. Moje vodilo je bilo, da dam čisto vse od sebe, da, če se koga od njih vzgoja ne bi prijela ne bi krivila sebe. Na srečo se je ves trud izplačal, moji otroci so čudoviti.   Želim, da bi se vsi starši in otroci lepo razumeli, se imeli radi, razumeli drug drugega.

Hčerka je samostojna, poročena, ima že dva otroka. Dobro se razumemo. Slišimo se po telefonu med tednom, vidimo se skoraj vsako nedeljo.

Odkar je sama mama, se razumemo boljše kot prej.