Precej pozno v življenju sem ugotovila, da dejansko obstajajo ljudje, ki so POPOLNOMA brez smisla za humor. Čisto ok ljudje, prijazni, delovni, uspešni, družabni –  ki nimajo te žilice.

Pri nas se že od nekdaj režimo kot mački –  v matični družini in zdaj v tej, naši –  hec in smeh sta obvezen del vsega. In sem avtomatično mislila, da je povsod tako.

Ni. Obstajajo ljudje, ki jim je hec odveč, smeh “otročji” ali neumen, ki gredo skozi vse življenje resno, osredotočeno, ki ne izgubljajo časa s heci…

Ok, sprejmem, ni problema, razumsko mi je jasno, ampak nekje zadaj me gloda, da takemu človeku “nekaj manjka”, kot da ne bi imel roke ali noge…ja, vem, iracionalno.

Kako vi gledate na to? Kam spadate?

smeh je pol zdravja, v življenju sem ga imel dosti…, vedno sem se pa vprašal za ljudi, ki radi gledajo grozljivke, kaj je recimo njim smešno…..

ker znam sama sebe nasmejat in mi v družbi s samo seboj ni nikoli dolgčas -nisem nikoli iskala humorja v drugih ljudeh, mi je nepomembno to. taki ki to iščejo v drugem, mu bodo z lahkoto obrnili hrbet, ko oseba ne bo humorna ampak resna zaskrbljena itd zaradi težkih življenjskih okoliščin, ki jo trenutno pestijo.. če ne zna solzice obrisat, moje zabavne plati ni vreden. zato se iskalcev humorja izognem v širokem krogu.

Spadam v podobno skupino… Pri nas je vse hec… že ko kdorkoli domač stopi skozi vhodna vrata, se režimo. Samo izjemoma ne. Že pozdrav je po navadi kaj “norega” kar izvabi nasmeh.

Tudi zame človeku brez smisla za humor nekaj manjka – kar mi je pa vseeno bistveno boljše od tistih, katerih humor seže le v seksualne teme. Tisto je huje, kot biti čisto brez smisla za humor!

Sicer pa humor nekako povezujem z inteligenco – oz bolj natančno – intelektualno iskrivostjo. Vedno fino in vedno izziv!

“Sicer pa humor nekako povezujem z inteligenco – oz bolj natančno – intelektualno iskrivostjo. Vedno fino in vedno izziv!”

Da, rok-1, tudi jaz.

Sicer, Daisy, sodim med mačke režalke ;-), to me še gor drži. Opažam, pa tudi sama, da v (pre)mnogih družinah te zafrkancije ni, ni, nimajo smisla za humor oz. tega sploh ne vedo in ne pogrešajo. Nič ni lepšega (no, dobr …) kot eno fino štosiranje, tko da ne moreš nehat se smejat.

Ma ja, meni je to –  ampak res –  ful čudno. Da se ne znaš pohecat, oziroma da nimaš potrebe po tem, da si skoz resen…men to izpade tko mal  avtistično (pa pardon avtistom). Opažam pa res, da so ti ljudje praviloma pridni, delovni, produktivni.

Se popolnoma strinjam s tabo. Humor je odličen povezovalec, dobra energija je vedno dobrodošla, če tega ni, te taka oseba tudi v težjih časih ne more napolniti. Humor je vedno bil in bo dobrodošel pri meni. Obožujem ljudi, ki na življenje ne gledajo kot nad tragedijo, kapo dol tistim, ki imajo veliko tragične vsebine v svojem življenju pa se vseeno radi pohecajo, konec koncev smo minljivi in začasni, sekerancija in pomilovanje sta izguba časa. Vzameš si nekaj minut dnevno za izpust negativnih občutij, nato ne zapravljaš več časa. Breznekaj minutnih posvetil žalosti tudi ne gre.

Meni je bolano, ko trdi zgoraj višje ena, da se sama nasmeje. Da oseba, ki ji prvo ne obriše solze ni vredna njenega humorja. Kako retardian moraš biti, da razmišljaš tako? Einstein je bil avtist, zelo pameten in vedno za hece. Normalen človek se zabav, humor je z namenom na tem svetu.

Jah, ne vem. Sem šele sedaj ugotovila, da smo se mi v primarni družini kar dosti hecali. Zdaj, v ta drugi, tudi gre. Ampak to mi je – da se tako nasmeješ, da ne moreš niti govorit. Takih ne poznam dosti, žal.

Se mi je že zgodilo, da sem se od smeha dobesedno sesedla –  me noge niso več držale.  Meni osebno so to najlepši družinski trenutki, tudi se mi zdi, da to zelo povezuje. In ostane v spominu.

Jaz gledam z očmi 🥸

To. Vsakič, ko se “nekontrolirano smejim, krohotam, valjam od smeha” ali le v sebi tresem, ker se zaradi okoliščin ne smem na glas in mi dobesedno solze od smeha udarijo na oči, se mi zdi kot da sem si podaljšala življenje za par let. Smeh je res pol zdravja in jaz to najraje počnem. Kdor se ne zna nasmejati, bo težko preživel težke trenutke. Sploh so mi pa všeč ljudje, ki se znajo smejati na svoj račun, narediti včasih klovna iz sebe, da spravijo druge v dobro voljo. To je zame največja gesta nesebičnosti. Da kljub temu, da ti je tudi tebi hudo, znaš narisati drugemu nasmeh na obraz.

Si ne znam predstavljati vsakodnevnega življenja brez tega. Lepo je, ko imaš nekoga, s katerim se ujameta in ujemata, imata podoben način izražanja, komuniciranja in z namigovanji, dovtipi ustvarjata priložnosti drug drugemu za (pronicljivo, nezaslišano, …) opazko. Je vedno izziv, ker se moraš znajti v trenutku, ampak je veliko zabave, tudi erotike v tej uigranosti. Zelo rada imam t.i. britanski humor, besedne igre, sarkazem, ironijo, cinizem do določene mere, dokler ne postane prevladujoč in preraste v zagrenjeno jamranje…

Humor je v resnici pomembna socialno-kognitivna veščina in družbena praksa. Skladno in sočasno z upadanjem ostalih (socialnih) veščin, danes izginja oz. ponika iz javnega življenja (in se krepi politična korektnost).

Je super lakmusov papir, da ugotovimo (relativno hitro), ali smo z nekom na isti valovni dolžini ali ne: ali nam je všeč ista vrsta(-e) humorja (ocenimo iste šale kot dobre oz. bedaste), ali imamo podoben prag tolerance, meja (npr. ali je črni humor sprejemljiv/celo zaželen ali ne), ali znamo izbrati primeren nivo humorja glede na situacijo ipd. Je način povezovanja, kjer nekoga sprejmemo v svoj osebni, socialni prostor (t.i. interne šale). S humorjem lažje prebijemo led ali načnemo neke bolj težke, neprijetne teme; večina skupnih aktivnosti, druženj je prijetnejša, če se znamo pošaliti, tudi na svoj račun. Hormoni tu odigrajo pomembno vlogo, zato tisti rek: „Smeh je pol (psihofizičnega) zdravja“. Viktor Frankl izpostavlja, da je humor zelo pomembna preživetvena strategija – nam pomaga osmisliti (ali vsaj olajšati) življenje, celo v najbolj brezizhodnih situacijah. Hrbtna stran je, da funkcionira povezovalno tudi kot praksa socialnega izločanja, ne samo preko nevključenosti v deljenje šal, ampak tudi preko krepitve stereotipov o posameznih kategorijah (mi vs. oni humor, blondinke, Bosanci, policaji (!), Židi – bojda najboljše vice o Židih slišiš prav od Židov, ampak da ti jih povejo, moraš biti (sprejet kot) eden izmed njih).

Na kognitivni ravni obstaja korelacija z inteligenco, na določenem nivoju (humor, ki ni na prvo žogo) predvsem z emocionalno inteligenco. Pri besednih igrah, dvojnih pomenih, ironiji, sarkazmu, črnem humorju, celo pri uporabi intonacije, medmetov… je – podobno kot pri neverbalni komunikaciji – razumevanje odvisno predvsem od manjkajočega elementa – tistega, kar ni neposredno izrečeno (elipsa). TV lika Sheldon Cooper in Doktor Martin sta primera dveh izjemno inteligentnih posameznikov, vendar oba z emocionalno inteligenco uličnega kandelabra. Čeprav bi bila za mnoge v resničnem življenju neznosna življenjska sopotnika, v seriji ravno ta njun manko deluje kot elipsa, ki omogoča humor, povezuje gledalce med seboj (zato tisti smeh v ozadju pri ameriških sitcom-ih) in z ustvarjalci serij. Temelji namreč na predpostavki, da pa gledalcem ta (metajezikovna) sposobnost ne manjka. 

S smehom greš v družini čez vse. Težke trenutke, otroške kaprice in strahove, mladostniške nerodnosti in svojeglavosti, lastne pomankljivosti in namišljene superiornosti. Smeh pogliha in pozdravi vsa družinska stanja 🙂 Ko v zraku začutiš napetost jo s humorjem sprostiš in razbiješ in vse je spet tako kot mora bit. To je skrivnost vsake srečne družine 🙂

Oooo, kakšna fina tema. Nekaj nas je še usekanih 🙂 🙂

Pri nas je smeh tako samoumeven, da sem morala zdaj prav razmisliti, ali poznam koga, ki se ne bi smejal.
Morda sem koga takega kdaj srečala, ne bi pa niti pomislila, da se ne nasmehne sploh nikoli.  Verjetno se, a ne prav pogosto. Hm, mora biti neprijetno živeti brez smeha. Nesmejalcu, kakor tudi ljudem okoli njega.

Je pa malo čudno videti, če se kdo reži ves čas, tudi brez razloga.

No, ko mene zagledajo, se večinoma vsi takoj začnejo smejat…😄😂

Tko… mal postran…

Razmišljujoča ženska, smem vprašat kaj ste po poklicu?

Mi smo taki familijarno po mamini strani, komplet vsi, pa ni mala familija, po ocetovi ne toliko, a se je tudi moj oce znal smejat.

Tudi jaz ne maram nabijanja humorja o seksu in prdcih, pri nas tega ni.

Vsak dan se doma nasmejimo, pa ce je se tako tezek dan ali se zgodi kaksna tezka stvar, vedno je tudi kancek smeha, pa ce ga izvabita nas pes ali macka ali kak zgubljen vrabcrk na balkonu, kaksna hecna oblika komaj dozorelega paradiznika, karkoli ze.

Pomembno mi je, da znamo videti tudi lepe stvari v zivljenju in uzivati v njih, pa cetudi samo za trenutek ali dva, takoj je dan lepsi.

Ja, res luštna tema!

Tole:

“Na kognitivni ravni obstaja korelacija z inteligenco, na določenem nivoju (humor, ki ni na prvo žogo) predvsem z emocionalno inteligenco. Pri besednih igrah, dvojnih pomenih, ironiji, sarkazmu, črnem humorju, celo pri uporabi intonacije, medmetov… je – podobno kot pri neverbalni komunikaciji – razumevanje odvisno predvsem od manjkajočega elementa – tistega, kar ni neposredno izrečeno (elipsa). TV lika Sheldon Cooper in Doktor Martin ”

je tako zelo domače… Sheldon je precejšnji prikaz enega domačih otrok, preden je razvil socialne veščine… zdaj imamo pa točno vse tole, kar je opisano v drugem stavku citiranega. Sploh črnega humorja, ironije, namenoma čudnih intonacij… je pri nas do stropa. In zabava se res nikdar ne neha.

Čudna stran tega pa je, da se tako zelo navlečeš, da nikakor nočeš biti več brez. Ko nisem z domačimi je (pre)hitro dolgčas, ker manjka izzivov v smislu pod-pomenov, namigov, ironičnih opazk, itd. Navlečen tako zelo, da se verjetno še ločil ne bi, če bi bila kakšna čudna situacija doma -in bi se večina “normalnih” že davno… Hočem reči, da je to kot družinsko super-lepilo.

Saj ne, da se nikoli ne nasmehnejo – se, ampak vljudno, prijazno, ne pa

ha-ha…

Jaz jih poznam. Govorimo samo o delu, športu,  so čisto prijazni, pripravljeni pomagat, sodelovat – ampak če se pohecaš, te samo prazno gledajo, oziroma se vidi, da jim je odveč in brez veze. Sem rabila nekaj časa, da sem to prebavila…

Zelo cenim humor. Predvsem črni humor, satiro, sarkazem, besedne igre, dvotipe.

Nikakor mi pa ne potegne kaksne opolzke, rasistične ali ne znam drugače povedat “kmetavzarske” šale. Tudi kakšne imitacije, ne vem tega ne maram (zelo zelo redko kakšna politična, ampak to je mogoče 1x, 2x letno). Enih šal pa sploh ne razumem. Tudi komedij ne npr. Butec in butec, odrasli to meni ni k od komedije. Al pa nekih jackass videov.

Ni se mi tud problem smejat na svoj račun.

Problem je, ker jaz dejansko v svojem okolju doma, službi, med prijatelji skoraj ne poznam ljudi, ki bi imeli podoben smisel za humor. Zato imajo za zategjeno kislo kumaro. Hvala bogu imam vseeno par ljudi s katerim se lahko presmejem do solz.

” Tudi komedij ne npr. Butec in butec, odrasli to meni ni k od komedije. Al pa nekih jackass videov.”

Temu se reče situacijski humor, da se nekdo spotakne in mu pade vreča moke na glavo, ali pa, da se klovn spakuje in nasploh pretirane grimase, to je smešno majhnim otrokom in neevropskim kulturam, odrasli imamo ponavadi raje karakterni, bolj sofisticiran humor.

Je pa to za moj okus najtežji žanr, komični talent je zelo zelo redek, tudi v svetovnem merilu je za na prste ene roke res dobrih standup komikov, Dave Chappelle, Louis CK, Eddie Murphy, George Carlin, Norm McDonald, pa je že skoraj konec.

Zanimivo, da ženske ne znajo biti smešne, tudi te standup komičarke, ki so, imajo in švoh material in njihov delivery je bolj bogi, ampak vseeno dobivajo Netflix specials, da so spolne kvote izpolnjene, razne Amy Schumer ipd., obvezno s cenenim humorjem na temo menstruacije in drugih telesnih tekočin.

Pa Slovenci se mi tudi zdi, da nimamo tega talenta, da so južni narodi za to bolj nadarjeni in znajo narest film komedijo, Maratonci, Balkanski špijun…, Slovenci zgleda raje snemamo težke socialne drame tipa Boj na požiralniku, češ življenje je trdo in ti skoraj občutek krivde nabijejo, če se smeješ, medtem ko tam zunaj ljudje trpijo.

@8409:

Razmišljujoča ženska, smem vprašat kaj ste po poklicu?

Ne bi tega podatka pisala na javnem forumu.

Zanimivo, da ženske ne znajo biti smešne, tudi te standup komičarke, […] razne Amy Schumer ipd., obvezno s cenenim humorjem na temo menstruacije in drugih telesnih tekočin.

Mislim, da smisel za humor ni spolno pogojen, je pa vzgojno (in družbeno) pogojen. Za ženske se ne spodobi, da bi bile politično nekorektne (ker potem bojda niso sočutne). Večina si ne upa izstopiti iz te cone udobja: bodo hitro označene za moškinje, možače ali kaj je že. Zato „ženski“ humor lahko (= mu je dovoljeno, t.j. finančno podprto) izstopa samo kot skrajnost, vulgarnost. Ker je efekt na prvo žogo, ob tem pa marsikomu nudi užitek v zgražanju, obsojanju, moraliziranju (ženske so še posebej hvaležna tarča za to). Vseeno obstajajo nianse, britansko okolje še ni povsem skvarjeno. Američani so pa v prvi vrsti v skrbeh, da ohranijo javno fasado puritancev – danes sploh, se vsaka „uredniška“ politika in odločitev ocenjuje z vidika risk managementa: kaj bodo rekli ljudje, izgubili bomo sponzorje, delničarje bomo dobili za vrat… Tudi Pokovce bi danes verjetno težko furali na enak način, kot so jih. Serija takrat skoraj ne bi zaživela, zaradi strahu, kao kdo bo pa gledal serijo o 4-ih piflarjih… danes bi bili problemi/pomisleki povsem drugi.

**

Prav tako se za žensko „spodobi“, da v težkih trenutkih joka, histerično tuli in brezglavo teka naokrog ali nemočno obsedi ter čaka na pomoč, odrešitev. Meni gre na živce ta stereotip klasične ameriške žene/mame, ker žensko vedno zvaja na nemočno žrtev. Kontrapunkt temu je druga skrajnost – super junakinje, po vzoru moških junakov, nabildancev, kar je tudi svojevrstna ironija glede na to, da je več kot polovica Američanov (izrazito) predebelih. Primerjaj (vizualno) Christopherja Reeva iz 80-ih in Henryja Cavilla danes v vlogi Supermana… Za današnje potrebe je prvi čisto preveč švoh, ne pusti (pravega) vtisa, čeprav mu čisto nič ne manjka, daleč od tega. V resnici bi bila večina moških več kot zadovoljna s takim telesom. V 80-ih je bila zlata doba fitnesa, joge ipd., ampak še vedno se je častilo zdravo telo. Danes se častijo ekstremi; kar je normalno, zdravo, da ne rečem povprečno, nikogar ne zanima ali gane. Ali gledaš te ekstreme, ali se umakneš – ne vem, kdaj sem nazadnje v kinu gledala blockbuster.

Stripovski Superman pa je res bolj podoben današnjemu filmskemu. Kar ju povezuje, je nek socialni kontekst krize in potreba po nadkompenzaciji – strip o Supermanu je nastal konec 1930 (vsaj deloma kot odziv ameriško recesijo in poziv k obnovitvi, okrepitvi gospodarstva), današnji napihnjeni superjunaki pa kot odziv na krizo identitete moških. Ne v smislu 50+ spolov (ali sem moški?), temveč kaj je moja vloga, smisel… Niti profesionalni šport ni več šport, še rekreativci v fitnesih jemljejo (na lastno pest, seveda) testosteron, kot da ti lahko testosteron (ali idealno izklesano telo, kakršenkoli je že ta ideal) nadoknadi manko, ki ga občutiš v družbenih odnosih. Ironija je, da na koncu mnogi postanejo dejansko impotentni. Ne takoj, ampak v cca. 10 letih, ker telo neha proizvajati lasten testosteron. So pa spremembe (zmanjšana moda) vidne že prej.

**

Tudi kot antijunakinje ženski liki običajno niso zabavni. To pač holivudski židovski producenti že desetletja predelujejo svoje travme s kastrirajočimi materami, ne znajo videti (in priti) ven iz tega. Jim tudi prežvekovanje Freuda ne pomaga. Me ne preseneča, da ne.

Mi je pa kul Tracy Ullman, recimo, v določenih skečih:

https://youtu.be/nTIfU4zMQWY?feature=shared

(A sociopath goes for a job interview)

https://youtu.be/cRMIjoZUBC0?feature=shared

(British defense secretary)

https://youtu.be/51-hepLP8J4?feature=shared

(What were you wearing?)

Naslovi videoposnetkov na YT v oklepajih, kdor noče klikat na linke, 😉 

Slovenci zgleda raje snemamo težke socialne drame tipa Boj na požiralniku, češ življenje je trdo in ti skoraj občutek krivde nabijejo, če se smeješ, medtem ko tam zunaj ljudje trpijo.

So true, vsepovsod je samo greh 😉 , prav je da trpimo 😉

@rok-1

Ja, res luštna tema!

Tole:

“Na kognitivni ravni obstaja korelacija z inteligenco, na določenem nivoju (humor, ki ni na prvo žogo) predvsem z emocionalno inteligenco. Pri besednih igrah, dvojnih pomenih, ironiji, sarkazmu, črnem humorju, celo pri uporabi intonacije, medmetov… je – podobno kot pri neverbalni komunikaciji – razumevanje odvisno predvsem od manjkajočega elementa – tistega, kar ni neposredno izrečeno (elipsa). TV lika Sheldon Cooper in Doktor Martin ”

je tako zelo domače… Sheldon je precejšnji prikaz enega domačih otrok, preden je razvil socialne veščine… zdaj imamo pa točno vse tole, kar je opisano v drugem stavku citiranega. Sploh črnega humorja, ironije, namenoma čudnih intonacij… je pri nas do stropa. In zabava se res nikdar ne neha.

Čudna stran tega pa je, da se tako zelo navlečeš, da nikakor nočeš biti več brez. Ko nisem z domačimi je (pre)hitro dolgčas, ker manjka izzivov v smislu pod-pomenov, namigov, ironičnih opazk, itd. Navlečen tako zelo, da se verjetno še ločil ne bi, če bi bila kakšna čudna situacija doma -in bi se večina “normalnih” že davno… Hočem reči, da je to kot družinsko super-lepilo.

Torej praviš, da se je Amy njen trud poplačal? 😉

Dobri odnosi in zgled lahko marsikaj nadoknadijo, mislim, da se tudi kot družba tega premalo zavedamo. (Nenazadnje, tudi Sheldon je imel zelo prizemljeno mamo, čeprav pod krinko verske blaznice, in je vedno iskal pri njej oporo v najbolj kriznih trenutkih, ne glede na njuna siceršnja ideološka razhajanja. Za manj hude, torej vsakdanje, primere pa pri Penny, ki je bila zanj prav tako pojava z drugega planeta. 😉 Amy je bila edina, ki je razumela in znala prevajati v njegov jezik. V tem smislu je bila to zanj prelomnica.)

Razvoj določenih kognitivnih sposobnosti je tesno povezan s socialno interakcijo, z odnosom z drugimi oz. natančneje z nekom, ki lahko za nas igra vlogo mentorja (za nekatere, ki jim manjka npr. empatije, so to lahko tudi živali). Strokovno se temu reče pedagoški eros (in nima nobene zveze s pedofilijo, preden se kdo začne vsajat, implicira pa, da je ljubezen, naklonjenost predpogoj za rast). Že kot otroci imamo naravno težnjo k osamosvajanju, odkrivanju in razumevanju sveta, zato da bi se sami v njem bolje znašli (predvidljivost kot temelj občutka varnosti in samozavesti, da bomo razmeram kos). Je pa pomembno, ali odrasli to težnjo sprejemajo, podpirajo ali zavirajo. Današnji (prevladujoči) trend v vzgoji gre na žalost v to drugo smer, potem pa „čudenje“, ko ti isti ljudje tudi kot odrasli kasneje nimajo nobene samostojnosti, hkrati pa se bodo še vedno našle mame, ki bodo svoje „otroke“ spremljale na razgovor za službo. Tudi samostojnosti pri igri, učenju itd. se naučimo od drugih, kasneje si marsikaj prilagodimo po svoje. Nekaj zdrave frustracije, stresa pri tem mora biti (ga moramo dopustiti), sicer vzgajamo nekoga, ki bo po prvem, drugem poskusu vrgel puško v koruzo in nemočno obsedel ter čakal na pomoč. Kor pravi kitajski pregovor: Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje.

**

Glede medmetov imam svojo hipotezo, da je to v bistvu komunikacija na višji ravni:

Distopičnega leta 2161, ko bo svetu dokončno zavladal AI master, bomo disidenti v ilegali komunicirali samo še na ta način… Bo edini govor, ki ga AI radar ne bo prepoznal kot takega, mu bo sicer javljalo neke motnje, šume, ampak bo šel gladko mimo…

V družini imamo eno bistro punco. Ko je bila mlajša in je odkrila moč besede ne (čas, ko izzivajo, preskušajo meje in hočejo, da jim rečeš ne, zato da naredijo/rečejo kontra), je hudo protestirala (ampak na simpatičen način), ko sem namesto besede ne uporabljala medmet… saj razumem frustracijo… končno se naučiš komunicirati tako, da te vsi odrasli vsaj približno razumejo, potem pa gre ves trud v nič in te zaj*** z medmetom. Ne moreš protestirati (enako učinkovito) proti medmetu, razumeš ga pa vseeno…