Večkrat sem zasledil,  da pravite , da je prva žena taprava, mercedes, vse ostale  so substitut. Jaz se s tem ne strinjam, sem ločen, ponovno v resni vezi. Nova je dosti boljša, kar sem narobe naredil /ocenil v prvi vezi , ker sem bil mlad in neumen, sem popravil v drugi vezi, v katero sem se spustil premišljeno, vedel sem kaj želim ter imel tudi malo sreče, da sem našla tako fajn žensko.  Nova parterka mi je dosti boljša od bivše partnerke, med se je že davno polizal, skupaj sva že 5 let. Otrok iz prve veze in otrok ki ga imava s novo,  je pa tisto bistvo, za katerega bi dal vse.

Končno en moški ki ne joka za bivšo. Čist prav razmišljaš, vsaka ločitev se zgodi z nekim zelo močnim razlogom, nihče ko osnuje družino, ne razmišlja o koncu. Ampak če ne gre, ne gre. In opevati osebo, s katero ti ni šlo, je meni nekaj najbolj absurdnega .

eden normalen – pa ne zato, ker novo hvališ čez bivšo, ker v resnici sem mnenja,da nihče lahko sploh  ni slab, tudi bivša ne, samo ljudje se ne ujemajo skupaj, skozi leta različno rastejo, se spreminjajo in se zato ne ujamejo več, še posebej je to večja verjetnost pri vezah, ki so iz mladih let, ko se posameznika nista bila tako izoblikovana kot osebnosti

tisti, ki dajejo take primerjave so nezreli, pavšalno s predsodki primerjajo ljudi kot stvari, to več pove o njih… in ja tudi jokanje in malikovanje bivših oprostite je nezrelo -če nekdo gre narazen trezno in odgovorno, ker presodi, da ni za skupaj, potem ne poveličuje bivše… ker če bi bila tako super bi z njo ostal…

Večina mojih vrstnikov, ki so se ločevali in ponovno poročevali, ali pa tudi ne, skratka, ki so se večkrat parčkali, so danes v slabših vezah, kot so bili in veliko jih to celo prizna.

Zakaj je tako, ne vem, jaz sem še v 1.zakonu in sem brez izkušenj! Igra pa veliko vlogo osebnostan zrelost in pa pričakovanja prilagojena sposobnostim.

Moj ata je vedno govoril, da 10 let po poroki še vedno “gostijšek” ješ. To pomeni, da nisi skupaj še ničesar zares dosegel. Starejša kot sem, bolj mu pritrjujem. Po 5 letih sta še zelena mladiča.

Večina spozna, da se je v vsakem razmerju dolgoročno treba potrudit. Pri nekaterih tako, pri drugih drugače. Samo fajn pa nikoli nikjer ni veš čas.

Pri 20 si se čisto sposoben dobro odločit. To, da se pa dva različno razvijata in zato odtujila, je pa čisti bulšit. Odtujita se, ker nista čisto nič delala na zvezi, ker se ne poznata, ker vsak svoje potrebe (ne nujno spolne) zadovoljuje kdo ve kje. Nobeden pa se popolnoma nič ne potrudi, da bi drugega spoznal, mu ustregel, ga zadovoljil. Skratka ni ljubezni.

moj prvi mi je otroke naredil, drugi mi je oči odpiral, tretji je pa vse kar sem si kdaj želela in potrebovala. v dobrem in slabem.

nikoli več ne bi šla nazaj k prvemu ali drugemu. sem pa presrečna, da sem spoznala ta tretjega. 15 let imava letos.

Halozanka

Zanimivo, jaz imam drugačne izkušnje, pravijo da jim je sedaj bolje. Pa to v iskrenem pogovoru ne tisto:”kako si?  Dobro “. Jaz sem tudi poročena in nisem ločena , tako da iz svoje izkušnje ne morem nič reči.

Bivši je bivši in pika. Konec. Meni  je to jasno. Moški bi pa kar nekaj ,ofce i novce. S takim moškim jaz nikoli ne bi nič imela. Avtor, zelo dobro razmišljaš. Jaz tudi poznam par ljudi ki so se v drugo dosti bolj našli in so bolj srečni, bolj kompatibilni, manj je trenj. Primer družinskih prijateljev , grizla sta se , on je bil čustvena razvalina, ona je doživljala drugo mladosti in bežala od doma s prijateljicami. Ločila sta se, oba spoznala nove. Kot bi bila druga človeka. Oba umirjena, čustveno uravnotezena vidiš da sta zadovoljna. Hči je pa tudi dobro sprejela. To je že stara zgodba , 25 let sta skupaj. Drug primer je pa za njega negativen, namreč žena je bila zanj prava terna. Lepa, prijetna, izobraževana. On pa en hovdr, trd , trmast , smotan. Sploh ne vem kaj je na njemu videla. Ona je našla drugega, ločila sta se.  Ona je še vedno s tistim ljubimcem, sta poročena . On pa brodi, vsaka nova je slabša in grda. Sedaj je pristal na tolažilni nagradi , nova je zdaleč od tistega kar bi si moški želel, neprivlačna, ljubosumna, posesivna. Ampak očitno je tako znižal kriterije, ker je tip moškega ki ne zna biti sam.

V največjih primerih bo kar držalo  kar pravijo. Seveda obstajajo izjeme. In prav je tako.

Naš premier bi verjetno tudi potrdil, da je bila prva najboljša izbira. Glede na njegovo drugo izbiro, bi se vsi strinjali s tem

Če je do ločitve prišlo na zahtevo moža, ker je ona varala, je pogosto naslednja ženska boljša. Če pa je mož imel ljubico, pa ni nujno.

Malo višje sem opisovala primer, ko je ona našla drugega, se ločila, z novim je skupaj že 30 let. On pa samo slabše in slabše izbira. Ampak to je zato ker je bila ona zanj predobra, ona pa je našla preslabega. Vsak primer je zase.

Primerjave med “bivšimi” in “sedanjimi” meni delujejo nekako brez smisla. Kaj pa je okvir za ocenjevanje? Tvoj občutek udobja in/ali nelagodja ob nekom?

Kaj imata skupnega “bivša” in “sedanja”? Mene. Zato namesto da primerjam njiju, raje pogledam svoj trend. Sem jaz dozorel temu, da živim izponjujoče življenje in pišem zgodbo, ki jo je vredno z nekom podeliti? Sem si uspel odgovoriti na ključno vprašanje: “Kakšno obliko povezanosti potrebujem za smiselno življenje?”

Odnos ni nekaj, za kar bi imeli nek model. Od obeh terja, da se enakovredno angažirava, čeprav marsikje in marsikdaj tudi na povsem različne načine. Odnos zahteva iskrenost glede lastnih potreb, strahov in ranljivosti, sprejemanje, da gre za kontinuiran proces brez končnega cilja.

Vključuje tudi konflikte, ki jih je treba znati razrešiti tako, da izid oba čutiva kot nekako pravičen. V račun je treba vzeti spremembe skozi čas, ki terjajo aktivno zanimanje za partnerjeve občutke, misli in potrebe. Ali sem se naučil sprejeti njena čustva ne da bi nujno soglašal z vedenji in ravnanji, ki iz tega izidejo.

Sem razširil svoj krog odnosov do te mere, da lahko zadovoljujem svoje (čustvene in druge) potrebe, ne da bi s tem obremenil zgolj partnerko, pri čemer pa skrbim tudi zato, da se v najinem odnosu počuti slišeno, videno, cenjeno in pomembno, tudi nekaj posebnega?

Zame ni pomembno, katera izmed njiju je “boljša”, bolj sem usmerjen na to, kako skupaj shajava in ali gradiva življenje, ki je smiselno za oba v dvojini in za vsakega posebej. In da obstajava tako v dvojini, kakor vsak posebej. Dve samostojni entiteti, ki združita moči skupaj za nek skupni, “višji” cilj, ki presega “egocentričnost”.

Tudi Butalci so se iz prakse učili.

Idesi Imaš prav,  neprimerno besedo sem uporabil. Ne boljša kot oseba ampak z novo  lepše živim, bolj sva kompatibilna.

Enako pri meni. Napačna izbira prve žene, slabe izkušnje in končno sva se ločila.

Zdajšnja partnerica je najboljša verzija ženske zame.

Opažam pa, da ločeni samski moški rinejo nazaj v bivše žene, ker ne dobijo nove ženske. Ti so najglasnejši kako je prva žena edina prava, vendar samo zato, ker nove sploh nimajo.

Kako dolgo pa ste s temi novimi partnerji?

Ker jaz sem 60 in še nekaj in lahko rečem le, da je moja prva resna veza bila tisto pravo, pravi občutki, prav odnos, ampak najina nezrelost. Kasnejši vezi sta bili na začetku uvauuuu, poem pa katastrofa, moje/tvoje, moji/tvoji….. in obtoževanje izgubljenih let.

Ja ko, bo nova bivša, takrat se javi!

Pri večini to drži. Nekaterim uspe opraviti s svojimi zablodami in v drugo izbrati bolje. Vendar je to izjema, ne pravilo.

En moški

Tole pa zelo drži. Bivše opevajo tisti ki nove ne najdejo, ali pa najdejo nek substitut, samo da je. Če si zadovoljen z novim partnerjem, bivšega partnerja ne boš hvalil

Kako dolgo pa si zadovoljen z novim partnerjem? Do drugega novega?

za mene je pač bila…, ker sem komot primerjal s tistimi po bivši, saj jih je bilo kar dosti…

po njej me je motilo pri novih partijah dosti stvari, da bi ostal s kakšno na dolgi rok…, recimo starost, premlada, prestara, karakter, otroci, cigareti itd… Nisem pa niti 1x pomislil, da bi obnovil vezo.., saj, zadnje leto po 10+ letih ni bilo več tiste pristne miline, katero lahko nudijo samo ženske, ki imajo svojega tipa za idealnega..

Bivše opevajo tisti ki boljše ne najdejo. To je vsa resnica.  Tisti ki so imeli v mladosti srečo da so spoznali eno punco in z njo osnovali družino. Probleme imajo pa v srednjih letih najti nekoga,  ker smo vsi bolj previdni, vemo kaj želimo in je vse težje. En naš znanec je bil poročen, ni mi jasno kaj je bilo ženi da je bila z njim. Ona je bil 100 stopnic nad njim.  Ločila sta se,  on dela fizično delo za minimalca, živi pri starših, nesposoben samostojnega življenja, ona je na novo poročena , tokrat s človekom ki ji dosti  bolj ustreza in je vidno umirjena in zadovoljna. Potem eni družinski prijatelji. Ona samozavestna, da je nekaj več, kariera je bila edini fokus, on pa družinski človek, zelo v redu moški, ni bil pa naduvan. Imel je dobro službo, ampak ni živel za njo.  Ona ga je začela srati okoli z drugimi,  ločila sta se, njega so  zelo hitro samske ženske obrajtale, ker je dejansko v redu in je že dolgo srečen v novi vezi.  Ona je pa padla na realna tla in sedaj spoznava da ni taka perla, kot je mislila da je. Njej je žal, da ga je srala okoli, poskušala je priti nazaj, pa jo ni več želel, ker sedaj ne dobi miti enega približno tako dobrega kot je bil bivši mož. On pa pravi da je nova dosti boljša od bivše žene. Dolgo časa je vztrajal zaradi otrok, ko je pa začela ona varati, je pa naredil konec.