Ko vaš partner pride v spor/verbalni konflikt z neko osebo in na podlagi dogodka ugotovite da vaš partner nima prav ampak nasprotna oseba…

Ali kljub temu stopite svojemu partnerju/partnerki v bran?

Dobro vprašanje. Že bila v tej dilemi in ne vem, če sem se prav odločila. Prav – v tem smislu, komu dati prednost: partnerju ali svojim načelom.

Odvisno, za kaj se gre. Verjetno bi ga peljala na stran in mu obrazlozila, za kaj ima narobe, da bi se potem sam dalje zmenil, opravicil, karkoli. Ce gre za kako banalno stvar , se ne bi vpletala, bi mu potem na samem obrazlozila.

Navzven ji stojiš ob strani, stvar lojalnosti, in probaš konflikt de-eskalirat, vsako stvar se da re-frejmat in narest iz črne belo, doma ji pa poveš, da nima prav.

Lojalnost je pred drugimi načeli, če pride iz službe z besedami, unga ta zoprnega sodelavca imam v prtljažniku, rečeš, grem po lopato.

Poveš mu na 4 oči, razen, če gre za kaj moralno spornega. Takrat se oglasiš.

Točno to!

Ti si prav za oženit. Ta miselnost se mi zelo dopade.

Hm, še nikoli ni prišel do konflikta z nekom. Sicer bi lažje precenila, če bi navedla primer.

To, da ima tako on kot jaz drugačen pogled na svet -šteje?  Takrat pa vsak pač pove svoj pogled na vse skupaj. Zaradi tega nismo še z nikomer bili v konfliktu.

Primer, da ima v prtljažniku sodelavca in da grem po lopato…ni glih dober.

Ne jaz mi rečem da nima prav in da mora biti objektiven. In moram reči da se ga kar prime , vsaj neha isto gonit . To je že veliko

Dobro vprašanje. To isto se jaz sprasujem. Imamo eno družino v ulici, njemu se občasno odpuli in kar zmerja ljudi na cesti. Ona je tiho. Dostikrat sem se vprašala, kaj je s to žensko narobe. Ali ga še podpihuje, potem on kot furja prileti nad ljudi, ona pa se dela svetnico navzven, ali pa je ista in to odobrava. Ni mi jasno

@h. jobert, dejansko dilema obstaja, jaz tudi ne dajem bianco menice, nikomur, tako da je odvisno od primera do primera, za kaj gre.

Če/ko je zadeva v teku, je jasno, da mora biti v fokusu de-eskalacija situacije in da se zadevo predebatira zasebno, z bolj trezno glavo (čustva v sporu zameglijo razum, ni (v)pogleda z distance).

Ne strinjam se z absolutno lojalnostjo. Nekdo, ki ti pripelje „zoprnega sodelavca v prtljažniku“, bodisi že prej kaže zelo problematične znake, ki si jih namenoma (zaradi lojalnosti) spregledal/racionaliziral, bodisi udari ta problematičnost z vso silo ven v nekem trenutku (npr. psihoza). Ni rečeno, da ne boš v resnici sebi luknje kopal … Razumem pa, da se vsak moški rad losa zoprne konkurence ;). It takes two to tango… 😉

Verjamem, da marsikateri ženski (ali moškemu) taka “lojalnost” godi, ker to razume v smislu, da bo šlo vsako sranje skozi… A to je zelo kratkovidno.

Bolj verjetno je, da take, skoraj herojsko-poetične, izjave prihajajo od ljudi, ki jo – v praksi – popihajo ob prvi večji težavi.