S partnerjem sva skupaj tri leta. Stara sva nekaj čez 50. Še vedno ne živiva skupaj. Pravzaprav nikoli ni pokazal resnega zanimanja za to. Živiva vsak v svojem stanovanju, ki sta del hiše njegovih in mojih staršev. Jaz sem ga povsem vključila v svojo družino. Moja mama, sestra, otroka in drugi sorodniki naju skupaj vabijo na praznovanja, kjer je vedno lepo sprejet. Njegove družine pa praktično ne poznam. Ko sem pri njem, pogosto opazujem, kako gre k svojim staršem, vendar me nikoli ne povabi, da bi šla z njim. Njegovi starši me prav tako nikoli ne povabijo. Če se kdaj srečamo na dvorišču, smo sicer vljudni in prijazni drug do drugega, a to je tudi vse. Na začetku najine zveze sem se zelo trudila. Vabila sem jih k njemu v stanovanje in jim za praznike kupovala darila, vedno so vse odklonili. Čeprav sem si želela graditi lep odnos, sem sčasoma obupala, ker sem imela občutek, da moja prizadevanja niso cenjena. Partner se zdi povsem zadovoljen s tem, kako stvari stojijo, meni pa vse skupaj vedno bolj leži na duši. Začela sem se izogibati obiskom pri njem, ker me boli, ko vidim, da me njegova družina ne sprejema. Sprašujem se ali je težava v meni. Morda pogrešajo njegovo prejšnjo partnerko in sem jaz v njihovih očeh le slab nadomestek?
Partnerju sem že poskušala razložiti, kako se počutim, a se zdi, da mu je vse to nepomembno. Sprašujem se, ali ima ta odnos sploh prihodnost, če sem v njegovem življenju le ob strani in ne zares del njega.

Od tipov, ki se ne znajo s svojo partnerko pogovoriti o problemu, ko le ta nastane, bi jaz letela stran kolikor bi me noge nesle.

Tukaj je nekaj zelo čudno. Njihovo zavračanje daril in njegova brezbrižnost.

Težko, ne vem kaj rečt. To je čudno. Vsaj neko razlago, da bi dobila. Lahko da so do vseh taki, diplomatsko prijazni, vljudni in distancirani. Povprašaj koga o njih, morda ti kdo kaj več pove. Pokliči al naj pokliče kdo, v imenu neke ankete o družinskih odnosih in jim postavi (tvoja) zastavljena vprašanja npr. kako so povezani z otroci, njihovimi partnerkami, kako sprejemajo spremembe glede (v današnjih časih pogostih) menjav partneric ipd. Vse se izve, malo zvitosti in potem vidiš, pa se odločiš kako kaj.

Stran od njih, sami čudaki!

Midva sva 44 in 52, sva 4 leta skupaj. Njegovi so me lepo sprejeli, sploh si ne morem zamisliti boljših ljudi. Saj od prejšnjega partnerja so bili tudi super, tu je pa še posebno dober odnos s taščo. Živiva skupaj že skoraj od začetka. Ampak tudi če ne živiš, so neke prednosti in jaz npr. pogrešam to, da ne živim sama. Ker to zdaj je drugače, ker si ne ustvarjaš družine in si je nikoli ne boš. Zakaj bi moral živeti skupaj. Če kvalitetno preživljaš prosti čas, ne vidim problema. Mogoče je še to lahko boljša veza. Najina je že dolgočasna. Pač čisto preveč že običajna. Logično, da ni potem več vsak dan ekstra zanimiv. Jaz se pač poskušam potrudit, ker sem bolj jaz iz razpadle družine,pa vem, da moram vztrajat, da je vsaj neko zdravo jedro. Sem bolj tista,ki ne rabi nikogar, ampak širše gledano, enkrat rabiš. In v tem primeru je fajn, da si sprejet v družino. Pogovori se z njim. Ali pa ni zate.

Če nisi srečna, zakaj bi bila sploh z njim.Poročena nista, otrok nimata, ne živita skupaj…odnos tudi ni ne vem kaj….Ni prihodnosti…očitno…Jaz bi na tvojem mestu zaključila.Enostavno bi rekla: Ne morem več.In to je dovolj.Zakaj bi bila z nekom, ob katerem ne čutiš povezanosti.To je prazen odnos in tako se ob njem tudi počutiš.Pojdi dalje in si poišči drugega Pri petdesetih je še kar nekaj samskih.Kdor išče, ta najde! Srečno ti želim!

Ženska, imej se no malo rada, imej nekaj samospoštovanja in zapusti ta odnos. Pri tej hiši se nekaj čudnega dogaja.

Bi rekla, da se starši distancirajo, ker so imeli slabe izkušnje z njegovimi prejšnjimi partnerkami. Kam bi pa prišli, da bi vsako sprejemali. Bi se morali stalno nekomu prilagajati. Ko bodo videli, da si resna in da je to ena dolgoročna veza, te bodo verjetno sprejeli. Tri leta je čisto premalo.

Kar se pa tiče, da živita vsak v svoji hiši, pa se mi zdi to idealno. Imaš svoj mir, kadar pa rabiš, da greš kam na lepše s kom, pa imaš nekoga. Ni ti ga pa treba prenašati vsak dan. Idealno.

Se ne strinjam.Tri leta je ogromno časa.Sploh za dva, ki nista najstnika.In če jo starši niso sprejeli, je nikoli ne bodo.Pa prejšnja zveza tu ne igra nobene vloge! Ona je drug človek, ona ni bivša ! Kar se pa tiče skupnega in ločenega življenja: Pari , ki so kompatibilni in se imajo radi, ŽELIJO živeti skupaj!

Odidi iz te veze. Nikoli ne boš dobila tistega kar želiš.

Jaz vidim samo en problem. Starši partnerja živijo drugače in imajo drugačne odnose kot po avtoricini strani in avtorici je to čudno in napeta zgodbice, kaj naj bi bilo ozadje za takšen odnos. Narobe je samo to, da ona deluje po nacelu: Što se babi snilo to se babi strilo. Avtorica, pusti druge ljudi naj živijo po svoje.

Tip je domov privkekel že toliko žensk, da ravno, ko se starši navadijo in navežejo nanjo, že privleče drugo. Pač pozdraviš, ker jutri je lahko že nova.

grozno, ne bi mogla tako živet. tip se te v bistvu sramuje in te ima zgolj za sex, valda da njemu tako ustreza.