S nekom ste bili dobri prijatelji, povedali in zaupali ste si marsikaj. Bili ste nerazdružljivi. Vsaki dan ste se morali videti ali pa poslati kakšen sms. Lahko ste si pisali po cele dneve. Zaželeli lahko noč in dobro jutro, hodili na pohode, se skupaj veselili…

…ostali so lepi spomini.

  Pride situacija, ko se prijateljstvo ohladi. Vsak gre na svojo stran, menjaš krog ljudi…

…In sedaj, ko je preteklo nekaj časa ugotovite, da nimate več nič skupnega. Včasih bi napisali kakšen sms pa ugotovite, da ne veste o čem bi pisali. Enostavno vam je ta oseba postala tuja, s katero nimata več skupnih ciljev.

Zakaj se lahko tako oddaljimo in si postanemo tujci

ker imamo svoje življenjekse izkušnje ob katerih se razavijamo drugače, nekateri v levo, drugi v desno, tretji naravnost, četrti nazaj, peti obtičijo.. in poti se v tem križišču življenja pač ločijo in slej ko prej razidejo.

zato redki pari zares ostanejo iz mladosti skupaj do starosti, tisti, ki so se razvijali v podobno smer in tej so res srečkoti.. nekateri pa le stagnirajo na različnih koncih, tako da tudi dolžina veze ni kazalo kvalitete le te.

sicer sem mnenja da se poleg teh srečkotov, lahko krasna veza razvije pri že starejših ljudeh, ki vedo kaj hočejo, kaj nudijo, kaj dajo in iščejo enako v drugem spolu. če je pristnost potem je možno.. če le laži pa samo krade čas, upanje, energijo, ljubezen in povzroča bolečino, osamljenost.

Izgleda, da je takšno življenje in je bistveno vprašanje, na kakšen način se poslavljaš in kako greš dalje.

To je zelo pogosto, z ljudmi se srečamo v nekem obdobju ter razidemo ko drug drugemu ne moremo več novega dati. Normalni proces v razvoju človeka. Midve sva bile s prijatelji iz osnovne šole kot rit in srajca, ampak danes bi se lahko pogovarjali le površinsko, vljudnostno.  Oddaljili sva se. Zelo redko se ljudje lahko družimo dolgo , če nimamo stikov. Midva z možem imava take prijatelje. Srečamo se dvakrat letno in takrat nam ne zmanjka tem. To je dosti redko.

Pisanje sms-ov ni isto kot srečanje v živo. Ponavadi se zgodi, da s tistimi, s katerimi si si bil blizu, ko se znova srečate, se pogovor, občutje nadaljuje ravno tam, kjer se je ob zadnjem srečanju zaključil. Kot da vmesnega časa ne bi bilo.

Takšno je pač življenje. Eni ostanejo, večina odidejo. Poti se razidejo. Je pa čuden občutek kako si naenkrat nimata s tako osebo nič za povedat. Prej nerazdružljiva , kasneje popolna tujca

Pravi prijatelji so zame tisti, ki jih imam še iz osnovnošolskih časov.  Vsi ostali pridejo on grejo.