Se vam zdim nestrpna, če ne prenesem psov na hodniku našega bloka? Nikakor ne morem razumeti, da si za v stanovanje nekdo umisli psa, potem pa živi z njim, kot človeškim družinskim članom. Kam se pse vodi na wc pa je jasno. Na blokovsko zelenico. Dobro, pa naj se psi kopajo v banah in spijo v lastnikovih posteljah, če je lastnikom to OK. Sama si tega niti predstavljati ne morem. Da ne govorim o prosjačenju psa pod mizo med kosilom in, še več, dajanju hrane iz svojega krožnika prav tako med kosilom. Me kar strese.

Moje stališče je torej, da so živali za na deželo ali vsaj k hiši, nikakor pa ne v stanovanjski blok, kjer se derejo po hodniku in onesnažujejo okolico. Kaj pa vi pravite?

Kaj pravim jaz? Ravno nasprotno od tebe 😉 Smo pač različni, kajne?

čao

Ja, meni se zdiš zelo nestrpna. Sem pač ljubiteljica živali, še posebno psov.
In dretje po hodnikih ni ravno najbolj tipična značilnost psov, ravno tako ne onesnaževanje. Žal je to bolj značilnost človeške rase.

Jaz pravim, da človeku manjka en zelo velik faktor, če ne sprejema živali in če nima stika z njimi. Pa če je to v bloku ali na deželi. Kaj, naj se zdaj vsi pasjeljubci ali mačjeljubci ali kakršnikoli ljubci že, preselijo na kmete, da bojo imeli živali odzunaj? In naj se odpovejo tej radosti – ja, prav si prebrala, radosti – zaradi sitnih babnic v blokih?

Ja, je bolje za žival, da ima možnost tekanja na prostem, a to je bolje tudi za otroke in kaj? Naj se zdaj ljudje, ki živijo v mestih odpovejo tudi otrokom, ki so reveži obsojeni na betonske škatle? A to te pa nič ne moti,da živi 5 člankska družina na 60 kvadratih? Tako je pač življenje, človek išče različne možnosti, da preživi in biva in se pač prilagaja; včasih so vsi živeli na deželi, zdaj pa so pač velika mesta in bloki – kar pa ne pomeni, da ne more imeti stvari, ki si jih želi, vključno z živalmi, ki so bolj tolerantne in prilagodljive od marsikaterega človeka in bi se lahko kdo, tudi ti, kaj od njih naučil. Meni je vsakega človeka, ki ne zna najti pristnega intimnega stika z živaljo, žal, ker sploh ne ve, kaj zamuja, koliko od živali dobi, kaj mu to lahko da in odnos do živali veliko pove o samem človeku, koliko je odprt, kakšno srce ima, koliko sprejema življenje itd.

In ne veš, kaj zamujaš, ko se ti kepica stisne k nogam ali zaspi pri tebi v postelji.
Glede čistoče pa: lepo te prosim! Ta obsedenost s čistim je prav ena nova bolezen družbe, se mi zdi. In marsikaj pove o nesproščenosti človeka in koliko je izgubil stik z naravo. Pa da ne bo kdo rekel, da zagovarjam umazanijo, ampak tole vihanje nosu nad vsako malenkostjo, je pa prav en sindrom, ki kaže na neko nesprejemanje življenja kot takega globoko v človeku.

lepo povedano, avena, človek naj se raje nad sabo in svojo neodgovornostjo do drugega in živega zamisli, ne pa da se znaša nad živalmi. od njih se ima kvečjemu kaj za naučit.

Ubogo bitje,
nikoli ne boš vedela kaj ti prinese pes.
Pa da ti bo še huje,
jaz našemu ne dajem s krožnika, a skuham več, da ima priboljšek in za opravljen izpit dobi še Barillo, če bo samo enega človeka našel in mu rešil življenje je naredil več kot ti za ljudi.
Da ti bo še huje- država mu plačuje hrano in zdravstveno zavarovanje.

A meni največ pomeni najin skupni sprehod in ko ga gledam zadovoljnega, kako se stisne k meni.Tisti pasji pogled ti pač manjka……

Škoda, da ne veš, kaj sem po poklicu, da bi lahko primerjala, kaj kdo naredi za ljudi. Tvoj pes ali jaz?!? Zanimivo. Pa sem potem jaz nestrpna, kajne?

A res misliš, da smo tisti, ki ne želimo mučiti živali po stanovanjih in gremo na sprehod raje z otroci kot s spi, tako uboga bitja?

Mene pa motijo otroci v bloku. Za otroke je park, gmajna in ne blok. Otroke bi morali imeti samo tisti, ki zivijo v hisi, da njihov jok, dretje in razgrajanje ne bi motilo sosedov… (in tako naprej)

Ja, imamo psa. In otroka. Oba v bloku, v stanovanju. Stanujemo v pritlicju, ob vhodu v blok in dvigalu (zelo prometna lokacija). In ti povem, da se nisem slisala psa zalajati pred vhodnimi vrati ali dvigalolm. Tudi sledi luzic ali cesa podobnega se nisem videla v okolici svojih vrat. Sem pa zato slisala jok otrok ob vseh mogocih urah (ob polnoci med tednom!!!) in vpitje sosedovih otrok, ki jim je bolj zanimivo se igrati na hodniku kot zunaj, in nasmeteno je od razne embalaze sladkarij, nametana trava, seno, razbita stekla na vhodnih vratih, stalno ropotanje z vrati… (in tako naprej)

Pa kaj naj? Mene ne moti. Bolj me motijo starsi, ki ne naucijo svojih otrok pospravit za sabo, ampak to je ze druga tema.

Imam dva mucka – že prej sem imela muco 15 let. Ljubim vse živali, neizmerno. Vendar, vendar! – živimo na podeželju, kjer je za živali čisto drugače poskrbljeno in njihovo življenje dosti ugodnejše kot v mestnih blokih. To morate priznati vsi ljubitelji živali. Naša mucka sta sterilizirana, cepljena, imata vse možne ugodnosti, najbolj pa jima privoščim, da vsak dan ure in ure preživljata v naravi! Ko pa se naveličata pa prideta v človeško družbo, kjer nam s svojo prisotnostjo delata veliko veselje.
Takole bom rekla: živali moramo omogočiti veliko prostosti, gibanja, saj veste kako je tudi za človeka čudovito, ko se zlije z naravo in se sprehodi po njej! In vedno poudarjam: da se katerikoli živali, najsibo to pes ali mačka mora omogočiti stik z naravo. Tega pa uboge blokovske živali niso deležne. Zato ljudje, ki živite po blokih, ne bodite egoistični in si ne omislite živali, ki so pri vas deležne samo kratkih sprehodov, oz. mačke še tega ne! Večni jetniki vaše ljubezni so! Dajte zamislite si sebe, ko bi vas nekdo zaradi “ljubezni” do vas, zapiral v 12. nadstropje! kljub cepljenju, preveč dobri hrani,preveč toplemu ležišču itd. bi neskončno trpeli…Če imate res radi živali, jih samo v stanovanjih in po blokih raje ne imejte!
LP

Tole pa tudi jaz podpišem.

Moja bivša soseda je imela nemško ovčarko v stanovanju ( takoj poleg mene). Mislim, ima jo še vedno, le da se je odselila iz bloka. Ker dela po cele dneve, pes je skoraj ves dan sam in sčasoma se mu je utrgalo. Ko je šla delat ( ob 4.30 zjutraj ), pes je začel lajati, grebati po vrateh in cviliti, tako da je zbudil celi blok. Enkrat je celo preluknjal vhodna vrata in zbežal ven, verjeli ali ne… Peljala ga je k veterinarju, ki ji je za psa predpisal pomirjevala ( apaurin ). Toda, niti to ni pomagalo. 6 mesecev je pes tulil, lajal in cvilil, ona je hodila domov iz službe, pa spet nazaj, itn… Končno ga je bila prisiljena dati v “varstvo”. Lahko si mislite, kako je to živeti v stanovanju, kje poleg tebe nekaj mesecev pes tako laja. Sicer to sosedo imam rada, še vedno sva si super, le da hočem povedati, da stanovanje ni vedno rešitev za žival.

lp

Nestrpna nisi zato ker ti ne bi živela z živalco v stanovanju (pač tvoja izbira), ampak zato ker obsojaš druge, ki so se sami tako odločili.

Pa še nekaj. Žival se nauči, več kot se nekdo z njo ukvarja bolj je socializirana. Enako velja za otroke.
Spoznala sem že zelo vzojene pse, ki samo hvala niso rekli in zelo nevzgojene otroke, ki jih jaz v svojo hišo niti pod razno ne bi spustila.
In seveda obratno.

Odgovorni so pa zato odrasli.

Deteljica verjamem da si znorela, samo zaradi enega primera se ne vržejo vsi v isti koš.
Jaz sem imela sosede kjer mi je njihov otrok nabijal žogo v vhodna vrata od jutra do večera. Nič ni pomagalo.
Napisala sem…sem imela…ker smo se bili prisiljeni odselit.
Pa ni otrok nič kriv, kot ni bil kriv kuža če ga odrasli niso bili sposobni vzgojit.

Včasih kadar nas kaj moti je treba malo pomislit kaj nas pravzaprav moti in če nismo mogoče mi sami v zmoti.
Samo tega tudi ni vsak sposoben. Najlažje je penit kaj vse nam gre na živce in pričakovat da bo cel svet živel tako kot se nam zdi da bi bilo prav.
Ja temu se reče nstrpnost.

Bodite bolj strpni tako ali drugače, pa naj se to tiče živali ali ljudi.
Velikokrat so živali bolj vzgojene kot marsikateri človek. Dretje po blokih slišiš pa le od nevzgojenih ljudi.
Tisti, ki s srcem medse sprejme žival ji omogoči tudi veliko sprehoda in ljubezni, tako, da živali v blokih niso prav nič prikrajšane od tistih na deželi.
Je pa res, da so lastniki štirinožcev premalo ozaveščeni glede čistoče po zelenicah, čeprav tudi ljudje odmetavajo papirčke, plastično embalažo, … pa se nihče ne obregne vanje. Živalski drekec strohni, plastenke pa ne.

lp

Mitka, ampak to je zelo idealisticen pogled na zivljenje psov in mack na dezeli. Ker sama zivim na dezel, ti lahko povem, da malokrat vidim kaksnega psa ali macko, za katerega je dobro poskrbljeno in ima pristen stik z naravo. Prej vidim shujsane, garjave in bolhaste zivali, ki se preplaseno plazijo v blizino his po hrano in so pozimi brez toplega zavetja pa pse na verigah, ki sploh ne poznajo pojma sprehod in nimajo niti strehe pod katero bi se zavlekli ob dezju in mrazu in pa pse, ki se prosto, brez lastnikov, potepajo okoli pa zavrzene macje mladicke in njihove macje mame, ki niso sterilizirane in imajo mladicke dvakrat letno, ti pa koncajo bogvekje…

Tako da se mi zdi to posplosevanje, da je za zivali na dezeli apriori boljse poskrbljeno, neprimerno. Seveda obstajajo tudi neodgovorni lastniki, ki imajo zivali v mestu. Ki psov ne dovolj dolge sprehode in ti postanejo apaticni in predebeli, ker jih zraven tega se neprimerno hranijo… ampak obstaja pa veliko lastnikov zivali, tako v mestu kot na vasi, ki se zavedajo potreb zivali v sozitju s katero zivijo. Ki jih primerno hranijo, skrbijo za njihovo rekreacijo in igro, za njihovo zdravje, za mozgansko telovadbo in to, da se pocutijo del “krdela”. Psi so namrec zivali, ki jim to, da so del skupine in skupaj s svojim gospodarjem, veliko pomeni. Vec ko to, da sami snofljajo okoli po gozdu, kjer jih lahko ustreli kak lovec ali pa oni ogrozajo kaksnega sprehajalca, po moznosti otroka.

K dobri oskrbi psa (seveda pa tudi drugih zivali) pa sodi tudi primerna socializacija. Tako te psi (in tudi macke) ne bodo prosjacili za hrano pri mizi in lajali po hodnikih bloka, njhovi lastniki pa bodo poskrbeli za to, da bodo zdravi in razglisteni ter tako ne bodo “zdravstveno” ogrozali okolice, vedno pa bodo za njimi tudi pobrali iztrebke.

Kitty,

saj ne gre toliko za to, da stranke ne morejo spati zaradi njenega psa, temveč zato, da je človeku žal živali, ki je ves dana sama zaprta v stanovanju. To je mučenje živali… Pes, ki tako laja in hoče ven iz stanovanja, verjetno ni srečen. Se pravi, da je nekaj narobe. Zato mislim, da ljudje morajo dobro premisliti, preden si omislijo ljubljenčka, ker če nimajo dovolj časa in pravih pogojev za njega, ljubljenček trpi.

lp

Marsikje na deželi vidiš uboge pse na kratki verigi itd itd. Ampak imajo srečo, ker lahko živijo na deželi, pa čeprav življenje, ki ga ne bi smelo biti deležno nobeno živo bitje. Nihče me ne bo prepričal, da se ima lepše kot pes ali , ki živi v bloku in je zanj ustrezno poskrbljeno. V naši hiši živi družina s psom in otrokom. Za psa sploh ne veš, da obstaja. Otrok pa celo hišo neizmerno razveseljuje s celodnevnim kričanjem in loputanjem z vrati ob vseh mogočih urah. Ampak nam bi moralo biti to v čisto veselje, ker je to otrok. Če bi pa enkrat zalajal pes, bi bila pa to naravna katastrofa.Ne gre torej posploševati.
Stanovalka, ne vem, kaj si po poklicu in me niti ne zanima. Ampak s tvojim ozkosrčnim razmišljanjem tudi v tvojo silno pomoč človeštvu rahlo dvomim. Žal.

Bravo!!! Prav v takšnem razmišljanju se kaže ljubezen do živali.

Se strinjam ja. Seveda da ni primerno. Je pa to en primer. Iz katerega ne moreš sklepat da zato žival ne sodi v stanovanje kot piše stanovalka.

Saj tega nisem niti rekla. 🙂 Žival sodi tja kje jo ljubijo in jo imajo radi, kje dobro skrbijo za njo in imajo za njo dovolj časa! Ne glede na to kje je. Moja soseda sicer zelo ljubi svojega psa, ampak, nima dovolj časa zanj. Ko ga je nabavila je bil mali kuža, zdaj je star že 12 let in, seveda, ne more si zamisliti življenje brez njega. Glih zaradi psa se je preselila pred kratkim. Tudi sama je ugotovila, da pes ne more biti sam ves dan.

Lep dan vam želim!

deteljica,

itak da je jasno, da naj ima vsak žival, le če ima voljo in dovolj ljubezni za to – pa je čisto vseeno ali je to v bloku ali na podeželju. Zato je tvoj enostranski pogled, da žival v bloku nujno trpi, medtem, ko ji je na podeželju lepo, precej omejen. Žival trpi, če jo lastnik zanemarja, pa naj bo to kjerkoli, ali jo ima na ketni ves dan na deželi in je garjava in bolhasta in lačna ali pa cel dan zaprta v stanovanju. Point je v odnosu lastnika. Lahko se ima na deželi super, lahko pa tudi v stanovanju, če lastnik poksrbi za to. Tisti, ki pa pač ne – to je pa druga zgodba in o tem tu sploh ni govora.

Kot sem že rekla: tudi za otroke bi lahko rekli, da bi morali dihat svež zrak, ne pa da se dojenčki vzgajajo v smrdljivem mestnem zraku, pa da je grozno ker kure in race vidijo v živalskem vrtu. Pa kaj zdaj? Naj mestni ljudje nimajo otrok? Enako velja za živali, ves ta krik in vik okoli tega je malo za lase privlečen. Potem gremo lahko nevemkoliko let nazaj in težimo, zakaj je človek psa sploh udomačil in mu s tem pristrigel peruti in vzel svobodo itd, itd. Zakaj potem žival sploh je poleg človeka. Človek pač prilagaja svoje življenje, tudi s tem, da gradi vedno večja mesta in žival, ki ga spremlja, se prilagaja z njim. In noben ne trpi nobene škode, ker bistvo narave je v prlilagajanju na vse mogočerazmere, prilagodijo se pač tudi mestni mucki in kužki. V dobro in slabo: dobijo manj divjanja na prostosti, pa zato več crkljanja in postajajo vedno bližje človeku, s čimer ni nič narobe, ker si pač tudi različne vrste med seboj iščejo družbo. Tako pač je, človek ni nobena izjema in pač išče družbo živali, s tem se spreminja on, žival pa tudi. Nobenega cirkusa okoi tega. Poskrbet in imeti ljubezen je pa treba itak za vse, temu pa nihče ne osporava.

Sem vesela za vaše mucke. Ni pa to ravno življenje živali na deželi.
Kjer marsikateri muc nima primerne prehrane, kjer marsikateri muc konča pod kolesi, kjer marsikateri muc ni še sedel v naročju in se cartal, zato ker enostavno muc sodi pred vrata in kjer je redkokateri muc deležen veterinarske oskbre.

Tako da vse se da videt kot posamezniku paše.

In smo spet tam. Z dobrim lastnikom bo vsaka živalica imela lepo življenje. pa naj bo to v stanovanju ali hiši. Če pa lastnik nima srca pa tudi kraj prebivanja ne bo pomemben.

Za pse je pa tudi tako, da sami nimajo kaj hodit na sprehode, celo kaznujejo te lahko če to dovolišin prav je tako. Zato je povsem nepomembno od kod peljemo psa na sprehod. Važno je da ga peljemo in slučajno ne dobimo občutka da zato ker živimo v hiši nam tega ni treba.

Od desetih sosedov, kateri imajo pse in to velike pse ki potrebujejo veliko gibanja je samo eden ki vozi vsak dan psa na sprehod. Ostali so prepričani da jim ni treba, ker itak živijo v hiši. Revček pa v boksu, kjer ima veliko manj prostora kot v vsakem stanovanju.

Kot vse se pa konča na enak način. Nobeno posploševanje ni dobro in ni pošteno.

Draga Vivi, žal mi je, da imaš s svojo soseščino take bridke izkušnje! V svoje zadovoljstvo moram reči, da živim v soseski, kjer je kar nekaj čudovitih psov, tudi nekaj mačk in mačkov, za katere lastniki prav lepo skrbijo! Sosedje imajo prelepega haskija, ki ga dnevno po ure in ure sprehajajo, mu nudijo vse ugodje, ki pritiče tej pasmi, drugi volčjaka, labradorca, naslednji zlatega prinašalca, še celo malo pikanezerko (čisto točnega pravega imena te pasme ne vem?), upam, da sem prav napisala (ki je “glavna” in jo imamo vsi zelo radi!), skratka vsi ti “naši” psi se imajo zelo dobro, ker uživajo svoje življenje na tak način, kot sem ga idealizirala v svojem prvem postu.
So pa vsi po vrstu tudi šolani, dobro vzgojeni, negovani in uživajo v naravi kar največ se da, skratka res jim nič ne manjka. Tako v naselju ni neskončnega lajanja, nobenega ogrožanja ljudi s strani živali; ne boš verjela – naša mucka se zlasti s pekinezerko zelo razumeta:-)) , pred sibirskim haskijem, čeprav je le-ta na vrvici, ko gre na sprehod mimo naše hiše, se pa skrijeta, da ju kar nekaj časa ne najdemo:-)) živalski nagon je neverjeten! Dobro vesta, da je ta haski “kralj” v naši okolici…
Naši sosedje so res ljudje, ki svojim štirinožnim prijateljem privoščijo tisto, kar tudi sebi – vse dobro! Vse je od človeka odvisno in po mojem mišljenju, bi morali vsi, preden si omislijo psa, narediti neke vrste izpit, podoben šoferskemu! Z velikim poudarkom na humanosti, ljubezni do živali! – Mogoče bomo to kdaj doživeli?? – Do takrat pa si vsi prizadevajmo imeti svoje ljube živalce radi tako, kot imamo radi sebe.
LP

Pes definitivno spada v hišo z vrtom….mi imamo tudi psa v bloku, ampak jaz si kot pes ne bi želela biti večino dneva v flatu, vsake tolko sprehod po betonu in zelenici, pa spet med 4 stene.

Da ne govorim o vonju na hodniku, ko je zunaj dež.

Lepo da skrbite za svoje ljubljenčke, sam mislim da jih imate bolj zaradi tega da sebi ugajate.

Doma imamo hišo in pes je ves dan spusščen, vsake tolko gresta z mamo, ali kom drugim do potoka, v gozd, itd…to je lajf, vam rečem

Valjka,

ne vidim, kje je problem? Saj govorimo o isti stvari.

“itak da je jasno, da naj ima vsak žival, le če ima voljo in dovolj ljubezni za to – pa je čisto vseeno ali je to v bloku ali na podeželju. Zato je tvoj enostranski pogled, da žival v bloku nujno trpi, medtem, ko ji je na podeželju lepo, precej omejen. Žival trpi, če jo lastnik zanemarja, pa naj bo to kjerkoli, ali jo ima na ketni ves dan na deželi in je garjava in bolhasta in lačna ali pa cel dan zaprta v stanovanju. Point je v odnosu lastnika.”

Moj pogled sploh ni enostranski. Jaz pravim, da KONKRETEN pes od moje KONKRETNE sosede trpi, oziroma je trpel. Nič drugega! Nisem rekla, da nujno trpi vsak pes, ki živi v stanovanju, kot tudi nisem rekla, da so psi na verigah na vasi srečni! Moj pesji sosed je trpel, ker je bil ves dan sam zaprt v stanovanju. To je cela zgodba. Ne se razburjat, prosim…

Še nekaj sem hotela rečt. Že nekaj časa sem na forumih in to z živalmi je res “never ending story”. Toliko se razpravlja o nestrpnosti ljudi do živali, da pri tem nekateri pozabijo na strpnost do ljudi. To pa je narobe. Vsak ima pravico do svojega mišljenja, če nam se to dopadalo ali ne. Malo več tolerance vsem skupaj res ne bi bilo odveč.