Pred kratkim mi je umrla mama, oseba, ki mi je pomenila največ na svetu. Pokopali smo jo v ožjem družinskem krogu. Pričakovala sem, da bodo nekatere prijateljice, znanci in sosedje prišli izrečt sožalje. Pa nič od tega. Ali se ne spodobi oz. ali nimajo de mene toliko spoštovanja, da bi me nekateri poklicali ali pa se za minutko ustavili pri meni? Vedno so me vedeli poiskati ali poklicati, ko so rabili kakšne usluge od mene, sedaj pa nič. Saj sem tudi jaz šla zaradi njih na kakšen pogreb, ko so jim umrli svojci ali pa jim izrečt sožalje ali pa poslala sožalno kartico. Sem upravičeno jezna na nekatere, ki mi niso prišli blizu?

Mene sploh ne čudi, vsi so oz.ste tako samozadostni, vi , vi, vi in samo vi. In prej ali slej se bumerang vrne….

Sožalje ob izgubi matere!

Žal pa veliko ljudi predvideva, da ker je bil pogreb v ožjem družinskem krogu, tudi ne želite sprejemati sožalj, vprašanj o morebitni pomoči, počutju, skratka, da o smrti in izgubi ne želite razgljabljati.

Meni pomeni, pokopati v družinskem krogu, skoraj enako kot, prosimo tihega sožalja in takrat vsaj jaz ne izrečem sožalja.

Tudi jaz tako mislim.

jaz enako.

V ožjem družinskem krogu sem napisala zato, ker smo jo odpeljali v tujino. to pomeni, da ne bo šel nihče 2000 km na pogreb.
Sožalje pa bi vseeno lahko izrekli.

V nesreči resnično spoznaš prijatelja. Sem imela sama pred kratkim podobno izkušnjo. Nekateri so me zelo pozitivno presenetili, nekateri pa negativno. In dve “prijateljici” sem odpikala. Če mi ne moreta stati ob strani v težkih trenutkih, ju ne rabim niti takrat, ko mi je lepo.

ne razumem sporočila. Lahko prosim bolj konkretno napišete? Hvala.

Jaz te iz napisanega doživljam kot orto egoistko, čustveno manipulatorko, duhovno revno osebo. Mislim da si neupravičeno jezna.

Kaj pa ni bilo razumljivega?

Pepca Novak je izgubila otročka starega 1 mesec. Ko se je vrnila v službo, so jo nekateri potolažili, poklicali ji govorili, da bo bolje. Dve prijateljici, ki jih je imela za pravi, pa nista niti muksnili.

A bo zdaj ok?
————————————
sicer pa sožalje, drugače pa ni potrebno takih butastih spraševat … menda ti je dovolj podrobno napisala

ja, hvala. saj sem si mislila, da je v tem smislu, pa nisem bila prepričana.
Na žalost je tako. Ignoranca najbolj boli. Tudi jaz sem takšne sorte odpisala.

a res? zakaj pa? Napišite kak argument, da bom vedela.

Pri nas je smrt še vedno tabu tema. Če človek ne more na pogreb, da bi se poslovil, potem velikokrat ne veš, kaj bi sploh rekel, kaj je primerno, kako bo izpadlo. Tuhtaš, kaj bi bilo najbolje, čas pa mineva. In ko nekaj časa mine, spet ne veš, če je še primerno, da greš … Ljudje imamo kup problemov, niso vsi neprijazni. Čeprav nekateri res nimajo nič občutka.

Ne razumem, kaj imaš za tuhtat, ko tvojemu prijatelju umre bližnji. Če ne moreš do njega, ga vsaj pokličeš, ali vsaj pošlješ SMS in poveš, da ti je žal in da mu stojiš ob strani in če karkoli rabi, si tu. Kaj je tukaj težkega?

Mislim, da so osnove bontona, ko se kihne, da se reče na zdravje, ko ima kdo rojstni dan, se mu zaželi vse najboljše…..tako je tudi, ko nastopi smrt. Se reče moje sožalje aki kaj podobnega. Bili so primeri, da mi niso nič rekli, le stisnili k sebi, pa sem itak vedela, kaj želijo povedati. Razočarana sem nad nekaterimi.
Ja, zgleda, da je nekaterim zelo težko povedati ali napisati kaj. Ko pa kaj rabijo, pa hitro zavrtijo telefonske številke.

veš kaj ti bom še povedala. manj kot se boš sekirala, bolje bo. zakaj sploh toliko energije vlagaš v take brezvezne stvari. bodi ti vljudna in pomagaj, za druge pa naj te ne briga, spremenila boš redko koga …

Tudi jaz tako razumem.

Pa saj v tem je ravno point, da sem vedno pomagala in bila vljudna. Pa ne da bi se hvalila. Vedno se je prišlo k meni, ko je kdo kaj potreboval, vedno sem posodila denar, spekla pecivo, ker sem vedela, da imajo silo in ne bodo utegnili sami, sama sem se ponudila za vse. Vedno bila pozorna in šla s tortico, ko je imel kdo rojstni dan. A k meni pa noben, razen nekaterih.
Saj res, verjetno preveč energije vlagam v take stvari. Verjetno bom res m morala zmanjšati krog “prijateljev”.
Vedno me je zanimalo, s čim si človek zasluži neko spoštovanje. Sedaj sem ugotovila s čim. Nikomur pomagati in se narediti francoza, ko kdo kaj rabi.

Ah, to sožalje. Sama si pa želim, da mi ga v takem primeru ne bi izrekel nihče. Vsako izrečeno sožalje bi v meni znova prebudilo bolečino, namesto, da bi mi bilo lažje, bi mi bilo huje.
Tako da jaz bi bila hvaležna vsakemu, ki bi se izrekanju sožalja izognil.

Bolečina se ne prebudi znova, ker je prisotna vedno, celo v prvih nekaj mesecih.
Me zanima, ko bo vam umrl nekdo, in ko se bodo najbližnji sprehajali momo vas, kot da se ne bi nič zgodilo. Tu se pokaže tudi spoštovanje do umrlega.
Aja, pa sigurno je lažje, če se pogovarjamo o tem. Včasih tudi kdo omeni, da mu je umrla teta ali sodelavka ali pač neka znanka, tudi mlada, z to in ono bolezijo, pa je, verjemite dosti lažje, ker si pač misliš, da se to ni zgodilo samo meni.

Dati ljudi na ignor, še ne pomeni živeti svoje življenje. Ko in če, boš kdaj svobodna oseba, se takih stvari kot v tej temi niti približno ne boš več spraševala, pričakovala, ……

…In mamo boš imela še naprej rada, vendar na popolnoma drugačen način….

… Do takrat pa boš po mojem mnenju še veliko prejokala…