Kam greš ko umreš?
ma kakšna duša no?:)) Greš tja, kamor gredo vse živali, enočleniki, insekti itd. Zgnijemo in spokamo s tega sveta. Ni nas več, tako kot nas ni bilo pred našim spočetjem. Zakaj misliš, bi moral samo človek imeti nek plac, kamor bo šel po svoji smrti? Samo zato, ker se zavedamo svojega kratkega bivanja in svoje umrljivosti ter tega, da je zelo nefer, da se rodiš in potem umreš, še ne pomeni, da bomo zato nesmrtni, hehehe. In tisti, ki verjamejo v nekaj po smrti, hočejo prav to preseči: dejstvo, da je vesolju malo mar za naše glupo bivanje in za naše zavedanje svojega brezplodnega bivanja ter posledično željo po nečem “višjem”, po “duši” in nesmrtnosti.
Pobožne želje, narod. In večina vas, ki kao verjame v vse to sranje, globoko v sebi ve, da ko enkrat umreš, ni ničesar več. Ker svet je pač še vedno prvotno krut in naraven, kot je to vedno bil, tudi pred milijoni let, ko so še dinozavri okoli hodili, ni bilo nobenih nebes in pekla, tako ga ni niti sedaj. Pač to se itak ve, tiste pravljice v glavi pa nekaterim pač nudijo zatočišče pred kruto realnostjo in se obešajo nanje kot pijan plota. Ampak to je pa tudi vse.
Kaj se dogaja v stanju klinične smrti se že precej ve. Kaj pa se dogaja po dejanski smrti pa se nikdar ne bo vedelo saj se še nihče ni vrnil da bi z nami podelil izkušnjo.
Osebno ne verjamem v reinkarnacije, nebesa in pekel. Verjamem pa v karmo ki se na potomce prenaša z dobrimi ali slabimi deli ki jih delaš v življenju. Važno je le da se držiš nauka ki pravi “nikomur ne stori tistega česar ne bi želel da se zgodi tebi”.
Čisto preprosta filozofija.
Kam gre naša duša? Nikamor, ker smo mi sami duša. Duša ni ločena od nas. Vem, da poleg materialnega sveta tečejo vzporedni svetovi. Vem, ker imam s tem izkušnje. Zaradi tega tudi drugače dojemam življenje,okolje, ljudi. Meni se ne zdi nič posebnega, drugi vztrajno zanikajo, česar ne poznajo. Naj vam povem. To življenje, ki ga sedaj živite, je iluzija, lahko rečete tudi sanje. Čisto ste noter v tem, preresno ga jemlete, vsaka izguba vas vrže iz tira. Ko umrete, se na nek način zbudite iz sanj. Zato to življenje jemljem kot računalniško igrico. Jaz, ki jo igram, sem duša. Avatar pa je to, kakor me drugi vidijo. Seveda sem anonimna, da me kdo ne odpelje na zaprti oddelek :).
Lepo te prosim, no. To so osnove biologije. Gre za pretrganje prenosa bolečine in ostalih čutnih zaznav, ko si v globoki nezavesti. Bolečina je posledica draženja končnih receptorjev v koži ali globokih organih (kost, potrebušnica, srce) – ti receptorji se nadaljujejo z živčnimi vlakni in vstopajo v hrbtni mozeg z obodnimi živci ali prek simpatičnega živčevja. V hrbtnem mozgu so posrednik druge živčne celice, ki omogočajo prenos bolečine na vmesne možgane (talamus), od koder gre tretji nevron v temenski del možganske skorje. V tej temenski vijugi človek zaznava bolečino, jo analizira in nanjo po svoje reagira.Nezavest ali anestezija zaustavi prenos bolečine na katerikoli točki njene poti. Zato možgani, ki niso pri zavesti, ne zaznavajo bolečine.
In kaj sploh hočeš povedat s tem, da telo je in biva, ampak nima zavesti? In? Saj priznavamo, da telo lahko obstaja brez zavesti, tudi sama sem že bila v nezavesti – pa nisem bila na nobeni “drugi strani”, enostavno se nisem zavedala ničesar, moja “duša” ni nikjer tavala, da ne bo pomote. Telo seveda lahko biva brez zavedanja, sploh v današnjem času razvoja medicine. Lahko te imajo v vegetativnem stanju 50 let. In kaj s tem dokazuješ? Pač vegetiraš brez zavedanja. Zavest sama pa ne gre nikamor po svoje, če na to cikaš.:))))
In ne, to ni noben paradoks. Pač en fejst udarec v glavo, pa ostaneš v vegetativnem stanju lahko za vedno. In nobene duše ni nikjer drugje, ki bi se odcepila od tebe. Tale tvoj primer je kvečjemu še en dokaz več za to, da ko greš po gobe, pač greš po gobe in noben del tvoje zavesti ne ostane nikjer drugje neodvisno od tvojega telesa. Lahko pa seveda ostane telo brez zavesti in samo vegetira dokler ga ne odklopijo. Ampak tu gre za zavest o samem sebi, ne pa za “dušo”, karkoli pač to že je.
duša je samozavedanje in seveda ni materija. In ker ima samozavedanje samo človek, naj bi zaradi tega bil nesmrten oz. po smrti naj bi njegovo samozavedanje preživelo. Ne bo šlo, ker samozavedanje ne obstaja izven materije – telesa. Materija-telo je pogoj za obstoj samozavedanja oz. duše. Če ne bi bilo tako, bi samozavedanje lahko obstajalo v netelesni obliki, pa pač ni nobenega znanega tovrstnega obstoja. Zato, sprijaznite se, ko gre vaše telo, ugasne z njim tudi vaše zavedanje sebe in sveta okoli sebe. V 21. stoletju pa res ne rabite več pravljic o obstoju zavesti same po sebi, ali pač?
Kako je, ko se zbudiš iz sanj? In zakaj ti z nami raje sanjaš, kot da bi bila v tisti budnosti?[/quote]
Ko živjenje postane preveč težko, sanje postanejo resničnost in resničnost sanje. Predstavljaj si enega tetraplegika, ki lahko samo z očmi mežika. Valjda bo obrnil vse skupaj in bo začel uživati, ko bo spal, ko se bo pa zbudil, bo to imel za nočno moro. Na koncu bo hotel vedno več uspaval, da bi čisto preklopil v sanjski svet. A ti ne bi?
