Mi paše videt pogled, ki hoče.
In bombaž, ki ne drži mokrote.
Mi paše gledat ušesa
ki vidijo zvok cvretja hladnih kapljic na razbeljen asfalt.
Škoda ker se vanje ne da.
Vseeno s čim so prekrita…
z pšeničnimi dolgimi lasmi, ali
z zabritimi črnimi, lasje je pomenijo nič.
Pomeni pogled. In hotnja. In moker bombaž.
Otrdele bradavičke ki hrepenijo…
izbrizgana semena, ki med njimi polzijo.

Pogledi so najcenejše vozovnice za letenje..
Mi pašejo diskretno prikrite in koprneče,
majhne in plahe in tiste prosto stoječe…
Po bankah in poštah, upravnih enotah,
trgovinah in uradih za zamejce po svetu.
S prosojnimi Indijskimi rutami okrog bokov
zakrivajo tanke črne črtice in pričakujejo
da se bom vedel odraslo in odgovorno.
Zdravila pa ni.
Če bi vedel recept,
bi že zdavnaj prodal svojo rit in intelekt
za nekaj čemur rečejo denar.

A zdravila pravzaprav nočem.
Hočem da mi hodijo mimo okna
in mi kisajo možgane.
In da se znova prepuščajo valovanju,
penetriranju in opazovanju.
So nikogaršnja in od vseh lastnina
ko hodijo po cesti.
Z svetlimi ali temnimi lasmi, z ušesi ki slišijo
poletno vročo nevihto in udarce toče.
Da le imajo pogled….ki hoče.

opa…………… :))))))))))))))

Sem mogla jt pošnofat.-;))))

Joj, Saško, nisem vedela, da znajo tudi moški tako sexi razmišljati…:-)))))
Napiši še kaj, jaz sem že tvoja!!!!!!!!!!!!!!