Kje je ljubezen, čutenje v novodobnem sužnjelastništvu kapitalizma?
To ni izgovor. Niti zagovor vseh človeških početij, ki se jih opravičuje z ljubeznijo.
Vendar je znotraj ljubezni košček čiste norosti. Obsedenosti.
Verjetno gre zgolj za to, koliko si sposoben čutiti ter kako?
Koliko se te dotakne in kaj sploh spustiš naprej. Zdaj, večina ljudi se vrti znotraj znani plitvin. V osnovi nezadovoljnih s to plitvino.. a hkrati v vodo nikoli ne upajo preko pasu.
Seveda se da bati tudi iz obratne smeri.. kot Khalil GIbran. V tistih globinah, kjer nikogar več ni. Nekako namenoma. Da se potem lahko iz daljav lahko oglašaš kot osamljen kit, preko zapisane besede, hkrati pa ti ni potrebno nikoli zares doživeti bližine. Je zgolj manko.
Nekje vmes smo mi. Med kitom in plitvino.
Razumemo obe strani.. dasiravno ni ne ena ne druga za nas smrtna. Za plitvinkarje kitovo domovanje je.. in obratno za kita je plitvina smrtna past.
Vse se spremeni, ko greš. Lahko samo padem na kolena, se zjočem. Ali pač grem pomivati okna, da se zamotim.
Mislim, da se ne da.
Mislim, da se resnično ne da biti normalen.. pa čeprav si iz t.i. »zdrave družine«, ko si zaljubljen.
Ne moreš.
Zdaj to ne pomeni, da ne moreš živeti, da ničesar več ne moreš..
Ne.
To pomeni zgolj to, da del tebe živi drugače, kot v bližini ljubljene osebe.
Ker kam pa gre ves tisti del mene, ki voha, občuduje, gleda.. vsrkava z vsem kar je človeškega.. preko kože, toplote, gladkosti. Hočeš, da je vse to ves čas tam.. postaneš obseden. Čisto obseden.
In v kontra smer.. postaneš pripaden. Popustiš, znižaš sebe, svoj ego.. da lahko bolj pripadaš drugemu.
Skratka gre le za to, koliko si drzneš čutiti.
Zdaj.. seveda so ekstremi.. ne zgolj Khalil Gibranovski, temveč tisti, ki znotraj besede zaljubljenost in ljubezen potem opravičujejo vsem možne egoizme. Od kapitalizma ljubezni, do čiste samodestrukcije.
Ne opravičujem njih. Ne opravičujem hipijev. Ne opravičujem workoholičnih lastnikov. Ne.
Vendar ščepec vseh teh norosti je vedno prisoten znotraj ljubezni. Naj bo le kot iskra v očeh, nenadno hotenje, drgnjenje, fuk..
Ker.. pomisli.. kakšen pa je fuk, če nisi vsaj malo »obseden«?
Rutina je tista običajna kletvica, ki to opisuje. Niz mehanskih zaporedij, brez neposrednega čutenja. To mehansko še vedno kreira hormone.. vendar je nivo hormonov veliko bolj umirjene sorte.
Manko seveda lahko nadomestiš s Coolidgeom.. kar ljudje počno. Športni seks je tako le vznemirjenje novega.
Ampak napačno novega, če vprašaš mene.
Odkrivati novo znotraj ljubezni.. je drugače, kot vsak dan iskati zaljubljenost v novi pički.
Verjetno večna razlika med ekstrovertnim in introvertnim. Med plitvino, kjer se vsi razkazujejo.. in globino, kjer se na prvi pogled nič novega ne dogaja. V resnici pa veliko več.
Imamo bioritem.. drugo ime za potovanje med plitvino in globino. Ne da se ga nekako nadzorovati, ni namenjen temu, namreč. In ko se potem pojavijo zunanji dejavniki, zunanja rutina, ki ti narekuje tempo.. od službe, do obveznosti in otrok.. potem se ta bioritem pokvari. Te sili v plitvino, ko si kit.. in te kot dokolenkarja meče v globino oceana.
Do neke mere se lahko prilagajaš.. ne (z)moreš pa vedno. Ne gre.
SI ne-sinhroniziran.
To je.. če si človek, ki ljubi.. boš v svetu zunanjih prisil.. poimenovano ljubkovalno kapitalizem, socializem, fašizem.. ujet. Koncentracijsko taborišče čutil, čutnega in čustev. Vsi trije č-ji dobijo posebno oznako, karirasto »pidžamo« in te strpajo v znano delovno-uničevalno okolje omejeno z bodečo žico imenovano denar, plača, penzija..
Ni nobene svobode.
Občuduje se le vse tiste Capo-te, ki so se odrekli vsem č-jem, vključujoč »Č«loveškosti. Super plitvinkarji. Pravzaprav stojijo na kopnem. V najboljšem primeru v luži lastnega scanja.
In mi jih slavimo. Kot poosebljeno dobro. Ker imajo nadzor. Ker so »uspešni«. Pazniki in upravnik taborišča so samo verzija super plitvinkarjev.
Človek, ki ljubi vsaj eno bitje, ne more uživati v službi.. pa naj še tako trobezljajo, kako si je potrebno najti poklic, ki ti je kot hobi.. in potem ne opaziš, da ga opravljaš.
Kaj pa če je hobi ljubezen, čutenje do drugih ljudi in živali, včasih celo stvari?
Kaj, če je edino, kar te izpolnjuje.. pravzaprav edino.. čutenje?
Kje je hobi-služba, ki bo to omogočila?
Kje je svoboda, če te ugrabijo minimalno pet dni na teden za osem ur na dan, polovico budnega časa (oz. še malce veš, ker moraš do koncentracijskega taborišča, pardon »službe« nekako tudi priti in gre torej na račun preostalega časa)?
Za čutenje, za ljubezen.. ti tako ostane manj kot polovico budnega časa. Ampak ti potem še otroke strpajo v t.i. »interesne dejavnosti«, in jih vidiš še manj. Partnerje ti dodatno obremenijo s službenimi projekti, sestanki.. in seveda športom, ker moraš ipak zdrav v koncentracijsko taborišče hodit, če si bolan te itak zaplinijo (ne, nič več pardon služba.. koncentracijsko taborišče, je koncentracijsko taborišče!).
In ko gledaš pred svojimi očmi.. se ti zdi, kot bi otroke pošiljal v klavnico.. kar sodobno življenje še vedno je.
Z zgodovinsko oddaljenostjo bo prisilno delo mas gledano enako kot je bilo sužnjelastništvo. Vse je namreč podobno, samo odgovornost sužnjelastnikov je nična. Ne potrebujejo skrbeti.. in ne potrebujejo osvobajati, tako kot je večina sužnjev dosegla rimsko državljanstvo.
Kar je paradoks komunizma.. ljudje skrbimo za lastnino bolje, kot za nekaj »kar ni naše«. Sužnjelastnik je tako skrbel za sužnje. Kapitalist ne potrebuje, saj niso »njegovi«. Kapitalist je paradoksalno največji socialist človeških virov – zlorablja jo nemarno, kot so vsi ljudje družbeno lastnino znotraj socializma.
Sodobni kapitalizem je skupek najslabšega iz vseh obdobij človeštva. Vendar nam to seveda prodajajo kot svobodo, napredek in civilizacijo.
Ampak je hec, ko se Američani kitijo in ovijajo v svojo zastavo ter pojejo »Land of the free«.. nam gre seveda na smeh. Smeh absurda, ker vidimo, kako zelo malo svobode jim je pravzaprav ostalo.. že v primerjavi z nami.
Ampak ta smeh je smeh soseda, ki se smeji sosedu, ko požar žre njegovo hišo.. zublji pa že prehajajo na tvojo.
»Land of the free«, ta prisilna, absurdna svoboda, ki to seveda ni.. je že tu. Trka in žre s svojimi plameni tako korce tvoje hiše, kot moje.
In tisto najbolj absurdno, pri vsem tem se je potrebno še smejati.. smejati kot bebček, kot debil.. in biti prijazen, uslužen in nasploh »korekten«.
To je neverjetno žalosten planet smejočih se sužnjev.. kar pa daje iluzijo. Tisto nevarno iluzijo, ki jo je že grafit opisal: »Največji sovražnik svobode, je zadovoljen suženj.«
Ker se vsi prisilno smejimo, za odtenek manj absurdno kot v Severni Koreji, preveva ljudi občutek, da so vsi zadovoljni. Sami smeškoti in všečki na FaceBooku.. eno samo širno zadovoljstvo.
Hkrati pa je v enem dnevu skrajno malo časa, ki je resnično namenjen tebi.. ljudem, ki jih ljubiš.. čutenju. Ni č-jev.. ni Č-loveškosti.
Zato v tej zgodbi, ni bolj nesrečnega človeka, ki ljubi.. in ni bolj zadovoljnega od robota. Ujetost osnovnih potreb, odvisnosti človeškega telesa, pa so jarem s katerim nas vpenjajo v vedno bolj grozovit razpon. Sodobne službe se nikoli ne končajo.. digitalno suženjstvo je konstantni nadzor nad vsakim sužnjem posebej.
Noben plantažnik, noben rimski veljak ni imel tako silovito izpiljenega suženjstva. Take absolutnosti. Dodatno nobeden izmed njih ni imel hkrati tako visoko nične odgovornosti do svojih sužnjev.
George Orwell – Severna Koreja.. vse to je že tu. Pred tvojimi očmi.. samo videl tega nisi, ker si bil počasi skuhan.. skuhan do upogljivega suženjstva.. kamor te silijo, da sedaj usmeriš še svoje otroke.. tiste, do katerih naj bi največ čutil, jih ljubil in varoval.. in moraš spuščati še partnerja.. enako človeka, ki ga ljubiš bolj kot sebe.
NI čudno, da je »50 odtenkov sive« uspešnica.. knjiga, kjer moraš vse dati nekomu, ki že vse ima.. da se potem lahko izživlja in hladi svoje frustracije dolgočasja.
Največji Monty Pytonovski vic, niso zapisali pripadniki letečega cirkusa.. za nekaj desetletji jih je prehitel Dachau.. in druga nacistična taborišča smrti.
»Arbeit macht frei« namreč še vedno vlada celotnemu svetu, v vsej svoji absurdnosti.
Iluzijo rimskega državljanstva, danes imenovano penzijo.. se ukinja. Delovna doba je vedno daljša. Suženjstvo praktično nima več meja. Je le delo.
In kjer vlada delo, naj si bo socializem ali kapitalizem.. ni prostora za čustva, tako kot jih ni v Orwellovem literarnem delu »1984«, kot v dejanski Severni Koreji.. kot tudi ne v kapitalizmu. Otroci so samo vstopno delovno sredstvo, za še več »dela«.
Partner, boljša polovica.. zgolj sredstvo za zagotavljanje več vstopnih delovnih sredstev dela: otrok.
Zakaj namreč cerkev ves čas nažiga z nataliteto in politika z njo?
Delo kliče.
Delo osvobaja.
Vesel dan “zmage” nad fašizmom.
Taksnega sveta smo postavili MI. Mi, ki smo se obrnili k znanosti, uradni medicini, solski sistemi ker oni vejo bolje od nas – izguba zaupanje vase, izguba presojenje s svojo glavo, izguba pogled na celoto, izguba sposobnosti ljubezni in samozdravljenje.
Nekdo se je oklical, da je gospodar, brez besed smo to sprejeli in v hipu postali suznji. Mnogo ljudi se ne zaveda kako veliko moc imamo v sebi, vsi odgovori, vso znanje v sebi a SEBE SMO IZGUBILI. Po drugi strani se mnogo ljudi prebuja, veliko ljudi ve kaj se dogaja. Knjige. Berite knjige. Modrosti. Ogromne resnice v nasprotju z znanosti, solskimi ucbeniki.
Planet je bilo vedno okroglo a mi smo navidezno spremenili zgradbo planeta, ki je zdaj piramida.. na nas je ali se bo vrnilo v prvotno stanja.. ali pa se bomo pogovarjali le o beguncih.. vcasih se sprasujem kaj je narobe z clovestvom.. unicuje svojo zivljensko okolje.. ali smo res tako bolni.. ali bolni le na srcu?
Seveda ne razumeš.
En monovski frik me je obtožil, da sem jaz ti.
Se greva zdaj smejat?
Pustiva zdaj tvojo temo pri strani.
Nočem več, da un frik misli, da sem jaz ti.
PS- glede teme pišeš zelo nepovezano in tako tudi predolgo.
Najdi boljši način podajanja svoje resnice, pa bo več ljudi napisalo svoje mnenje, ker bodo lažje razumeli sporočilo tvojega pisanja. Ko nepovezano dolgoveziš, čeprav o zanimivih stvarem, se marsikomu ne da brati, kaj šele pisati nazaj.
Ampak kot sem rekla- tu želim samo to, da se ve, da jaz nisem ti.
KAPITALIZEM LJUBEZNI
“Confusing monogamy with morality has done more to destroy the conscience of the human race than any other error.”
– George Bernard Shaw
Ljubezen. Je zelo lastniška. Čeprav delimo hrano, čeprav delimo prostor z drugimi, dihamo zrak… Ko pride do ljubezni, hočemo, da je samo naša. Oseba postane lastništvo.
Zakaj smo že prepovedali sužnjelastništvo?
A?
A takšna je. Ljubezen. Posestniška. Oderuško lastniška. Najprej je dovolj, da osebo le vidimo. Se skrijemo za grm, ob tisti uri, ko veš, da bo šla mimo. In jo. Vidiš. In je dovolj.
A ne za dolgo.
Nočeš več.
Hočeš govoriti z njo. In res… morda po tednih zbiranja poguma… tisti tleči plamen pač ne ugasne… spregovoriš… vprašanje le kako dobro lahko vse prekriješ… kako ne-lastniški… neobvezen… si.
In potem pride dotik… želiš si samo, da bi se jo lahko dotaknil… in se jo… in ni dovolj. Ne pogasi tvoje žeje… hočeš jo prijeti.. držati v rokah… vohati vonj njenih dlani… da jo nosiš domov, tudi kadar je ni.
Pa ni dovolj.
Hočeš jo poljubiti.. najprej na dlan… ali kam vstran… na lice… kot teto…
Pa ni dovolj.
Hočeš jo poljubiti… tam na ustnice… ustnice na ustnice.. da se ustavi svet… čisto zares. Otrpne. Svet.
Pa ni dovolj… hočeš čutiti njeno kožo pod dlanmi… in se odkrivaš… vsak dan za ped več… dokler ne odpade vsa obleka…
Najprej si praviš, da se boš samo ulegel zraven… samo čutil, slišal… poljubljal…
Pa ni dovolj.
Hočeš več… hočeš se stisniti k njej… hočeš prodreti vanjo… znova in znova… kot obsedenec… kot zasvojenec. Vedno več, vedno hujši koraki…
Pa ni dovolj.
Hočeš vedeti, kaj misli. Kaj se dogaja tam znotraj nje. Ljubljene osebe.
Pa ni dovolj.
Hočeš vedeti, kaj čuti… hočeš slišati… hočeš imeti vse na planem. Moraš imeti!
Samo ti in nihče drug… morda ti dela konček možgan.. ki ti pravijo…
Že to, da si lastimo drevo, se bi ti moralo zdeti malce skregano s pametjo. Lastiti si človeka toliko bolj. Nismo napredovali iz časa suznjelastništva. Nismo. Samo sužnjev nimamo. Samo obseg smo zmanjšali in mu nadali trubadurski obraz. Smo torej sužnji ljubezni. In “sužnji”. Padamo na tisoč let staro programiranje, na arabske pravljice.
Hočemo. Vedno več. Najprej pogled, roko, poljub, besede, sex, misli… bitje. Odpove razum, odpove vest, zavest… samo hočemo, objekt poželenja. Zdravi so tisti, ki imajo raje avtomobile, jahte, hiše… na nek način.
Je osnova kapitalizma. Tale ljubezen. Sodi v nas čas, perfectly. V tej obliki. Monogamni. A druge ni. Saj:
“Intellectually, non-monogamy made complete sense; emotionally, it felt like sandpaper across my eyelids!“
– Zoe Whittall
A tako kot pravi kapitalisti, si mi lahko privoščimo vse (ljudi), objekti našega občudovanja le nas. Zbiramo kapital. Zbiramo delnice. Damo ne nič. Javno.
A pa se ti zavedaš, da ljubezen ni dovolj? Da se ne bo nihče poglabljal v tvoje zapisane travme, da ne bo nihče razmišljal o zapisanem, dokler niso ljudje sami, samcati? In izpostavljeni osamljenosti? In potem, ko enkrat so, ne nasedajo več na instant floskule, ne nasedajo več na težave drugih. In ugotovijo, da je največja ljubezen biti pomirjen sam s sabo in kot tak greš tudi povsem osvobojen na drugi svet.
Kapitalizem in ljubezen nista nujno povezana. Skupno jima je vendarle želja po posedovanju.
Preveč lastiti si drugega sicer zaduši ljubezen (običajno).. Vendar gledano družbeno, pa to deljue sprejemljivo.. Še posebej iz vidika patriarhalnega odnosa, kjer je ženska pač še ena izmed lastnin moškega.
Hecno je, da se je v socializmu, vseeno ohranila ta ljubezenska lastnina.. Ta kapitalizem znotraj komunizma. Ni čudno, da je propadel.. Komunizem bi moral razglašati poliamorijo, da bi bil “nelastniški” oz. Da bi lahko bilo vse od vseh.
Pa še paradoks, ljubezen naj bi bila altrusitična.. Očino ni.
Ko posameznik govori o ljubezni, je njegova predstava praviloma pogojena s prijetnimi spomini na vez z materjo v zgodnji dobi. Pri nestrokovni debati je zato ljubezen definirana povecini negativno (v smislu, kaj ljubezen ni). Romanticna podstat ljubezni torej temelji na icestuozni prepovedi, ki poraja hrepenenje po materininski zenstvenosti. Tu se skriva tudi odgovor, zakaj je zenska homoseksualnost veliko bolj sprejemljiva od moske – ker oba spola hrepenita po obcutjih, ki obujajo spomine na materinsko neznost.
Kapitalisticna misel je tu v principu sorazmerno dobra uteha, saj ponuja moznost nadomestka za skoraj vse tegobe. Pri tem je bistveno, da kapitalizem sam po sebi promovira greh, saj mu to omogoca reprodukcijo. Nezadovoljen posameznik je namrec idealen potrosnik. Kapitalisticna mantra maksimiranja dobicka tako zivljenje spremeni v projekt maksimiranja (lastne) srece. Hedonizem (maksimiranje uzitka) pri tem v posamezniku sprozi cel kup obcutij samozanikanja, sramu, krivde.Paradoksalno tako odsotnost bozankega koncepta posameznika postavi v vlogo tistega, ki izbira in odloca o vseh ravneh svojega obstoja, vkljucno z zapovedmi in prepovedmi, ter kaznimi, ki iz tega sledijo (mazohizem, anoreksija, bulimija, alkoholizem, itd.).
Kapitalizem torej v srzi temelji na freudizmih in nitschejanskem nihilizmu, z obljubo zapolniti praznino aseksualnosti pri zenskah in “postojdipalne travme” pri moskih. Prirocniki tipa “Kako pripeljati zensko do orgazma” na eni ter “Prebudite svojo zensko plat” na drugi, se tako prodajajo za med, pri cemer je “delo na sebi” postala ena od glavnih obsedenosti kapitalisticne druzbe ze od njenih zacetkov (od “self made man” dalje). Kapitalizem kot religija je tako prevzel dominantno vlogo in preveva vse ravni clovekovega zivljenja (maksimiranje dobicka, maksimiranje srece, maksimiranje uspeha (potomcev)), pri cemer je najvecji izziv za posameznika ravno prava izbira (ki pa to nikoli ni).
Kot vsako drgo religijo, tudi to krepi to, da posameznik verjame, da obstajajo drugi, ki verjamejo v osnovno idejo (in ne sama vera v vsemogocnost hedonisticnega uzitka). Vera sama ali njena odstotnost sta povsem irelevantni kategoriji. Zato je zvezdnistvo za kapitalizem podobnega podoba, kakor so npr. apostoli za krscanstvo. Razlika je zgolj v evangeliju, ki ga sirijo eni in drugi. Osvoboditev posameznika iz jece odvisnosti hlastanja za (maksimiranim) uzitkom je tako pogojena z nejevero (dubito ergo sum). Sele temeljito izprasevanje namenov namrec more posamezniku “odpreti oci” do te mere, da spozna, da je na napacni poti.
Sele ko posameznik (ponovno) dozivi uvid v kontinuum zivljenja, se more spet podati na pot ljubezni in posledicno (ponovne) izpolnitve. Na to temo pa sem ze pred casom pisal s prispodobo o vrtu.