Samo za letnike 1960 in tam nekje
Tudi mi smo takole stali “mirno!” na odru in prepevali.Pesem je prevedena v slovenščino in jo pojejo tudi Kombinatke : Veseli veter…
V belih srajčkah, modrih krilcih in z rdečo rutko okoli vratu.Večina pesmi je bila koračniških…
Kot bi gledala naš pevski zbor iz OŠ…
Kaj pa vi? Je kdo med vami tudi pel v OŠ v zborčku in se še spominja tistih pesmic?
Dodajam še video….pozabila.
Torej :
Se spomnim, rahlo, megleno.
Nimam posluha, vendar se kot otrok tega nisem zavedala. Bilo je v 2. ali 3. raredu, ko se vzeli 2 deklici iz sole v radijski zbor, jaz pa fovs do nebes. Takoj sem se prijavila v solski zbor in sem bila sprejeta. Se danes ne vem, zakaj. Mogoce, ker sem hodila v glasbeno solo.
Nekega dne, mislim da je bilo za kurirckovo posto, ali kako se je ze temu reklo, so pred solo postavili ogromen oder in nas nanj. Stala sem v predzadnji vrsti, desno od sredime. Cela sola nas je poslusala. In gostje. Pela sem s takim navdusenjem, da sem pozabila 1- taktno pavzo v pesmi. Ves zbor je za hip utihnil, jaz pa rjovela naprej kot tanker. Vsi so strmeli vame. Ko sem se zavedla napake, me je bilo neznansko sram. Mislim, da ni treba 2x povedati, da je moja pevska kariera trajala samo eno solsko leto.
V takem zboru sem jaz pela. En zbor OŠ!! Prof. KOKOL!!
Povsod smo šli. V Avstrijo (celo za dva dni, ker smo se izmenjali z avstrijskim zborom).
V Šibenik kaedrala, po celi Sloveniji se je nastopalo.
Imeli smo obleke – enotne! Staršem ni bilo treba dat niti centa!!
(siva krila, lajbče, bele srajce in temno rdeč metuljček) TOP!
Danes se pa krade in ni nič! 🙁
Nikoli ne bi vedela teh koncev sveta! Hvala Yugi!
Tudi jaz se tega spomnim. Pes smo sli do Celovske, kaksna 2 km od nase sole. Tam so nas postavili ob cesti pri kopaliscu Ilirija in smo ga cakali da se je pripeljal v Ljubljano. Avto odprt, kot Kennedy, samo da je bilo pri nas za razliko od ZDA varno. Ko je avto pripeljal do nas se nam je nasmehnil in nam pomahal. Zdel se mi je tak prijazen okroglolicen gospod, kot kaksen dedek.
Eni potem pač vse spluvajo in me dobimo nalepke, da smo stare koke.[/quote]
tudi mlajši smo bili pionirčki ne več titovi ampak dokler je trajalo smo bili, nekje do zdravljice…
Najbolj sem hvaležen generaciji jugoslovanskih slovencev nekje okrog 1960, saj so oni najbolj zahvalni, da danes živimo tako, kot živimo. Ne samo, da so ostali zvesti svojim prepričanjem, zavrnili so vse, kar so jim govorili ostali – tako starejši kot tudi mlajši. Nihče mi ne bo nč govoru, a ni res? Pretrgali so kakršen koli kulturni stik z zgodovinsko Kranjsko, ki je bila vsaj tisočletje ponos celotnemu kosu bližnje Evrope, celo zgodovino so zasukali tako, kot jo bi morali brati že prej in dati enakost na prvo mesto. Dejansko še kitajcem ni uspelo biti tako enak v čisto vsem. Slovenci te generacije so bili sposobni reči “da” ravno pravi količini kapitalizma, da smo dobili poceni kavbojke, dovolj kave in seveda McDonalds. Če se ne bi potrudili, bi bili danes nekje priključeni kakšni ultrakapitalistični Švedski in bi sladkali, namesto solili naše luknjaste ceste. In pa čudovita mladostniška leta generacije okrog 1960 – najprej pionirji, potem pa elektro glasba na elektriko, ki jo je zmanjkalo proti večeru in so lahko samo ob svečah brali lepe romane socialnega realizma, ki imajo toliko za ponuditi trdi duši in mehki glavi. Najpomembnejše opravilo pa so opravili tako prefinjeno, da smo ga prezrli zaradi tega, ker se nam zdi, da so povprečni – PA NISO! Zgradili lepe simetrične hiše z večimi etažami, ki so danes 80{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} prazne in jih razvlekli po vsakem ovinku in griču Slovenije. Tito, odojek, Trst je naš. Bilo je lepo, čeprav so zaradi petletke in kolhozov njihovi starši skoraj vsi pomrli v sredini 50.. Mogoče so pa vzeli McDonalds, če so pa pred tem vzeli tudi UNRA pomoč.
Hvala, da ste zgradili KRASNI NOVI SVET.
Jaz sem bila pa v OŠ zaljubljena v enega, ki je igral trobento.In nas je spremljal ob petju.Našla sem ga na facebooku.Še vedno simpatičen, ampak primeren samo za ob nedeljah…[/quote]
Ob nedeljah? Ne razumem.[/quote]
:))))))
Samo za ob nedeljah so taki, ki niso primerni za vsakdanje družinsko življenje…Samo za kakšen kino in promenado ali ples.
Jaz sem bila pa v OŠ zaljubljena v enega, ki je igral trobento.In nas je spremljal ob petju.Našla sem ga na facebooku.Še vedno simpatičen, ampak primeren samo za ob nedeljah…[/quote]
Ob nedeljah? Ne razumem.[/quote]
Ja, za po masi… Po odvezi… :-)))
Tudi jaz se spomnim teh trenutkov ob Celovški cesti. In seveda tudi let, ko sem prepevala v pevskem zboru Oš Valentina Vodnika. Vodila ga je gospa Bronka Sax, izvrstna pedagoginja in topla duša, ki nam je znala približat glasbo. Se jo slučajno še kdo spomni?[/quote]
Potem nas je pa kar nekaj Šiškaric tukaj :-))) Vse lepo pozdravljam!
Tudi jaz se tega spomnim. Pes smo sli do Celovske, kaksna 2 km od nase sole. Tam so nas postavili ob cesti pri kopaliscu Ilirija in smo ga cakali da se je pripeljal v Ljubljano. Avto odprt, kot Kennedy, samo da je bilo pri nas za razliko od ZDA varno. Ko je avto pripeljal do nas se nam je nasmehnil in nam pomahal. Zdel se mi je tak prijazen okroglolicen gospod, kot kaksen dedek.[/quote]
Mi smo mahali pri kinu Šiška. :-)) Nepozabno!
Jaz sem pela v zboru Majde Lipovšek, nato pri Ivu Penku, kasneje sta zbor vodila Stane in potem Tomaž Habe…
Še vedno se spominjam vseh pesmi od 1.razreda naprej…jutranjih pevskih vaj pri Ivu Penku (mememememememe, mimimimimimimi….in rdeče harmonike Majde Lipovšek, s katero nas je spremljala.To so bili krasni učitelji, edino matematike nisem preveč marala.