V službi mi sodelavke nonstop jamrajo. Da nič ne spijo, da so totalno iztrošene, da so otroci prav žleht, da nič ne ubogajo, da partnerja ni veliko doma, da morajo vse same itd. Da sploh ne bi imele otroka, če bi vedela kaj jih čaka.

Sama še nisem mamica, stara sem 27 let. Mi zna kdo povedati zakaj se potem vsaj v 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} pari odločajo za otroke? Ker ga pač moraš imeti ali kako? Da obdržiš moškega? Da imaš nekoga, ko si star (potem gre pa otrok v tujino pa imaš). Same negativne stvari v glavnem.

Priznam, da sem nekje vmes. Otroci so mi ful luštni in se dobro razumem z njimi, vendar imaš potem veliko več opravkov, odgovornosti oz. nadlog z njimi.

Če si pametna, jih ne boš imela.
POmisli kaj vse odpade, če boš imela otroke.
Najprej nosečnost, boš kot slon in vsa zabujla. Potem boleč porod. Potem pa nočno vstajanje pa tisoč težav. Potem bo malo večji pa bo že puberteta. Za 20-30 let si gotova.

Škoda, da se že tvoja mati ni tega spraševala

Jaz sem pa zelo vesela, da imam otroke. Saj včasih so res bolni in ne spijo, ali pa včasih res nikamor ne morem, ker ravno nimam varstva, ampak je v 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} časa tako lepo, da daleč odtehta. Je res, da sta še dokaj majhna, mogoče je pubertetnike res neprijetno met, to me vprašajte čez 10 let, ampak zame je bila odločitev za otroke ena najboljših v življenju. Se dovolj dobro poznam, da vem, da bi se mi zdelo življenje nekako prazno in brez smisla brez družine, ker pač nisem za kariero, potovanja in podobno. Seveda pa to velja zame, ne nasploh.

Mogoče je res veliko na tem, ali jih ljudje imajo zato, ker “se spodobi” ali pa zato, ker si jih dejansko želijo. Najboljše, da nikogar ne poslušate (ne mene, ne tistih, ki jamrajo) in razčistite sami pri sebi. Sem prepričana, da vsak nekje globoko v sebi ve, kaj mu odgovarja.

Dejstvo je, da imaš z otroci veliko več opravka, odgovornosti in nadlog, kakor brez njih, če vam bo kdo rekel, da to ni res, vam laže. Ampak po mojem mnenju imaš tudi toliko več veselja in smeha in topline in smisla, da tisto prvo kar zbledi. Samo ugotoviti morate, če bo to drugo tudi pri vas odtehtalo tisto prvo. Pa dobrega partnerja je seveda treba met, ker otrok ne more vzgajati mati sama, medtem ko je oče bogsigavedi kje – ni dobro ne zanjo, ne za otroke.

Gre se zato, da samo jamrajo. Pa kaj so potem sploh odločile za otroke?

Če se bom odločila za otroke zagotovo ne bom tako jamrala in govorila samo negativne stvari.

Sem se pogovarjala z moškimi na portalih za samske zakaj želijo imet otroke (stari 40+, brez otrok, iščejo na hitro eno, da bi imeli družino). Pa so rekli eni, da jim je pomembno, da gre priimek naprej (ne dopuščajo možnosti priimka otroka po materi), drugi, da jim je važno, da gredo njihovi geni naprej (meni to ni pomembno, ker nisem nek genij, moji geni so povsem povprečni), eni so rekli, da ne bodo na stara leta sami, da bodo otroci skrbeli zanje, eni, ker so ugotovili, da je življenje prazno.

Po mojih izkušnjah smo 3 sorte ljudi: tisti, ki samo jamrajo, tisti, ki sploh ne govorijo o občutkih in tisti, ki samo hvalijo. Ljudje, ki samo jamrajo o otrocih navadno samo jamrajo tudi o partnerju, pa o službi, pa o politiki, pa o sosedih, pa o zdravstvenem sistemu, itd. itd. itd. Tako da mislim, da to niti slučajno ni omejeno na otroke.

Če si pametna, jih ne boš imela.
POmisli kaj vse odpade, če boš imela otroke.
Najprej nosečnost, boš kot slon in vsa zabujla. Potem boleč porod. Potem pa nočno vstajanje pa tisoč težav. Potem bo malo večji pa bo že puberteta. Za 20-30 let si gotova.[/quote]

Pravi, da jih ima…

V Sloveniji je jamranje čez moža/ženo, otroke, taščo/tasta, zeta/snaho, zdravstven sistem, politiko ipd že kar nacionalen šport. Tako, da se jaz na tvojem mestu ne bi ozirala na take komentarje. To če si (ne)želiš troka je pa samo tvoja stvar in odločitev

Avtorica, te popolnoma razumem … sama čutim podobno kot ti. Na žalost marsikdo ne ve kaj v resnici hoče in podleže pritiskom družbe, ker se to spodobi, ali pa ker se bojijo ostati sami …

Se pa tudi nekaj drugega sprašujem, ali ne bi bilo za naš svet bolje, da že posvojiš otroka, glede na to, da je že itak preveč ljudi na tem svetu? Zakaj spravit eno nedolžno bitje na ta svet, ko pa je ogromno otrok, ki so zapuščeni? Samo zaradi genov? Če bi bili postopki posvojitve lažji, bi se verjetno več ljudi odločalo za ta korak, kljub temu da bi lahko imeli svoje otroke …

Dobro razmišljanje, ampak saj veš, da večini ni blizu.

Že kužka marsikdo raje kupi in s tem podpira “pasje tovarne”, namesto da bi posvojil takega, ki nuno potrebuje dom. Gre za golo sebičnost, če govorim o primeru psa.

Pametno razmišljaš.
Ob vseh številnih umetnih oploditvah in težavah, ki jih imajo eni s tem, vedno pomislim na tole,kar ti pišeš. Otrok je ogromno preveč na svetu. Ljudje pa silijo v umetne oploditve. Ali ne bi bilo bolje posvojiti odvečne otroke?
S tem pa seveda, da bi morali biti postopki posvojitve bolj enostavni in seveda cenejši.
Pa poznam ljudi, ki ne bi za nobeno ceno posvojila, zraven pa polni travm, ker ne morejo imet otrok.

Otroci niso krivi, če imajo budale za matere. Če bo tudi tvoj imel budalo, potem seveda ne, ne imej otrok.

Pa saj je jasno, da so otroci nekaj najlepšega, kar se človeku zgodi. Od njih dobiš ogromno ljubezni, konec koncev tudi zabave, nek smisel dajo tvojemu življenju. Ne da življenje ne bi imelo smisla brez otrok, prosim, ampak z otroki je drugače. Ob njih tudi ti postaneš drugačen, manj zazrt vase, bolj zrel. Same dobre stvari. Tega ni potrebno posebej razlagat, ker se razume samo po sebi, še najmanj pa to razlagaš nekomu, ki nima otrok. Kaj veš, mogoče jih pa ne more imeti.

Je pa seveda tudi res, da so blazno naporni, zahtevni, utrujajoči. To pa lahko daš iz sebe. Ko pojamraš, je kakšno minuto malo boljše, potem pa tudi sama že pozabiš, zakaj si pojamrala. Ker ko imaš enkrat otroke, si včasih sicer zaželiš pet minut miru, ampak življenja brez njih si pa ne predstavljaš več.

Moj oče, ima dva otroka. Pa ni niti malo zrel, niti malo odgovoren. Kljub otrokom je šel naprej po svoji poti. Nikoli ni skrbel za otroke, denar trošiil po gostilnah. Na stara leta pa govori, da smo otroci dolžni skrbet za starše. Hm. Toliko o tem, da človek, ki ima otroke, postane kar takoj zrel. Nektari nikoli.
Tako, da zrelost in imeti otroke, še zdaleč nista povezana pojma.

Da ne omenjam monovcev. Večina jih ima otroke. Pa je tu gor toliko prostaškega zmerjanja, žaljenja, izpadov, da bi težko rekli, da so zreli. Imajo pa otroke ja.

Moj oče, ima dva otroka. Pa ni niti malo zrel, niti malo odgovoren. Kljub otrokom je šel naprej po svoji poti. Nikoli ni skrbel za otroke, denar trošiil po gostilnah. Na stara leta pa govori, da smo otroci dolžni skrbet za starše. Hm. Toliko o tem, da človek, ki ima otroke, postane kar takoj zrel. Nektari nikoli.
Tako, da zrelost in imeti otroke, še zdaleč nista povezana pojma.[/quote]
V mislih sem imela ženske.

Moj oče, ima dva otroka. Pa ni niti malo zrel, niti malo odgovoren. Kljub otrokom je šel naprej po svoji poti. Nikoli ni skrbel za otroke, denar trošiil po gostilnah. Na stara leta pa govori, da smo otroci dolžni skrbet za starše. Hm. Toliko o tem, da človek, ki ima otroke, postane kar takoj zrel. Nektari nikoli.
Tako, da zrelost in imeti otroke, še zdaleč nista povezana pojma.[/quote]
V mislih sem imela ženske.[/quote]

Potem primer dveh mojih tet.
Prva zanosila mlada, manj kot 20. Ni se ji dalo hoditi v službo, lenarila doma. Mož v službi. Ona pa potem še dva otroka. Se pravi tri. Mož v službi, ona doma ljubimca. In tako naprej. Rezultati: zblojeni otroci. Prva noseča pri 18ih, druga pri 15ih, tretja pri 19ih. Zgled v ‘zreli’ mami in copatastemu očetu, ki je finaciral leno mamo in njenega ljubimca potem se pa zapil. Podn od staršev.
Druga teta: rodila pri 17ih, otroka pustila doma svoji mami in lavdrala okrog s svojim tipom pa še enega otroka pri 18ih in spet pustla pri mami, da je lahko lavdrala okrog. Seveda ji službe ni bilo mar. K sreči je tu babica veliko pripomogla, da sta otroka kolikor toliko normalno odraščala.

Zase vem, da je bila to, kot za eno zgoraj, najboljša odločitev v življenju, Večino časa sem srečna do neba, kdaj pa tudi pojamram, seveda – ne nonstop, ampak se zgodi.

Je pa starševstvo, če se ga odgovorno lotevaš, ena najtežjih služb na svetu, ki tudi traja 24/7 brez odmora. Morda zato tvoje sodelavke jamrajo, ker jim je potem malo lažje. Morda so pa pač ene takih, ki udrihajo čez vse, ne samo otroke.

Poznam zdravilo za take, ki ves čas preživijo v iskanju negativnosti. Najprej jim povej, da njihovo utrujenost razumeš, ker res ni lahko biti starš, potem jih pa z najbolj nedolžnim in veselim glasom vprašaj: In kakšne dobre plati ima vaše življenje, odkar so vanj stopili otroci? Ker otroci so bogastvo! Ne dovoli, da ti s svojim negativizmom uničijo tvoj pogled na otroke: RES so luštni in RES se je enostavno dobro razumeti z njimi. ČE ne dovoliš, da bi te vsakdanje obveze posrkale vase, ČE ne dovoliš, da bi videl samo slabe plati, ČE si dovolj odgovoren do SEBE, da se učiš predvsem OD NJIH. Da ne misliš, da si ti bog in batina, oni pa mali zlodeji, ki so ti prišli rušit avtoriteto, obrnit življenje na glavo, ti kratit mir itd. ČE jih jemlješ kot bogastvo in največje mogoče učitelje, to tudi bodo. ČE jih jemlješ kot nadlogo, to tudi bodo.

V mislih sem imela ženske.[/quote]

Potem primer dveh mojih tet.
Prva zanosila mlada, manj kot 20. Ni se ji dalo hoditi v službo, lenarila doma. Mož v službi. Ona pa potem še dva otroka. Se pravi tri. Mož v službi, ona doma ljubimca. In tako naprej. Rezultati: zblojeni otroci. Prva noseča pri 18ih, druga pri 15ih, tretja pri 19ih. Zgled v ‘zreli’ mami in copatastemu očetu, ki je finaciral leno mamo in njenega ljubimca potem se pa zapil. Podn od staršev.
Druga teta: rodila pri 17ih, otroka pustila doma svoji mami in lavdrala okrog s svojim tipom pa še enega otroka pri 18ih in spet pustla pri mami, da je lahko lavdrala okrog. Seveda ji službe ni bilo mar. K sreči je tu babica veliko pripomogla, da sta otroka kolikor toliko normalno odraščala.[/quote]
Vse res, jaz tudi poznam. Pa dobre očete tudi. Ampak statistično …?

Potem primer dveh mojih tet.
Prva zanosila mlada, manj kot 20. Ni se ji dalo hoditi v službo, lenarila doma. Mož v službi. Ona pa potem še dva otroka. Se pravi tri. Mož v službi, ona doma ljubimca. In tako naprej. Rezultati: zblojeni otroci. Prva noseča pri 18ih, druga pri 15ih, tretja pri 19ih. Zgled v ‘zreli’ mami in copatastemu očetu, ki je finaciral leno mamo in njenega ljubimca potem se pa zapil. Podn od staršev.
Druga teta: rodila pri 17ih, otroka pustila doma svoji mami in lavdrala okrog s svojim tipom pa še enega otroka pri 18ih in spet pustla pri mami, da je lahko lavdrala okrog. Seveda ji službe ni bilo mar. K sreči je tu babica veliko pripomogla, da sta otroka kolikor toliko normalno odraščala.[/quote]
Vse res, jaz tudi poznam. Pa dobre očete tudi. Ampak statistično …?[/quote]

Statistično pa težko rečem. V svojem sorodstvu imam kar nekaj takih očetov, ki so samo darovali spermo. Posledica kar nekaj otrok, tudi jaz. Pa tudi omenjeni dve materi, ki sicer sta imeli otroke pri sebi (za razliko od očetov, ki jih omenjam), ampak nista bili kaj prida. Ena se je potem skulirala, ampak šele, ko sta bila otroka najstnika. Kaki so pa otroci mojih sestričen, ki so rojevale pri 15ih in 18ih pa ne vem. Sem pa v dvomih, da so imeli ok starše.
Tako, da če bi gledale tiste, ki jih res poznam, tako s prve roke. Bi rekla, da več kot pol čista katstrofa. Da ne omenjam še starih staršev in tako nazaj.
Ampak, verjamem pa, da ni povsod tako. Da imam pač smolo, da imamo to v familiji in soseščini.
V soseščini imamo pa še kar nekaj primerov, ko so naštepali otroke pa naprej popivali, afne guncali.
Če pa gledam sodelavce, so pa razmere drugačne. Res pa je, da osebno ne poznam njihovih zgodb Vem le to, kar povedo.

Moram pa reči, da sem bila presenečena, ko sem v službi ugotovila, da očetje skrbijo za otroke, da otroci niso delovna sila in tako naprej.
Čisto drugače kot sem bila vajena od doma, sorodstva, domače okolice.

Ravno zato so postopki posvojitve taki kot so, da se bo naredilo čimveč sirot. (predvsem mentalnih) Tudi vsi ostali principi vodenja množic s strani držav(e) in Cerkve(a) težijo k čimveč bebave raje. Namreč, tako se najlažje vodi vojskovanje po principu deli in vladaj.

Avtorica: sploh niso problem otroci. spraševati kaj takega kot se ti(kar kaže na tvojo zdravo pamet), je le posledica vsesplošno bolnih medsebojnih odnosov na vseh ravneh, začenši pri osnovni celici bivanja tj družini pa vse do mednarodnih povezav. Danes se nihče več ne sprašuje npr o pohlepu. Še več, tudi ta strup je postal vrednota.
In ja, ravno iz pohlepa je rojenih večina ljudi. najlažje je pač dati noge narazen, špricniti spermo In tako ustvariti medsebojne obveznosti s katerimi se potem trguje beri izsiljuje po principu “ko je jaći ta i tlaći” cel lajf. Seveda ob podpori države in cerkve. To je npr klasika povprečne slovenske ločenke…

Kaj če bi malo razmislila v smeri, da bi si prvo našla moškega, ki ni odnosno bolan? Menim da bi bilo to dobro, kajti le s takim moškim boš srečna pa najsi bosta imela otroke ali pa ne. Takih moških pa je prvič: izredno malo, drugič: neverjetno kaj vse so bolnice zmožne narediti, da jih pokvarijo.

Hitro se obrni, kajti dobra roba praviloma niti na tržišče ne pride. Tako ženskam ostane le ponovno vstopanje v bolne odnose ali samskost.

Nekaterim je eden osnovnih nagonov živih bitj pač zatajil Bolj, da jih nimaš.
Jih je pa nadvse lepo imet. Pa tudi fajn je, če lahko takrat, ko si utrujen, komu pojamraš, brez da bi te ogovarjal okrog.

Imam že odrasle otroke. Si ne predstavljam življenja, da jih ne bi imela. Moje življenje bi bilo zelo pusto in prazno.
Po drugi strani pa je treba priznati, da je imeti otroke tudi naporno. Posebej majhni otroci so velikokrat bolni, ne spijo ponoči, od vsega prideš utrujen in izmozgan. Kdor pravi, da so otroci ena sama milina in veselja, laže. Pridejo tudi težki trenutki, posebej v puberteti.
Vendar je ljubezen do otrok nekaj največjega. Kar premaga vse težave.