in ponovno poiskala čutne ustnice.
Saj je vseeno, kaj si mislite tisti, katerim sem tujec čeprav blizu v tem virtualnem svetu…..Spet prihaja večer…..ko na smrt utrujen od povprecnega dne, se usedem na rob postelje…. Potrebujem cas …..ne raje bližino nekoga, ki se vsak dan znova ukloni svetu zunaj njegovih stirih sten……ki se mi približa v tem virtulanem svetu…… Rabim cas zase…čas za razmislek….
vedno znova in znova……sem kot ded dveh obrazov, ki vsako jutro narise nasmesek in pripravi besede, s katerimi želi cez dan ugajati drugim …
In zasanjam se…..želim si, da bi zunaj deževalo…rad ima dež….. takrat lahko svoj obraz slepe srece, kot popoln neznanec..kot vsakdo skrijem pod deznik, ki bo njegov-moj svet. ….Pisan, svetel, prijazen, lep.
Mogoče za druge crn, zaprt, skrivnosten….nesrecen.
Sam ga ne izbere……vendar ne vedno
Vseeno mi je. Zimski čas,,,,,,sivina noči. Ki obliva moje lase… Vseeno mi je za dan, ki mu pravila narekuje temna sivina monotonosti., ko pride večer,,,,,
Hladen tus bo spral hlad navelicanega telesa….Kot kapljica krvi se pomesa s hladno odresitvijo in v njej izgine….. Prav tako druga, tretja… Cetudi sta moji, ju posrka prevladujoca modrina….. Zdaj ona, ki je ni, narekuje pravila. Sesedem se na tla, telo bolecine se utaplja v modrini… Slednja izgublja bitko prevlade, postaja krvava….
Sam se ne poznam vec. Ulezem se v posteljo, ki me bo popeljela v moje sanje…..sanje, kjer se boš brez pomislekov in zadržkov predala….kjer boš z dlanjo potegnila po goli koži. Zagrizla se v vrat, odpela zadrgo na hlačah in ponovno poiskala čutne ustnice. …kjer se boš sklonila in z usti potovala po telesu ….kjer boš na jeziku okusila kožo in čisto od blizu ogledovala napetega tičkota, , božajoča svojo vznemirjeno pič**.