Kako (ne)pripravljena je Slovenija:(
Bojan Brezigar iz Trsta za Večer:
V torek 10. marca bi se moral v Ljubljani udeležiti okrogle mize o slovensko-italijanskih odnosih. Pravkar sem odpovedal svojo udeležbo in se prirediteljem opravičil. V opravičilu sem zapisal: “Berem, da je predsednik slovenske vlade v odstopu sklical sejo Sveta za nacionalno varnost v ponedeljek (danes je sobota) in da bo državni zbor začel zasliševati kandidate za ministre prav tako v ponedeljek in to naj bi trajalo teden dni. Ker živim v Italiji, ki se bije s težavami zaradi okužb s koronavirusom, kjer je predsednik vlade vse te dni v pisarni, na sestankih in v štabu civilne zaščite, tudi ob sobotah in nedeljah, kjer se vsakodnevno sprejemajo ukrepi (zadnje je vlada sprejela danes) in bo parlament v torek dopoldne potrdil vse ukrepe (ki so sicer že v veljavi) na izredni seji, v obeh domovih parlamenta, se mi vsiljuje primerjava.
Odkrito, od predsednika vlade v odstopu sem pričakoval enako ravnanje kot od predsednika italijanske vlade. Od parlamenta pa, da bi čez vikend opravil zaslišanja kandidatov za ministre in bi v ponedeljek dopoldne Slovenija imela že vlado s polnimi pooblastili. Itak vsi vemo, da bodo vsi ministri potrjeni, ker ima koalicija večino v parlamentu. Ampak vikendi so sveti. Tako je bilo v socializmu in tako je še vedno.”
Kot je zame običajno, je tudi tokrat v zapisu kanček ironije, čeprav se mi dozdeva, da je zadeva izredno resna. V začetku, sredi februarja, sem zasledil kar nekaj ironije v raznih medijih, češ, Italijane je zgrabila panika. Vendar ni bilo tako, nobene panike, ampak zelo odgovoren pristop k sila resnemu problemu je bil to.
Severna Italija ima dobre zdravstvene kapacitete. Lombardija je glede zdravstva v samem evropskem vrhu. Vendar so dogajanja na Kitajskem pokazala kritično točko v pomanjkanju kapacitet za intenzivno nego. Zato so na Kitajskem bolniki tako množično umirali, čeprav je oblastem uspelo v tednu dni zgraditi bolnišnico s tisoč posteljami. Tega problema so se v Italiji zavedali od vsega začetka. Zato je vlada z nujnimi ukrepi, kot so izolacija okuženega območja, karantena za vse ljudi, ki so bili kakorkoli v stiku z okuženimi, zaprtje vseh šol, od otroških vrtcev do univerze, odpoved vseh javnih prireditev, na najbolj okuženih območjih zaprtje javnih lokalov in trgovin, nasvet podjetjem, naj uslužbenci, kjer je to mogoče, opravljajo delo na domu, sklep, da športne tekme potekajo za zaprtimi vrati, preložitev vseh obravnav na sodiščih (razen najnujnejših) na čas po koncu maja, pa še kaj sem pozabil, želela predvsem upočasniti okužbe. V tem času so povečali kapacitete za intenzivno nego in sprejeli sklep o zaposlitvi 20.000 zdravstvenih delavcev, od tega 10.000 zdravnikov, tudi z odpoklicem tistih, ki so v zadnjem času odšli v pokoj. Vse vikende so bili zdravniki v bolnišnicah, svoje delo so opravljali z veliko odgovornostjo in zagotovo v tem času niso hodili na smučanje.
Pomembno delo opravljajo tudi mediji. Nacionalna televizija in tudi velike zasebne televizijske mreže namenjajo vsak dan ure in ure informaciji o stanju okužb. Nacionalka je angažirala najbolj znane obraze, voditelje pogovornih oddaj in priljubljene voditelje razvedrilnih oddaj; v teku so razprave s strokovnjaki, predvsem pa pri obveščanju prevladuje popolna transparentnost. Vse pogovorne oddaje potekajo brez občinstva v studiu. Celo imena okuženih, ko gre za znane osebe, so javna, mimo vseh določil o varstvu zasebnosti. Poleg tega redno ponavljajo navodila, ki gredo od umivanja rok do izogibanja gneči. Celo v trgovinah s hrano spuščajo skozi vrata omejeno število ljudi, ostali čakajo pred vrati v vrsto na razdalji poldrugi meter drug od drugega. In Italijani so vse to vzeli zelo resno. Tudi potujejo ne več. Sam sem se pred dnevi vračal iz Pariza v letalu, v katerem je bilo kakih 40 potnikov (na 150 sedežev), na Facebooku pa sem zasledil novico o povratku znanca, soproga dopisnice italijanske televizije v Berlinu, ko je bilo v letalu vsega 10 potnikov. Alitalia je do nadaljnjega odpovedala oba dnevna poleta iz Trsta v Milan in tri od štirih dnevnih poletov iz Trsta v Rim.
Vidim, da v Sloveniji ni tako. Od zdravnikov, ki hodijo ob vikendih na smučanje v Italijo, do ministrstva za izobraževanje, kjer se birokrati sploh niso ukvarjali z dejstvom, da je veliko otrok po koncu zimskih počitnic prišlo s smučišč, tudi italijanskih, v razrede (in v teh tednih celo načrtujejo šolo v naravi!), pa seveda do predsednika vlade, ki je opravljal tekoče posle, ki se mu zdi imenitno, da bo čez tri dni sklical Svet za nacionalno varnost in Državnega zbora, ki si izvoli prost vikend v času, ko bi država nujno potrebovala vlado s polnimi pooblastili. In še do neke gospe iz zdravstva, ki je razlagala, da je ljubljanski UKC dobro pripravljen, ker ima 10 postelj v oddelku za intenzivno nego. Odpoved Bocellijevega koncerta v Stožicah je bila predstavljena kot izjema, potem ko so jo še dan prej potrjevali, še vedno pa potekajo priprave za razne športne prireditve. Skratka, videti je pomanjkanje režije in režiserja. Izziv je velik, Slovenija pa nanj ni pripravljena.
Ne … naš Šarec se je skupaj z njegovim tajni agentom raje šel dvorne igre in šijoniral za nasprotniki, namesto, da bi vodil državo.
Upam, da ko bo vsega konec, da dejansko faše kazensko ovadbo zaradi malomarnosti. Ni važno katero ime ima premier v odhodu, če bi bil to JJ, Pahor (zakaj je samovšečna vodja tako tiho te dni), Bratuškova, Drnovšek, Cerar – vsakdo, ki ravna tako nedgovorno je zrel za ovadbo.