Hello!

Ne bi rada zatežila s takšno temo….ampak dejansko je tudi smrt lahko del našega vsakdana…in nikoli ne veš…

Torej, zelo resno sem razmišljala o tem, da bi si priskrbela kartico, s katero potrjujem, da se strinjam, da po moji smrti darujejo še uporabne organe, ki lahko nekomu rešijo ali olajšajo življenje…
Slišala sem, da je tudi to dovolj, da to tvojo željo poznajo svojci…Moj mož je s tem seznanjen…ampak vseeno razmišljam, če le ni potrebna kartica, ki jo moraš zmeraj nositi pri sebi…

Ali katera ve kako je s tem? Ja, in zanima me, koliko od vas se je že za to odločilo ali o tem vsaj razmišljalo?

🙂

Od leta 1991 nosim v svoji denarnici to kartico. Z mojo odločitvijo so seznanjeni moji najbližji.
Lep dan.
R

Tudi sama že dolgo premišljujem o tej kartici, pa tega še nisem udejanila.

Lep dan!

Vladka

Ojla!

Tukaj boš našla nekaj o tem…….

Jaz uradno tega še nimam urejenega, je pa z mojo željo seznanjen moj mož. Mislim, da bova kmalu šla tudi midva to najino željo uradno obelodaniti!

LP

Še ena od stvari, ko že ne vem koliko časa govorim, da bo potrebno si priskrbeti kartico, res v tej smeri pa ne storim nič.

Jaz jo imam od leta 1994, takrat sem si jo uredila na Rdečem križu; nosim jo pri sebi v denarnici, moji pa so tudi seznanjeni.

Jaz jo nosim že od nekdaj. Se niti ne spomnim, kdaj so prišle ven te kartice, ampak jo imam vedno v mojem vozniškem dovoljenju. Z mojo željo sem seznanila tudi svojega moža. To je verjetno dovolj in še najmanj, kar lahko storim. Po svoji smrti res ne bom potrebovala katerega koli organa, ki bi lahko prišel komu drugemu prav.

Lena

Še nekaj: poznam deklico – zdaj je že odrasla punca – ki je od rojstva slepa. Za nameček vsega, pa je morala vsak drugi dan hoditi na dializo.
6 let je čakala na ledvico in ko jo je dobila….baje tisti trenutek ni bilo srečnejšega človeka na svetu…
Ko mi je mami to povedala, sem imela kar solzne oči…in takrat si prisežem, da si bom končno uredila to kartico….v istem hipu pa možu še enkrat povem (da je ne bi mislil kako drugače), da ko umrem, lahko vzamejo kar je uporabnega…
Zdaj, ko imam seznam pooblaščenih org., zdaj bom pa res valjda si uredila! Se kar jezna nase!

Lep dan!

Vas občudujem, ker sama nimam navade razmišljati takih usodnih reči. Me pa nekaj zanima. Kaj mislite umreti mlade, da bodo lahko porabili vaše organe? Saj veste, da organi starih ljudi niso uporabni. Medicini ne zaupam preveč in mislim, da bi me kar ponucali za organe, če bi me malo ruknil avto pa bi imela tisto nesrečno kartico v denarnici. Nameravam živeti približno 80 let in si ne pustim vzeti te iluzije.

Draga Alice, tudi jaz si nadvse želim živeti magari 100 let…pa poznam primere, ko niti 30 niso doživeli…pa ne zaradi prometne nesreče…
Vem, da je to mogoče za nekatere gledano preveč “črno”, ampak priznajte si, da se tragedije in nesreče dogajajo VSAK dan…

Želim vam zares DOLGOOOOO življenje!

Ta kartica je moj zvesti spremljevalec že 10 let. Z željo so seznanjeni vsi bližnji.
Mislim, da se je o takih stvareh dobro pogovoriti, ker je potem prevelik šok za bližnje – najprej ti povedo, da ni več upanja, potem te pa vprašajo, če bi želeli darovati. Sliši se kruto, a dejansko so pomembne minute. Upam in želim si, da nam ne bi bilo treba skozi vse to.
LP.

Tudi jaz imam kartico že nekaj let – odkar so ven prišle. Nisem krvodajalec, ker imam premalo kil, premalo krvi in se velike igle bojim. Po smrti pa se ne bom ničesar več bala (edino mogoče sv. Petra :-)) in to je nekaj dobrega, kar lahko storim za sočloveka.

Jaz jo imam v vozniškem dobovljenju od 13.6.1994, torej od 22. leta. Z mojo željo so seznanjeni moji najbližji.
Upam, da bom, kljub temu, da nameravam dočakati 86,5 let, komu pomagala:-))

Jaz jo imam v denarnici ze od svojega 16. leta, torej leta 1989! Seveda je moja druzina s tem seznanjena (na zacetku sem imela napisane starse na kartici kot kontaktne osebe, sedaj imam moza).

LP,
Meli

Ja, tudi pri meni domuje od voznišega izpita dalje. Seveda upam, da bom res že prestara, nikoli pa ne veš. Naj vsaj komu pomagajo, če meni ne bodo več!