Pozdravljene!
Prosila bi vas za nasvet.Sin obiskuje 3/9,je priden učenec,dober športnik,družaben.
Težave so se začele,ko9 je prekinil druženje s sošolcem,ki je največji frajer v razredu.Ta sošolec ga dnevno zmerja(debil..itd),sin mu samo odvrne:” če ti tako misliš,potem je že res!”
Vendar se je ta teden že začelo z grožnjami sošolca,češ,naj se pazi ko gre domov iz šole.
Sin namreč sam hodi domov,saj smo blizu in tudi midva delava(jaz do 16,mož do 17.ure).V sredo je sin potožil,povedal za vse težave.Včeraj sem šla v šolo,povedala razredničarki,ki pravi,da se bo z fantom pogovorila.
Verjamem,da je sinu dovolj tega,da ga nekdo zmerja,se spravlja nanj.Mož je včeraj kar rekel,da naj tega sošolca kar enkrat okoli gobca,vendar se meni to ne zdi rešitev.Vedno sem bila proti psihičnem in fizičnem nasilju.Ampak mislim,da je ta zadeva šla predaleč,saj je sin danes zjutraj tožil,da ga boli v trebuhu.Ostala sva doma,sedaj je ok,mu ni nič.Mislim,da je to povezano s psiho.
Prosim vas za kakšen nasvet.Mislim,da bi bilo dobro,da bi se dobila z dečkovimi starši,vendar se bojim,da bom naletela na gluha ušesa.

Podobno se je dogajalo moji sestri. Takrat je šel oče v šolo in se je pogovoril s fantom, ki ji je grozil. Ko je fantič videl, da je stvar resna, se je ustrašil in prenehal z vsemi grožnjami.

Srečno!

Ja po eni strani je res kot je rekel mož. Ampak bolje da ne. Mogoče bi bilo dobro se pogovoriti z starši, a kaj ko neveš kako bodoreagirali mogoče ga bodo celo zagovarjali, da nju sin pa ni tak. Tudi to se dogaja.
Lahko da bo razdredničarka rešla s pogovorom. Upajmo da se to čim prej uredi.
So pa eni res zoprni.

Zakoni in pravice gor ali dol! J***š nenasilje, če se enkrat nekaj zgodi tvojemu otroku!

Jaz sem v takem primeru počakala nasilneža za šolskim vogalom, ga prijela za uhelj in mu povedala nekaj krepkih. Pojasnila sem mu, da poznam ljudi, od katerih me loči le en tel. klic in ki mu bodo fejst zagrenili življenje, če si drzne še enkrat spraviti se na mojega otroka. Od takrat je blažen mir – sem pa tudi staršem tega otroka povedala, da se z mano ne gre igrati. Moj otrok gre spet z veseljem v šolo in se zna že kar dobro postaviti zase, ker ve, da ima tudi v meni oporo, če bi se kdo spravil nanj.

Drugi starši so poskušali prej že z raznimi pogovori z učiteljico, ravnateljem, strokovno delavko, celo na policijo so se obrnili, ampak ni bilo nič bolje.

Kar obsodite me: meni je dobrobit mojega otroka najpomembnejša.

nažalost pri takih primitivcih ne gre drugač kot-kakor je reku že tvoj mož-mu eno prmazat. pa to pošteno.. pol se bo mogoče šele mal zbrihtu pa dal mir. jaz mislm da največjemu “frajereju” v razredu noben pogovor pa prošnje ne bodo pomagale. če bi šlo zlepa pr njem potem bi verjetno že prenehal z ustrahovanjem pa žalitvami. spomnite se ko ste bli sami še v osnovni šoli.. sej so bli tud takrat že razredni parkeljni.. in če se nisi zase postavu pol ti ni nihče pomagu. sinu povej, da se MORA zase postavt. učiteljica mu že ne bo pomagala.. vidva z očetom pa tud ne bosta mogla vseskoz zraven njega stat.. in če se ne bo zdej zase postavu, pol lahk da bo mel še 2 leti probleme s tem sošolcem, al pa še s kakim pa še kako leto več.. razumem sina da se noče prepirat pa ne karkol druzga in zato rajš samo odvrne “če ti tko mislš pol je že res” ampak taki tamali ne odnehajo kar tko zlepa s tem “teženjem” in mam občutek da se bo to samo še stopnjeval, sin bo pa samo še z večjim uporom hodu v šolo. spomnte se kako je blo pri vas v OŠ.. jaz vem da tistim ki so do 4. razreda nagajali, so jim pol vsaj še do 6., 7., dokler končno niso mal zrasl pa se fizično “razvili”.. sam če ti 3, 4 leta skos pumpajo u glavo da si debil… ne vem to, pomislte sami. sam jaz mislim da če čas nisi več tolk samozavesten pa prepričan vase niti da se boriš zase.. postaneš nekak apatičen. vprašnje samo če se tega tud kdaj znebiš.

ok, to sem zdej zlo pesimistično vseskup napisala, mogoče kot najhujši možni scenarij, ampak mali naj se res zavzame zase in naj ne pusti da se bodo norca iz njega delal. če mu je zdej vseen pol mu bo tud čez par let vseen al bo 3 al 5 dobil za oceno. pa al bo prodajalec al doktor. tko, dost mojga psihiranja, prečekirajte še druga mnenja. lp in srečno

Človek se ne more vse življenje samo umikati pred nasilneži. Pravico do obrambe ima vsakdo. Prav je, da v to prepričate najprej sebe, potem pa naučite tega še svojega sina.

Pri nas je bil zelo podoben primer. No na slabe dneve je še vedno tako. Z učiteljico nisva prišli daleč. Do te mere, da se mi je že zdelo da jo utrujam s takimi zadevami , na koncu pa je rekla da se mora otrok postavit zase. Žal je edino to pomagalo. Vsaj za nekaj časa. S starši je bilo v našem primeru brez veze se pogovarjati, ko pa sem mulcu rekla naj se malo umiri je bilo še slabše. Pri nas so se začele jutranje slabosti, slaba volja popoldne in počasi odpor do šole. Skratka do sedaj nismo še prišli do učinkovite rešitve. Veliko se pogovarjamo in tudi jaz sem rekla udari nazaj in pusti ga na miru, čeprav sem bila proti nasilju. Samo žal drugače ne gre. Upam da bo “boljše” ko bodo večji.

Mislim, da morate vse reševati prek šole – ker mora razredničarka starše obvestiti o neprimernem vedenju, mora tudi starše dotičnega dečka obvestiti, kaj počne. Če to ne bo zaleglo, zahtevaj sestanek z njimi v prisotnosti razredničarke.
Če so starši z vsemi žavbami namazani, boste pokasirali ovadbo, če se bo kdo od vas fizično spravil na dečka. To res ni odgovor. In s tem najbrž svojemu fantu ne boste kaj prida pomagali.
Tudi v našem razredu imamo problematičnega fanta. Zgleda, da pripada eden na razred.

Jaz sem mulca, ki je mojemu tezil in ga tepel, snela s kolesa in napi***** kot vola. Od takrat ima sine mir.
Ma, nenasilje in nevem kaj, pogovori in bla, bla, bla… Potem se pa otrok ne upa na igrisce in se eno uro po soli skriva, prden gre domov, da ne bi srecal enega navadnega bedaka, ki mu tezi! In ce ucitelji in sola in strokovni delavci z vsem znanjem in strokovnostjo nic ne morejo, potem nastopi besna mama, ki na primitiven nacin uredi stvari za vedno!

No, pri nas učiteljice te zadeve jemljejo resno.
Res, poskusi najprej na lep način.

Meni niti na misel ne pride da bi problematičnega mulca “prebutala” in mislim da so to velliko bolj občutljive zadeve, da bi se dalo s tem urediti. Tu ni samo fizično nasilje ampak pride lahko tudi do zbadanja in zasmehovanja. Tudi če je otrok samozavesten in odločen, mu počasi to začne najedati. Moj je zamenjal družbo, sicer mu je včasih za to hudo, ker so se dobro razumeli, tako da ima zdaj enega ali dva kolega s katerimi se dobro razume in nista pod vplivom problematičnega mulca, kateremu se je moj zameril, ker je imel drugačno mnenje kot ŠEF.

Hvala vsem za mnenja,se strinjam,da nasilje ne vodi nikamor,čeprav me močno ima,da bi stopila,do tega mulca pa…dalje ne bom več pisala.
Sin je že po naravi tak dobrovoljček,pozitivec,”zaščitnik” živali in se je stem fantom nehal družit,ko je videl da kamenja veverico.
V torek so govorilne ure.Bomo videli,če se bo dalo kaj gogovorit.Šla bom pa jaz,ker je moj nagle jeze in se malo bojim njegove reakcije.

Bolje, je, da gre na govorilne tvoj mož, ki je bolj nagle jeze. Bolj zaleže, ker govorim iz lastnih izkušenj.
Ženske prehitro popustimo, sploh če smo bolj “mehke ” sorte.

Kdo pa bo zaščitil tvojega otroka, če ne starši. Stanje se bo le poslabševalo. Zato kar v akcijo.
Pomaga pogovor z dotičnim mulcem na način kot so že nekatere povedale. Vendar brez prijemanj za ušes ali klofut, pri tej starosti bi morala zaleči že konkretno opozorilo.
Še vedno se lahko oglasite pri starših, če ne bo zaleglo.

Veliko sreče.