Soba naše 9 letnice:

– najbrž je bil alarm za zračni napad, ker soba izgleda, kot, da se ji je zelo mudilo in je vrgla iz rok še to kar je v njih imela,
– miza polna kramarije in, ko to kramarijo umakneš, ugotoviš, da je iz mize nastal lesorez,
– postelja polna raznih plišik in pojštrčkov, posteljnina zgužvana na en kup,
– ko odpreš omaro, moraš biti previden, da ti ne pade kaj na glavo,
– če, do postelje seveda prideš in se ne spotakneš na kupu stvari, ki so po tleh,
– po tleh polno izrezljanega papirja, nekih bleščic, ostankov šiljenja….,
– predali v omarah so na pol odprti in iz njih visi, kar je še ostalo na pol notri……,
– knjižna polica, kot, da je bil potres…….

Skratka, še in še.

V svojo sobo hodi le še spat, ker za drugo tako ni prostora. In v resnici sploh noče več v njo. Igra se v dnevni sobi in v sobi od bratca.

Ko je šlo za pospravljanje, sem ji vedno morala dajati navodila, kako naj začne, ker sploh ne ve, kako naj se je loti. Jaz ji pospravljala ne bom in to ve!
Ne dovoli, da odvržem nekaj igrač, ki jih sploh ne potrebuje več in se od vseh stvari težko loči.
V šoli je najboljša učenka, vse ima poštimano, soba doma, pa da te kap!
Govorim ji, da v takšnem ni zdravo živeti, ampak, enkrat mi je celo rekla, da se v takem dobro počuti.
Sama sem precej redoljubna – tako, da ne vem od kod ji te manire.

Predlagajte mi kakšen dober nasvet, kako ji naj pomagam, oziroma, kako jo naj kaznujem – za precej brezbrižen odnos do svoje sobe.

Vse, ki pa me želite popljuvati, pa: BE MY GUEST!!!

o, tole branje bo pa marsikomu znano. 😉

Dokler ne pospravi sobe, se nima kaj igrat v dnevni in bratovi sobi.
Simpl kot pasulj. Pa naj tiči v svojem prekrasnem neredu.

No, tega jaz ne bi naredila. Ker se mi zdi čisto pozitivno, da se otrok ne zapira v svojo sobo, ampak se igra (tudi) v dnevni sobi.

Enostavno “pospravit sobo” in mora da uboga!

Se strinjam z link
lp

Najprej, preden vstopiš v NJENO sobo, globoko vdihni, se pomiri in preštej do 10. Potem SMILE na obraz in lepo sproščeno vstopi.
Daj svoji (šele) 9-letnici lep nasmeh, pozdrav in objem.

Potem lepo prijazno predlagaj, da se bosta morali prav kmalu skupaj (v naslednjih dneh) lotiti pospravljanja sobe. Pripravi ji prazne škatle, in naj sama odloži vanje kramo, ki je ne bo potrebovala več. Pospravljajta skupaj. Pa ne z jezo, temveč z veseljem, mogoče ob dobri glasbi…

Potem ji predlagaj, naj vsa oblačila, ki so ji premajhna ali jih ne bo več nosila, da na kupček na posteljo, ti ji pa odnesi stran.

Pokaži jitudi, kako organizirati stvari v sobi. Otroška kozmetika naj bo v posebni škatlici, svinčniki v posebni posodici, knjige na polici zložene pregledno, nogavičke v svoj predal, ….CD-ji na drug kupček…

Saj gre, veš! Samo mi, starši, moramo biti bolj razumevajoči, pomirjeni, sproščeni….. potem niti soba ni več videti tako grozna.

Mi to naredimo 1x mesečno, približno… predvsem se jaz ne sekiram več…in od takrat je bolje za vse.

če se v sobi dobro počuti potem naj se v njej igra, uči, riše, piše, pleše… kot si napisala to sedaj namesto v svoji sobi (ker je razmetana) počne v drugih prostorih.
jaz bi ji rekla, da naj vse to dela v svoji sobi zato ji ima, da v drugih prostorih nima kaj delat. če ne bomt am delala potem tudi niam za delat v bratovi sobi ali v dnevni sobi
vem da se sliši grdo sam če je sama razmetala naj še sam pospravi ali pa živi v tem

Predlagaj ji, naj povabi prijateljice k sebi na igranje. Dvomim, da jih bo povabila v tak nered, ampak bo zagotovo prej pospravila.

Ali pa uredi, da gre ona k drugi prijateljici na igranje (za katero veš, da ima pospravljeno sobo) – da bo videla primerjavo.

He, he…tudi poznano. Sicer rahlo manj nereda, pa vseeno. In ravno oni dan smo gledali risanko Franček ima nered in se po koncu risanke pogovarjali na to temo. Saj prijelo se še ni kaj dosti, pa vendar…vsak dan sproti opozarjam.

Problem je v tem da imata sobico skupaj z malčkom in za večino stvari je krivec mlajši, ampak čisto zares. Ustvarja naš poba nič, največ opozarjanja je okoli igrač in pa pospravljanje umazanih cunj, da bi le našle pot do koša v kopalnici.

Nekajkrat sva sobico pospravila skupaj s starejšim fantom in je potem ugotovil, da je lahko skupno pospravljanje prav zabavno, ker sva se vmes toliko menila o različnih stvareh. Sva pa si zato vzela več časa in prav hudo ga nisem preganjala, sva pospravljala kar cel vikend (2 dni), če štejem od tega ko sva začela do tega ko sva končala.

Za premor pa sva včasih odigrala kakšen monopoly ali kakšno drugo igrico.

Da pa bi bila sobica redno pospravljena, pa se še ni zgodilo in enostavno mislim da še ni prišlo tisto obdobje. Imamo še preveč igrač.

Kar pa se tiče tistega o inventuri igrač, tega se raje sama lotim, ker potem bi itak vse moralo ostati v sobici. Vržem stran vse polomljene, neuporabne igrače, malo posortiram in kaj odnesem v klet, ko bo prav prišlo za mlajšega. Verjemi, da se niti ne spomni kaj manjka.

Pri naši 11 letnici je podobno ,kot pri tebi-če se jaz spravim nad sobo naberem kar 2 vreči papirja in smeti!!Grozaa!!Pri nas so še razne revije,pa blokci,šiljenje kar štrli iz koša za smeti,ki je tako nabit da ga bo razneslo.
jaz je ne spustim iz sobe -kadar znorim-dokler ni soba pospravljena,prah pa pobrisan!!

Določi ji rok, do kdaj naj pospravi sobo in ji reci, da če tega ne bo storila, boš sobo pospravila ti in v njej naredila svoj red, ki ji mogoče ne bo všeč. Potem to tudi uresniči in takrat odstrani stvari, ki se ti zdijo nepotrebne. Boš videla, da bo takšno ukrepanje potrebno le enkrat.

NIč kaznovanja, le prijeten pogovor da se od danes naprej njene sobe ne dotakneš več in želiš, da je zvečer, ko gre spat “normalna”, dopovej ji kaj to pomeni, kaj zahtevaš, kolikokrats esanje na teden, kakašna naj bo pisalna miza, postelja, omare, njena oblačila…Potem ji še povej kaj se bo zgodilo, če boš prišla zvečer v sobo in ne bo taka kot je vajin dogovor, kazen in ji vzameš za en dan tisto, kar jo najbolj boli, recimo tv, računalnik ali nekaj kar jo gane. Toda pozor, stoj za tem, kajti če ne boš je vse brezveze. Punca je dovolj stara, da mora vedeti kaj je red in disciplina, to je del vzgoje, bontona, čistoče in čas je, da se tega navadi, pomisli kaj bo, ko bo šla mislim da letos ane v šolo v naravi??? Saj jo bo konec ali njo, ali njene ostale, ki bodo z njo v sobi…

Skratka jaz to opravim lepo zvečer vedno, pridem k njej v sobo in pogovori in dogovori in tako na sploh in se vse lepo zmeniva, brez krega, vpitja, če se to ne spoštuje pa kazen! Mi moramo določat meje in ogoje, to otroci pričakujejo od nas, drugače pa je tako kot pri tebi…

Punce, hvala vam za vse pozitivne komentarje.

Jaz sem že čisto izmučena, ker se nenehno ponavljam.
Pač zahtevam red.
Pravim ji, da, če je že njena soba takšna, potem ostalo stanovanje ne bo in pika.
In, če se v njeni sobi dobro počuti, ne vem, zakaj ne ostane v njej.
Prijaznih in spodbudnih besed mi že zmanjkuje.

Razmišljam že tako daleč, da si bom nekega dne vzela čas in bom njeno sobo izpraznila do zadnjega kotička, tako, da bodo v njej ostale samo še šolske potrebščine.

Prosim jo, da zbere igrače, ki jih več ne potrebuje, da jih podarim ubogim otrokom, pa se od nobene ne more ločiti.
Mislite, da je v redu, da jih jih sama spakiram in oddam – brez nje? Najbrž bo velika zamera.

Rada sem mama in ljubim svoja otroka, ampak od njiju zahtevam vsaj to, da pokažeta odgovornost do stvari, ki jih imamo – pa četudi bi kdo rekel, da sem zelo stroga. Mislim, da je moja dolžnost, da ju vzgojim v odgovorna človeka.

Hvala vsem, ki ste me brali.

hahaha, dobrodošla v klub razmetanih sob.

pri nas se pospravlja v soboto dopoldne, ampak kaj pomaga, če je že v nedeljo razmetana, ja tudi jaz sem se v začetku sikirala, saj sta imeli sobo pri šestih letih polj pospravljeno, kot sedaj pri devetih in ko se spolnim starejše, ista pesem, kaj je bilo šele v puberteti no pa so se stvari pri njej uredile same od sebe, ko je dozorela je prekosila še mene.

tako, da ti svetujem živčke na pašo, saj bo verjetno še nekaj let tako.

ne igrače nikar ne spakiraj sama, ker jo boš s tem samo prizadela.

pa saj razmetana soba ne pomeni, da bo nekoč neodgovorna oseba, boš videla, da se bo samo od sebe uredilo.

glede igrač predlagam, da jih pobereš in za kakšen dan dva skriješ (rečeš ji da si jih sama odnesla ker se ni znala sama odločit) potem pa ji poveš da jih imaš spravljene in da ji daš škatlo in da naj izbere kaj bi rada obrdržala, ne razumem pa da otrok pri 9ih letih ne more razumeti da bi s tem ko odstopiš nekaj igrač pomagal drugim otrokom ki jih nimajo, jaz sem pri 7ih letih z očetom skupaj spakirala 2 veliki škatli igrač, res se je bilo težko ločiti vendar te ki jih imam sedaj (res da ležijo v omari vendar imam nek spomin nanje) so moje igrače iz otroštva. z ostalimi igračami se itak nisem igrala, zato sem jih lahko dala drugim otrokom

Saj.

Sama sem kot otrok delila sobo s svojo sestro, svoje pisalne mize nisem imela, naloge sem delala na postelji ali za mizo v jedilnici, če je bila slučajno prosta. Da bi imela igrače, se ne spomnim, spomnim pa se, da je bil moj del sobe vedno urejen in spodoben. Mama z menoj ni nikoli imela podobnih težav.
Hudo mi je, ker vem, da so drugi otroci na slabšem, moj pa ne spoštuje vsaj tega, kar ima. Rada bi ji pomagala, da pride sama do tega spoznanja: za vse se moramo potruditi, pa, če nam je ali ne.
Odločila sem se, da ne bom popustila.

O, poznano, seveda.
Pri nas pomaga, da pospraviva skupaj. Ker je v takšnem neredu preveč zmedena in ne ve, kje naj se loti. Ves čas dela po mojih navodilih, da volja ne upade, pa kaj malega še jaz postorim.

So otroci, ki radi pospravljajo, še več pa je otrok, ki raje ne pospravljajo.
Pri nas je pomagalo (ampak res samo malo) šele ko sem sama privlekla velik karton, povedala da gre vse kar ni pospravljeno v karton in nato vse kar je v kartonu v smeti. Nista vzela resno, šele ko sem začela dajati razmetane stvari v karton, ga napolnila in se usmerila proti vhodnim vratom sta dojela, da mami ne blefira. Vajo vsake toliko ponovimo in vsakokrat je potem dalj časa pospravljeno. Občasno pa sama skleneta, da bosta tisti dan pospravljala in to tudi storita. Jaz samo nadziram (od daleč se razume in nato pohvalim)…………:)))))

Wind

hja, mogoče pa res ne zna pospravljati. Kam pa naj pospravi, če je soba natrpana?

kaj pa če si enkrat vzameta en šoping dan, kupita kakšne košare in poceni police, potem pa zahtevaj, da za vsako stvar v sobi najde svoje mesto, ali pa jo boš vrgla stran.

jo čisto razumem, da sploh ne ve, kje naj začne. pometat je pa tudi hudo, če moraš vsake tri centimetre nekaj odmikat.

pa tudi, če ima vsaka stvar svoje točno določeno mesto v sobi, je lažje pospravljat, ker veš kam kaj spada, ne pa da samo zmečeš v omare, da je mami zadovoljna, ker lahko sploh hodi po sobi 🙂

Reci ji, da če ne misli pospravljati sobe, ji boš ukinila nekaj kar ima zelo rada npr. Take stvari hitro primejo ponavadi. Štej do tri, in če ne misli v tem času začeti, enostavno reci, da je od danes to in to prepovedano zanjo. Jaz ne bi izbirala prav lepih besed, če me otrok ne bi ubogal. Ma da uboga svoje starše, sploh pa je hiša/stanovanje tvoje vključno s sobo… zahtevaj svoj red, če pa ne misli pospravit, pa tako kot je že kakšna napisala, pospravi ti, prvič in zadnjič, zmeči vse stvari stran in naj ji ostanejo samo najnujnejše stvari. Pa da ji ne boš potem kupovala en kup novih stvari, ker jih tako ne potrebuje. Ja morda zveni tole zelo ostro, samo pri otroku velikokrat z lepimi besedami ne prideš daleč… žal! Če hočeš stvar rešiti na lep način, se dostikrat zalomi.

LP

ni ti treba popustiti in lahko zahtevaš, da ima sobo pospravljeno, zraven se pa moraš vseeno zavedati, da je to njen kotiček in kot tak nedotakljiv, to bo najbolj prišlo do izraza v puberteti in nikakor ne izgubi njenega zaupanja, ker ga bosta obe potrebovali.

jaz sem bila kot orok zelo redoljubna, tam nekje pri 9- 10 letih pa sem ratal čisto taka kot tvoja hči in je vsak mamin poseg dosegel ravno nasproten učinek….kaos obdobje je trajalo tam nekje do 1. letnika srednje šole potem sem pa spet postala redoljubna in sem še danes 🙂

Določeno stopnjo kaosa se da tolerirat, tudi kakšen papirček po tleh, vendar do svoje meje. Deklica ima 9 let, kar tudi ni tako zelo malo. Jaz ji ne bi težila, če postelja ni v nulo pošlihtana in pospravljena, vendar da vse leži na počez, je pa tudi malo preveč. Jaz bi se na tvojem mestu z damo pogovorila in ji postavila rok, da kdaj naj sobo uredi. Sem ji na voljo za vso pomoč, če potrebuje kake dodatne odlagalne površine, če potrebuje pomoč pri zlaganju ipd – vendar če do roka sobe ne bo uredila, jo bom uredila jaz, posortirala igrače, ki se valjajo in jih oddala, to pa pomeni, da je ona še majčkeno dete in jo bom kot tako tudi obravnavala.

Samo ne zaidi v drugo skrajnost in ne zahtevaj, da je soba “laboratorij”.

Seveda imam kar veliko mero tolerance, ampak, ko človek ne more skozi sobo do postelje, potem je mera polna.
V končni fazi sobo pospravi – a je taka, le za kratek čas.

Kakšnega dolgotrajnega učinka ni. Vse skupaj je neverending story. Sicer pa dvomim, da je kdo že videl kaj takšnega. Sem sobo poslikala, ker, ko bo odrasla, mi tega ne bo verjela.