Imam obdobje ( v presledkih traja kakšniš 6 let) ko je želja po še enem otroku velika. Sanjam novorojenčke, kamor grem vidim mamice s trebuščki, premišljujem kako bi bilo imeti še eno štručko,….. Pa potem tehtam vse pluse in minuse, dajem čustva na stran in se trudim poslušat razum, pa sem na istem.
Zanima me , če je pri kateri ta želja izzvenela ali to ostane za vedno in je bolje da končno rečem da, da ne bom kdaj obžalovala. Imam pa 30, dva otroka 10 in 6, večjih ovir ni.

ne bo minila želja, ampak biološka ura, ki neusmiljeno tiktaka.

če nimaš večjih ovir, za še enega otroka in si ga želiš, potem si željo uresniči. Lepo je imeti tri srčke, ki ti kravžljajo živčke.:)))

Jaz sem rekla da in mi ni žal. Res je to bil drugi otrok ( pri tebi tretji) ampak mislim, da ni bistvene razlike. Razlika med njima je 7 let. Če ni večjih ovir, želja je, leta so, kar pogumno. Prvi korak je najtežji, potem je pa vse samo po sebi umevno.

Pri nas se ravno spravljamo, da damo zeleno luč še za tretjega. Pa je od rojstva drugega šele 21 mesecev. Želja kar noče in noče ugasniti. Upam, da se po tretjem ustavi.

LP Maja

Pri meni je bilo isto – imam 7,5 starega fanta, 4 letno punco in 15 mesečno punco. Po tretji je pri meni ta želja po še…ugasnila, meni je 3 dovolj

anja

Poznam ta občutek. Se pa spomnim, da sem se po vsakem porodu (2x) zaklela, da nobenega več. Pa sva z ginekologinjo enkrat to fejst predebatirale in je rekle, da me bo v roku dveh, treh letih spet zagrabilo in imela je prav. Vsakič ko splavamo iz najhujšega obdobja začnem sanjati še o enem otroku. Tudi pri nas večjih preprek nimamo, edino ta, da bi firma ornk zalaufala in bi imela več časa. Če nama to uspe v letu ali dveh, se bom odločila še za enega otroka. Biološka ura mi še ne tiktaka, tako da razen časa ni ovir.
Tebi pa le nasvet; če se oba strinjata in imaš vse ostale pogoje izpolnjene, se odloči še za enega otroka, saj vse procedure že poznaš, pa še starejša otroka ti bosta lahko pomagala.

Midva imava dva otroka. Srce mi pravi da, razum mi pravi ne.
Sedaj sta že oba otroka toliko velika (3,5 in 6), da si tudi jaz lahko vzamem nekaj časa zase, kar mi zadnjih 6 let, odkar se je rodila prva hči, ni uspelo. Ampak v prostem času velikokrat razmišljam, da imam pa vseeno še dovolj prostora za še 1-2 otroka. Pa tudi moji hčerki sta pridni, zdravi, samostojni, veliko pomagata in seveda kar naprej sprašujeta, kdaj bomo imeli dojenčka.
Otroci, hiša, vrt, službi – vse urejava brez pomoči babic. V službi sem sredi zanimivega projekta, zaradi katerega zjutraj rada vstanem in se odpravim v službo.

Ah, ne vem. Morda drugo leto!

p.s. imam pa že izbrano ime!

Tole o imenu, mi je pa zelo znano, v teh letih sem jih že nekaj zamenjala 😉

po mojem ne mine, tudi jaz si jih želim, še in še, pa je naših dovolj… moja leta so tu…zato pa zdaj sebe razdajam drugim, tujim otročkom, tako sem to željo mal skompenzirala, starši teh otrok pa so presrečni, da imajo nekoga, kateremu lahko svoje malo dete brez skrbi dajo v varstvo za nekaj uric, jaz pa tudi takrat norim od uzitka, saj imam spet v narocju malo dete.

Nelina, zase lahko povem, da želja nikoli ne mine! Nasprotno, starejša sem, bolj si želim še enega malčka.

Kar pa ne velja za vse ženske! Nekatere s takim odporom govorijo o otrocih, da si lahko mislim le, da si jih ne želijo ali pa to željo zelo dobro skrivajo in je nočejo priznati.

Pa pustimo druge.

Dokler sama odločaš o rojstvih, kdaj in ali boš imela otroka, se počutiš močna, odločitev je v tvojih rokah….češ, otroka bom imela, ko bom jaz tako želela.

Ko pa ne moreš več sama odločati o rojstvu, ko si prisiljena reči ne zaradi bolezni ali starosti, torej odločitev ni odvisna od tebe, potem pa je žalostno….in ostaja le želja po otroku, ki ne bo nikoli več dosegljiva.

Točno tako je. Ko zadnjo besedo reče bolezen, je to težko. Včasih se s tem že čisto sprijaznim, včasih pa postanem prav tečna.

Po drugi strani pa, hvala Bogu imam zdravo 7 letno hčerko. Enim žal ne uspe imeti niti enega.

Jaz sem osem mesecev po porodu pa me želja po še enem kar dobro spravlja v depresijo, saj vem, da otrok ne bom več imela. Problemi zakaj ne so drugje ne v materialnih dobrinah.
Tolaži me misel, da bosta čez nekaj let otroka toliko samostojna, da si bom lahko privoščila kanček trenutkov tudi zase.

Me je malo grizlo, pa bolj, pa še bolj- samo zaradi službe ni šlo, da bi imeli še enega, bi bil otrok preveč prikrajšan, pa jaz napeta.
No potem se je pa služba tudi izšla, smo pa takoj tbl v smeti vrgli.
In sedaj imamo- tretjega.
Če si želiš- reci DA.

Moja sodelavka, ki bo letos dopolnila 50 let, pravi da ji je še vedno žal, da nima treh otrok, ampak se jima ni drugače izšlo.

Možev stric in teta tudi pravita, da jima je še sedaj žal, da se nista odličila še za tretjega. No, bosta pa vnuke počakala:))))

jaz sem imela takšno željo po 2. in je trajalo tud ene 6 let-ko se mi je želja uresničila, ne čutim več nobene potrebe ( pa tudi prestara sem že). če bi bila mlajša, bi imela še 3-jega.

Se bojim , da pri meni ne gre več samo za željo, saj premišljujem samo še o tem. Kljub vsemu pa me je strah.
Saj bo, hvala za vzpodbude, javim ko bom naredila korak naprej.

lp

mene je držalo in minilo do te mere, da jih vrjetno niti mela ne bom…..čeprov sem si jih vedno želel….ampak pač tko je….nažalost

Mi lahko zaupaš razlog ?

zato, ker ne mislim gledat otrok kako trpijo kot, zdaj gleda mene moja mama….gre pa za eno težko stvar in eno, ki je rešljiva, s časom….

No, tule pa ena, ki jo je želja minila…se mi zdi, da sem že dovolj stara, da ne bi ponavljala enih in istih (ok, no, podobnih) stvari.., kot so plenice, nočno hranjenje, jok, ko ne veš zakaj…Vse znova…Uf, je še toliko za videt po svetu, toliko za naredit, toliko zabavnega za počet…z otrokoma, ki ju imam. ne vem, in nerazumem, zakaj si jih veliko želi še tretjega. 8ali celo četrtega) saj vem, je to nek čudež, ampak zakaj bi ga ”ponavljala” do 40…leta, mi pa tud ni jasno. Po moje je to bolj povezano s tistim, ko nekateri pri 20 (ali 30) še nočejo odrasti in se vedejo kot 16-letniki. Tako se mi zdi, da mamice, ki v življenju nimajo počet kaj drugega, bi rade okrog 40 imele še enega….(Ker jim postane spet dolgčas, ker nimajo kaj za počet, če so otroci že samostojni).
Ali pa imajo takšne može, da ne vejo, kaj bi počele z njimi??? Pa bi raje še enag dojenčka, da imajo zafilan dan, dneve, in se jim ni treba ukvarjat z možem.??

Potem pa držim pesti.

srečno

Potem pa je zame še upanje ;).
No vsekakor nisem med tistimi, ki ne vejo kaj počet, z možem imava ogromno ciljev, pravzaprav nama časa zmanjkuje , otroci niso še samostojni, se mi zdi da me rabijo več kot ko so bili mali samo na drugačen način, pa do 40 imam tudi še malo fore.

lp

hvala….vretno jih tudi v moje dobro zaradi poškodbe ne bom oz. naj ne bi smela imeti……druga stvar je pa srčne plati, ki pa se bo zacelila vrjetno z leti do 30 imam še 5 let zgleda veliko pa vendar je malo…..

Če bo želja in pravi izbranec imaš še kar nekaj časa. Si še mlada in imaš vsaj še 10 let časa, jaz pri prvih sploh nisem razmišljala, zdaj pa preveč.

končala se mi je 11letna veza potem veš kakšna sem trenutno + zdravje na 0