komentarji v stilu uf kako je velikaaaa
:))))))))) TOČNO TO SEM HOTLA REČT! Debela je, tko da so še prijazni. Jaz vedno rečem otroku, ki je debel, da je velik in močan!:))))
Mamica, si ti mal v depri, ker edino mama, ki je v depri lahko tako razmišlja…ja hudiča neki ti pa mora človek rečt, če otrok ni lep ali pa simpatičen…je pa pač veeeeeliiiik al pa moooočaaan al pa ima močaaa glaaaas:))))))))))))
Pa saj takšen komentar ni mišljen slabo, čeprav verjamem, da si ga že naveličana poslušati :). Vsak otrok je tako zelo poseben in drugačen od vseh drugih, da je to povsem normalno, da se jih med seboj primerja. Pa komu rečeš : Vau, kako ima lepe laske, …. kako je velik, … drobcen,… živahen, … miren, … kako zelo je podoben mamici, ….
Zakaj vzameš to tako negativno? Vzemi to kot občudovanje 🙂
Meni je šlo pa blazno na živce, ko mi je nekaj ljudi reklo, da je mali debel. Pa sploh ni bil, bil je normalen otroček s klobasami na rokah in nogah in res je imel precej okrogla lička, ampak to je še daleč od debelosti.
Ne vem, sem sama sebi obljubila, da če bo pri drugem enako, da bom takim vtikljivim ljudem (večinoma so to stare babe) rekla, naj raje sebe pogledajo ali kaj takega.
Ej, če so to res stare babe, potem je to, da je debel, mišljeno kot kompliment. Zagotovo. Jaz sem imela staro mamo, ki mi je vsakič, ko me je videla, pohvalno rekla: “joj, kako si lepo debela.” Jaz pa najstnica (drobna, da ne bo pomote) in nos do tal. Ampak je res mišljeno kot kompliment. Vsaj pri starih gospeh (ampak res starih, tam 70, 80 let).
Mah, meni je pa všeč, če kdo pohvali moja otroka, da sta velika – smo tudi nasploh v družini sami veliki. Govorim o telesni višini 😉 Tudi sama marsikdaj pohvalim kakšnega otročka, da je velik. Ne vzemi tega slabšalno, gre za pohvalo oz. čisto pravi kompliment. A veš, da sem vse do zdaj menila, da je mamicam všeč, če pohvališ njihovega malčka? No, bom drugič raje molčala…
Kleo, če se samo spomnim na mojo staro mamo….ona je zmerej, ko smo se pogovarjali o kakšnem otročku rekla, da je tak, fajn “GOST”! A si predstavljaš, ne debel, ampak gost :-))
Jaz sem si pri mojih vedno želela vidt vsaj kakšno gubico, en mejčken šlavhec, pa sta bila oba tako suha, ko ene grinte 🙂
Tako, da ne smeš tega tako zares vzet.
Poslušam enake komentarje že 25 let ( res moji otroci so vsi zelo visoki, ampak saj sva midva tudi, druga generacija pa starše ponavadi preraste) in moram priznat, da te razumem. Še hujše bo, ko bo šel otrok v šolo, pa bo za kakšno glavo iz vrste štrlel. Temu se pač ne bosta mogla izogniti, ne ti in ne otrok, ker so ljudje pač ne vem sploh kakšen izraz naj uporabim. Ti moraš samo otroka že od malega naučiti, da bo ponosen na to, da je velik in ne da bo zaradi tega zakompleksan. Meni je pri mojih uspelo, sama sem bila pa svoje čase zelo zakompleksana zaradi višine.
Pa zakaj te to pravzaprav tako moti? Dobro, če to slišiš 20-krat na dan, ampak ljudi dojenčki pač zanimajo in so jim simpatični, pa pokomentirajo. Mar ni lepo, da se jim ob pogledu na dojenčka obraz razleze v nasmešek?
Navadi se, ker bo pač tako. Moja hči je stara osem in pol, pa je še vedno tako. Če pa ne bi bila visoka, bi pa verjetno poslušala, ja kako je pa zrasla…. In tako naprej.
se ena zgodbica na temo velikosti:
Ko sva sina pripeljala prvi dan v solo, v prvi razred, smo se pred razredom drenjali starsi, otroci pa so se drenjali v razred. Nas mulcek se je prebil malo pred nama in pristopil k uciteljici, ta pa ga je najprej poslala ven in mu razlozila, da imajo tretjesolci razred na koncu hodnika. Ko je mulcek rekel, da je prisel v prvi razred, ga je se enkrat poslala v tretjega, potem pa ga je se dvakrat vprasala, ce je preprican, da je prvosolec.
No, ko sva z mozem stopila k najinemu nasledniku, ji je postalo jasno, da je v njenem razredu :)))