Opažam, da ima danes vse več ljudi službe, nad kakršno se pritožuje ena mamica spodaj (cele dneve, razparceliran in vnaprej nepoznan urnik)
Pa me zanima, ali res danes ni več časa za družino, za skupne obroke, crkljanje pred spanjem, branje pravljic, igranje v peskovniku…
Očitno imam sama res srečo, ker s službo končam ob 14-ih, mož ob 14.30, tako pokosimo okrog 15. ure in imamo res še celo popoldne zase, poleg tega sva z možem prosta vikende (no on tam pa tam kakšno soboto oddela). Pa se mi včasih še zdi, da bi rabili več časa en za drugega.
Kako je pa pri vas? Kako funkcionirate družine, ki ste tako malo skupaj? Da ne bo pomote, ne sprašujem iz zlobe, ampak ker me resnično zanima, ker si sama takega življenja ne znam predstavljati.

Kakšen poklic pa opravljata, če ni skrivnost? Kajti tak delovnik je pa res že skoraj znanstvena fantastika. Jaz delam od 8-16, vendar skoraj vedno še dlje. Mož ravno tako.

Uf, vam je res lepo, no, aj tudi nam ne gre tako švoh, kar se tega tiče, razen občasnih obdobij, ko v službi ne (z)manjka dela, poznam pa veliko takih, ki se zelo malo vidijo. Ne glede na vrsto dela ali izobrazbo.

Prijateljica zdaj mora službeno na 3 mesečni tečaj v drugo državo, doma pa ima dva in pol letnika. Eni skozi delajo smene po 12 ur skupaj, eni delajo dve službi.

Pač, odvsino ampak je tega kar veliko.

Jaz sem učiteljica, mož ima privat arhitekturni biro.

jaz pa pašem med tiste, ki delam od 7. zjutraj do 7. zvečer, potem dam otroka spat, eden gre na srečo sam, in – koliko je ura? pravkar sem nehala delati službene zadeve.

Ne boste mi verjeli, delam v javnem sektorju.

vajin delovnik je res pravljica 🙂

pri nas mož pride domov od 16h do 17h … kadar ni na službeni poti v tujini.
jaz delam manj, brez fiksnega delovnika, zaslužim toliko kot delam 🙂

mnogokrat pa delava tudi zvečer, ko maladva zaspita.

No, zdaj pa končno razumem, zakaj so učitelji mojih treh otrok pričakovali, da imava z možem dovolj časa za vse sestanke in obšolske dejavnosti.

Dejstva so pri nas sledeča:

mož – od 5.30 do 18 ure (vožnja v Ljubljano vključena)
jaz – 7 do 15 ( običajno končam ob 16,30) + vsaj 1 dežurstvo na teden

V domači hiši ne trošimo časa za službene obveznosti, pospravljanje imamo skrčeno na minimum. Čas za družino iskoristimo do maksimuma. Ga je apsolutno premalo.

Jaz bi za tvoj delavnik ubijala. Realnost: 8-16, pol ure vožnje do doma. Mož 8-17h, zraven pa prštej 70 km v eno stran, kadar je doma pred 18. uro, je praznik. Edino vikendi so z redkimi izjemami naši. In če vprašaš mene, je časa za družino 100 x premalo. Prvajice so vseeno zakon, pa igranje in obiski igrišč tudi, večina gospodinjstva pa počaka, da gre mali spat. V slabem vremenu pa pomaga pospravljat.

Moj mož začenja službo ob 08.00, domov pride okoli 18-e ure. Jaz delam večinoma, ko vsi že spijo, torej ponoči. Delam doma. Me pa to tudi tepe:(. Če naj bo delo opravljeno, se moram odpovedati objemom v zakonski postelji, mirnemu spancu in še čemu. Zaenkrat se mi zdi še smiselno, ker je plačilo za moje delo neprimerno višje od zaslužka moža. Prav dolgo pa ne bom več zdržala tega tempa.

Vikendi so pa naši, in se veselim vsakega posebej.

LN

Draga mama, ki jo zanima…
tvoj urnik se mi zdi precej neverjeten, četudi si učiteljica.
Oz. najbrž kar drži, si pa pozabila kar nekaj “popoldanskih” obveznosti – npr. vsaj enkrat mesečno pogovorne ure oz. roditeljski sestanek, pa dodaj še (tudi skorajda enkrat na mesec) konferenco, pa izobraževanja, pa spremstva na razna tekmovanja, naravoslovne/tehnične… dneve, ki se tudi slučajno ne zaključijo do 14. ure.
No… razen če poučuješ na razredni stopnji… potem glede svojega urnika res nisi ravno pretiravala.

sama delam od 6.00 do 12.00-torej sem doma ob 12. 20, grem po sina v šolo, mož pa dela od 6.00 do 14.00 , oz na tri smene, popoldne in ponoči, vse vikende smo skupaj, da imamo lepo družisnko življenje,res da nimamo še pa še denarja, ampak dosti za sproti in malo za privarčevati.glavno se mi zdi, da imava zaenkrat službi, kjer vse skrbi pustiva pred vrati doma in se o tem načeloma doma ne pogovarjamo, razen redkih izjem.,..

Imam srečo, tri skorajda zaporedne nosečnosti in porodniške, vmes nekaj mesecev službe in pokoriščenje dopusta, tako da sem res bila ogromno z otroci, okrog 3 leta so šli v vrtec, letos bo že ta drugi v šoli…

domov pridem ob 15.30 (razen ob sredah) in imamo celo popoldne zase – mož sicer dela okrog hiše (še dokončujemo prizidek in okolico), tudi sobote nameni za to, nedelje pa so res družinske….

L

Jaz se načeloma ne pritožujem, ker sem se s tem pač spijaznila ko sem sedanjega moža spoznala.
Jaz delam od 7-15, mož pa včasih začne ob 4 zjutraj in dela velikokrat do 19, 20, 22 ure. Včasih gre še na vožnjo in kar dan ali dva skupaj ni doma, po vrhu vsega pa še pomaga obdelovati kmetijo in poleti ni konca niti kraja do 21, 22 ure.

Bi katera mogoče zamenjala? Ampak samo delavnik, ne moža.

Lahko rečem, da popoldneve intenzivno preživljamo skupaj po kakšne tri ure (potem sledi pokanje otrok spat), vikende pa cele. Zdaj, ko sem na porodniški, je sicer lažje, sicer pa tudi meni pade kakšna popoldanska reč kdaj. Ampak se vseeno ne pritožujem. Imam službo, ki razume, kaj je družina…

Toncka

Lahko si srečna, da je tvoj mož tako normalen človek in kot zasebnik zna končati delo ob normalni uri. Moji prijatelji, ki so tudi arhitekti, ne znajo in ne znajo nehati, otrok še naredit nimajo časa! Čestitke!

V službo in vrtec se odpravimo zjutraj skupaj ob cca 7h. pred tem smo skupaj eno uro (hitenje, oblačenje, živčnost). domov pridemo skupaj med 17h in 18h. potem je časa 3-4 ure. v tem času je treba večerjat in se spravit spat.

vikendi so vsi naši. med tednom pa imamo družinskega časa občutno premalo!! še dobro, da imam mojo mamo, ki gre po sina v vrtec ob cca 15h, kjer on počaka na naju, da prideva iz službe.

Skupaj (vsi trije) prezivimo sobotno dopoldne, nedeljsko popoldne ali samo vecer, pa se kak vecer ali pozno popoldne med tednom.
Na tak nacin funkcioniramo ze vec kot 10 let (z enim letom moje porodniske, ko smo bili malo vec skupaj). Ocitno nam kar gre :)))

Jaz pridem s svoj prinčipeso domov ob pol treh, mož pa ob štirih. Takrat pojemo skupno kosilo, potem pa ven, če je slabo vreme, gremo kam na obisk, v trgovino, pospravljamo doma, se kaj igramo, ….
jaz sem tudi učiteljica, vendar so velikokrat popoldne tudi sestanki, zvečer, ko gre moja bejba spat pa vsak dan obvezno za računalnik delat priprave, ali pa sedim ob kakšnih spisih testih. Je pa zelo odvisno od urnika. Jaz sem letos recimo veliko dela lahko naredila v šoli med prostimi urami, tako da sem lahko kaj drugega naredila zvečer. Poleg tega so še seminarji ob sobotah, pa študijske skupine popoldne, tako da je kar pestro, samo semi vseeno zdi, da veliko časa preživimo skupaj popoldne, kar mi je zelo pomembno ne glede na to, da pač delam potem še vsak večer.

mi ogromno, ker tako hočemo in želimo in smo si tako uredili, da smo skupaj vse vikende in vsak dan od 14 ure dalje ali še več.

če hočeš se to da, če pa tega ne želiš, potem si pa cele dneve po sihtih ja, vsega pa itak ne moreš imeti, torej se odločiš za prioritete!!!

naj povem še tole, nikoli ne boste dobili nazaj zamujeno, otroci rastejo in vse vidijo, čutijo, opazujejo, tudi to, kako nimate nič časa za njih…torej, kaj zdaj, otroka ali siht, tukaj ne mislim unih, ki pač pa res morajo garat cele dneve, ker drugače ne gre, takih ni tako veliko, kot jih želimo nenehno prijazovat v naši družbi. TUkaj ciljam na tiste, ki bi lahko vzeli več časa za familijo, pa jih ne, ker so raje v sluzbi ali kje drugje, to me moti pa zelo, preveč!

zdaj dokler sem še na porodniški, sem sama s sinkom do cca 18. ure. to je še dobro. mož kao konča ob 16.30 vendar lahko na prste ene roke preštejem, kolikokrat je prišel domov ob 16.45 (10min vožnje do doma). včasih pride ob 19., včasih minuto prej, večkrat kasneje. če so kaki opravki a la trgovina z gradbenim materialom za kaj popravit, pozidat, itd., še kasneje.

ko bom šla v službo, bom sinčka videla vsak drugi teden. : – (
no, tako se reče. v resnici pa ni nič bolje
videla ga bom zjutraj med 8. in 9. uro, torej 1 uro, potem grem v službo, vrnem se cca ob 19. uri, ko ga bom dala v banjico, nahranila in dala spat. spat gre ob 20. uri in predvidevam, da bo to njegov ritem tudi čez par mesecev.
kaj bo vmes med 9. in 19. uro…..verjetno ne zame, ne za malega prav nič lepega.

delam v javnem sektorju (pa ne na upravni enoti!)

Ja, seveda se da – lahko pustim službo in sem ves dan z otrokom. Živi naj nas pa mož (saj vseeno, če je potem on do 22.00 v službi, če le prinese dovolj denarja za preživetje). Pri toliko službah, ki kar ležijo na cesti, pa res ni problem jo zamenjati za boljšo!!!

“če hočeš se to da, če pa tega ne želiš, potem si pa cele dneve po sihtih ja, vsega pa itak ne moreš imeti, torej se odločiš za prioritete!!!”

Prosim, povej mi čudežni recept. Midva si oba zelo želiva, da bi vsaj eden od naju prijahal domov ob 14. uri, imava Vi. in VII. stopnjo izobrazbe, dela se ne braniva, pogoj je samo, da lahko naprej plačujem ne ravno ogromen kredit za streho nad glavo, domov brziva prvo minuto ko lahko, tako da mi prosim lepo, razloži, kako se da, če hočeš. Prioritete niso problem, delamo za skoz mesec prid, ne za afnarijo s 5 avti, bajto, vikendom in potovanjem na drug konec sveta vsake pol leta. Kako se torej da?

Pa mi ne prodajat rešitev, ko je eden doma, drugi pa hodi domov samo spat, ker s tem nisi nič spremenil.

Tudi jaz te prosim, da nam zaupaš ta čudežni recept. Popldne se dobimo vsi štirje ob 16.30 uri. Živimo z dvema plačama in dvema univerzitetnima izobrazbama dobro, daleč pa od tega, da raskošno. Z eno plačo ne bi mogli shajati, ker seveda, imamo kredit za stanovanje. Pa ne spadava, ne jaz, ne mož, med ambiciozne. Delava do 16.00 ure, premalo smo skupaj, sploh še, ker so tudi poplne kakšni opravki.

Mi znotraj trenutno možnega pač izkoristimo čas, kolikor ga imamo. Iz službe, šole in vrtca pridemo okrog pol petih, otroci gredo spat ob osmih, včasih minuto čez. Te recimo dobre tri ure imamo zase. Kuhamo ne, razen večerje (ki je hitro), saj čez dan jemo v službah, šoli in vrtcu, pa se takoj pozna, da imamo kakšno uro več prosto kot tisti, ki kuhajo. Gospodinjstvo počaka na zvečer ali pa na boljše čase. Imamo pa vikende, ki so naši ter počitnice, ki jih v letu ni malo. Ogromno nam pomenijo podaljšani vikendi izven rednih dopustov in počitnic, ko se odpravimo kam za tri, štiri dni in se imamo krasno – čisto drugačen čas kot vsakdanji popoldnevi. Jaz osebno izberem rajši kakšno uro manj v običajnem dnevu in več počitnic kot varianto vsak dan ob treh doma pa da mi zmanjka “špage” za dopust. Že tako nam časovno in finančno dlje od Evrope ne znese. Ko bom velika, bom imela tako delo, da bom o lahko šli tudi za več tednov hkrati na kakšen potep. Možu je že uspelo, jaz bom pa v letu, dveh, šla po njegovih stopinjah.

Sem imela obdobja, ko sem bila po nekaj mesecev brez sluzbe in doma z otrokom. Mislis, da sem mu posvecala ves svoj cas? Ma, kje pa!
Ko imas casa na pretek, ponavadi stvari odlasas in si mislis, saj bom potem, itak ne bom imel kaj poceti. No, ko si pa v casovnem deficitu, nimas izbire in naredis vse po vrsti.

Mi smo kot druzina zelo malo skupaj, se pa z mozem menjava pri sinu (oba imava urnika, ki se ju da vsaj malo prilagoditi). Takrat, ko smo skupaj, cas izkoristimo, saj se zavedamo, da je le ta omejen.

Zivela sem tako in tako, zato lahko primerjam. Meni osebno dansnji nacin veliko bolj odgovarja in vsi trije imamo veliko vec od tega. Nekomu drugemu pac ne, ampak to je njegova stvar.