Kakšno je vaše mnenje, ali bi pustili svojo 3-letnico s svojo 6-letno sestrico (oz. to še bo) na igrišče.

Jaz sem šla v šolo s šestimi in pol in takrat nismo rabli spremstva kot danes. Ampak meni sta se ti dve zdeli obe še premali, da bi bile brez staršev na igrišču.

Moj sin bo zdaj dve leti pa se mi zdaj seveda zdi neverjetno, da bo enkrat sam šel kam, samo če bi me danes vprašal, bi rekla, da ga pri šestih še ne bi pustila kam dlje kot okoli doma. Ampak spet, mene so pustili. A nisem rabla čuvat triletne sestrice.

Ne vem, ali pretiravam ali pa smo danes strožji oz previdnejši ali sem taka samo jaz?

6-letnik še zase komaj poskrbi, kje bo pazil na 3-letnika. Po moje je to prehudo breme za otroka!
sploh pa starš ne more biti tako nezrel, da to dopusti!

pustiti otroka samega zunaj/da gre sam k prijatelju/da gre sam v trgovino … je velika prelomnica tako za otroka kot za starša. Pri nas se je zgodila ravno okrog njegovega šestega leta.

Starši morajo v glavi razčistiti da otrok pač mora enkrat iti sam. Na nas je da precenimo kdaj bi to lahko bilo .. in ga počasi spuščamo v svet. Otroci so res tudi precej bol zreli in sposobni, kot si starši priznavamo 🙂

Odvisno, kje je igrišče in kako je urejeno. Če leži tako, da ga vidim z okna ali balkona in je ograjeno, ni v bližini ceste – mogoče, v sili. Odvisno od zrelosti 6 in 3 letnice, vsekakor pa ne za kaj več kot 15 minut. Za 6-letnico nimam pomislekov, glede tega, da 6-letniku obesiš še 3-letnika, pa ogromno. Še odrasli niso kos določenim 3-letnikom, kako mu bo 6-letnik?!

Jaz sem pri 7 in pol pazila 10-mesečno sestrično od 7h do 15,30. Danes si tega ne morem predstavljat. Kosilo sva pogreli, in to na plinu, sicer pa sem jo spedenala od A do Ž, s plenicami vred, ki niso bile pampers, ampak tetra. ČAsi so bili malo drugačni, pa tudi ljudje so precej drugače razmišljali kot danes.

Naš mulček (4l) gre pri babici sam k sosedom, ulica ni prometna, od nekdaj ga učim obnašanja v prometu. Otrok rabi drobne izzive, da gre naprej. Sam tudi nese papir v kontejner, pol ulice. Vedno sicer nekdo opreza izza vogala za njim, gre pa le sam in strašno je ponosen na to. Meni se ne zdi neverjetno, da bi kam šel sam, bi pa rada, da bi bil na to dobro pripravljen in se bo znal previdno in pravilno obnašat.

Huh, nikoli. Še 6-letnika samega težko, edino, če bi bilo igrišče res tako varno, nikakor pa 6-letniku ne bi mogla zaupati 3-letnika.
Priznam pa, da sem med bolj paničnimi, kar se tega tiče.

Vladka

Jaz ne bi pustila. OK – pustim ju, da se igrata sama na domačem vrtu, da pa bi ju pustila sama na igrišču? Mogoče starejšo hčerko (ki bo poleti stara 6), nikakor pa še mlajšega bratca.

uf, težka. ne verjamem, da bi 6 letnega otroka pustila samega na igrišču. morda na zagrajenem in dovolj varnem, ampak saj so že gugalnice nevarne, pa še videti bi ga morala. Definitivno pa 6 letnik ni dovolj odgovoren, da bi pazil mlajšega.

so pa časi danes precej drugačni kot pted leti, ko smo bili mi stari 6 let. Predvsem smo šli leto kasneje v šolo, pa manj prometa ….

naša dva sta istih starosti kot punčki, ki ju opisuješ. in, ne, ne bi ju pustila! ker vem, da bi se tavelik zaigral in enostavno pozabil na malo. tudi, ko se igrata zunaj (vozita s kolesom, skirojem, se žogata, rišeta s kredo) sem vedno zraven – živimo namreč v večstanovanjski hiši pred katero je neograjeno dvorišče na katerem se ponavadi otroci zadržujejo.

igrišče z igrali je za 3 letnika lahko še kako nevarno, zato se mi zdi neodgovorno od staršev, da naprtijo 6 letniku (se mi zdi, da so otroci teh let še čisto brezglavi) še varstvo mlajšga sorojenca.

:)) Pa predvsem starši niso bili tako panični, ker je bila mentaliteta drugačna. Si pa imel že takrat primerke staršev, ki so do 12. leta povsod hodili z otrokom. Prijateljico so prvič pustili samo v štacuno (v isti ulici) pri 10 letih, medtem ko smo ostali že s šestimi leti šli po kruh in mleko sami. Zanimivo, da so se ravno njej kar naprej dogajale nesreče.

Odvisno je od tega, koliko je otrok zrel in koliko mu starši zaupajo. Prvošolec, ki je 20 min skupaj na varnem igrišču z bratcem/sestrico in ga lepo pazi, z balkona pa vse skupaj nadzirajo starši, zame ni noben bav bav. Gotovo bosta taka otroka veliko bolj samostojna kot osemletnik, ki ga samega niti v šolo in iz šole ne pustijo. Če pa je triletnik tak, da hitro uhaja, beži, se skriva…, je pa jasno, da ga ne bomo pustili drugemu otroku. Pač presodiš. Niso vsi triletniki neobvladljivi in ne poslušajo nič, kar jim kdo reče.

Jaz sem hodila v šolo vsak dan 1 km – ob cesti .Zjutraj sem si spekla jajce ga pojedla in šla v šolo.
Je res, da ni bilo toliko avtomobilov, pa vendar.

Tvoj bi pozabil na malo, ker pač ni navajen paziti nanjo, saj jo paziš ti. Vse je zelo odvisno od tega, kako otroka navadiš in ga vzgajaš. Če daš 12-letniku popaziti dojenčka za 5 min, potem pa stalno oprezaš in skačeš, da ga ne zna pravilno držat, pa da naj pazi, da mu ne pade… otrok res ne bo znal, ker se ne bo niti potrudil, da bi ga pazil, saj vidi, da mu ne zaupaš. In danes je takih mam cel kup. Ni problem v otrocih, ki naj bi bili manj samostojni kot enkrat, pač pa v starših.

Se kar nekako strinjam s frco. Odvisno je od tega, kakšen je otrok in koliko mu lahko zaupamo, hkrati pa je seveda to, kakšen bo otrok in koliko bo zaupanja vreden, odvisno od našega odnosa do njega. Če se nam zdi popolnoma neprimeren za krajše varovanje mlajšega bratca, tak tudi bo, pa če ima 6, 10 ali pa 15 let. Po drugi strani pa so nekateri otroci seveda že po svoji naravi bolj živahni, navihani ipd. in se jih težko da v varstvo starejšemu otroku, pa če mu še tako zaupamo. Pač odvisno od primera do primera.

Imaš 6-letnika, ki mu lahko mirno zaupaš kolikor toliko ubogljivega triletnika, imaš pa na drugi strani tudi čisto neodgovornega 16-letnika, ki mu istega triletnika ne moreš zaupati. In še veliko vmesnih primerov.

Prejšnji teden je sedemletna nečakinja (so bili pri nas na obisku) peljala našo 22-mesečnico na sprehod z vozičkom za pol ure. Cesta je čisto neprometna, punca pozna kraj in je odgovorna, naša se v vozičku rada vozi in ne komplicira (čeprav voziček redkokdaj prakticiramo). Presodila sem, da ne bo problemov. In res se je nečakinja vsa ponosna vrnila nazaj in povedala, da si je mala sezula čeveljček med potjo in ga zabrisala na tla, ampak je ona to videla in ga je pobrala.:) Ne bi pa npr. pustila, da jo vozi prijateljev osemletni sin, ker pojma nima o prometnih predpisih (še vedno zdivja na cesto kot kakšen dveletnik), je za svoja leta izredno nesamostojen in odvisen od staršev ipd. Pač gre za individualno presojo vseh okoliščin, tako da se ne more kar apriori reči:”Ne, jaz pa tega enostavno ne bi pustila.”

Na igrišču ne, doma v okolici hiše pa brez problema. Imamo predaleč do igrišča, tako, da če grem z njima do tja, ostanem še sama tam.

Bom kar apriori rekla ne, tega nebi pustila. 22m v vozičku, ki je privezan in nima kam pobegniti je drugače kot 3 letnik, ki se lahko spomni kam iti ali npr. pade z igrala… Od 6 letnika pričakovati, da ga bo na igrišču obvladal? Da bo znal predvideti vse potencialno nevarne situacije?
Za kratek čas tudi jaz pustim moja dva sama (4leta in 2 leti), ko npr. nesem smeti, pride poštar… Vedno prej večjega opozorim da grem, da bosta sama in naj pazi na malega. Ampak to je v stanovanju. In ne, nimam se za panično in hiperprotektivno.

moja skoraj sedem letnica ne gre nikamor sama, oz. od mene se lahko oddalji le toliko da jo imam na očeh.

pa koliko si stara da so te z 6,5 leta pustili samo v šolo, mojo generacijo so morali prvo leto voziti v šolo starši in hoditi po nas v šolo, pa sem bila stara 7 let, ko sem šla v šolo. pa sem že čez 30.

ja in naše malčke je potrebno prvi dve leti voditi v šolo in hoditi po nih, se pravi če gredo v šolo z 6 leti potem jih vodiš v šolo do nekje 8 leta starosti.

Jah, no, ti jih za nekaj minut pustiš same v stanovanju. Tudi tam se lahko marsikaj zgodi, vsekakor po moje več možnosti za nesrečo kot na varovanem igrišču. Dveletnik lahko spleza na mizo in pade, lahko kaj potegne nase, lahko je marsikaj v tistih parih minutah, ko te ni. Ampak ti pač misliš, da se ravno tiste 3 minute ne more nič takega zgoditi. Nekdo drug pa misli, da se tistih 10 min na igrišču, ko vsake par minut pogleda skozi okno, tudi ne more nič zgoditi. Dejstvo je, da se V OBEH PRIMERIH LAHKO kaj zgodi, ampak se VERJETNO ne bo nič. Tudi zavezan otrok v vozičku lahko spleza ven (je zavezan samo okrog pasu), lahko se voziček izmuzne večjemu otroku iz rok in gre sam po klancu navzdol, lahko ga otrok zapelje sredi ceste in ga zbije avto, lahko je marsikaj. VERJETNO pa ne bo nič od tega. Vse naše življenje je kalkuliranje in razglabljanje, ali je določena nevarnost res velika ali ne. Ali bomo nekaj dopustili otroku kljub temu, da se lahko kaj zgodi, ali ne. Najti neko srednjo pot je verjetno najbolje. Nekaterim ne uspe. Eni otroka preveč ščitijo in ima to zelo negativne posledice na njegov razvoj, drugi ga premalo in se mu zgodi nesreča. Vendar pa v današnjem času srečujem predvsem prve, drugih sploh ne poznam. Vsi otroci, ki se jim je zgodila taka ali drugačna nesreča (in jih jaz poznam), so taki, ki so jih starši pretirano varovali in so doživeli nesreče, ko so morali prvič sami od njih.

Ampak vsak po svoje, jaz sem s stavkom, da ne moreš kar apriori reči, da šestletnika ne bi za nekaj časa pustil samega s triletnikom, mislila predvsem na to, da je težko vse otroke metati v isti koš in da so šestletniki med seboj zelo različni (prav tako kot triletniki). Se pa popolnoma zavedam, da je veliko ljudi, ki bodo trdili, da ne glede na to, kakšen je šestletnik ali triletnik, nikoli ne bi pustili, da bi eden pazil na drugega, pa čeprav kratek čas. No, jaz med njimi nisem. To sem želela reči.

zt, sem 33 in sem hodila v šolo brez popoldanskega varstva – en oddelek ga pač ni imel. In sem sama hodila v šolo (se zjutraj zrihtala) in okrog 12h, 13h iz šole, kjer smo potem otroci počakali na starše (ki so res prišli že okrog pol treh).Zakurili peč, olupili krompir in ga dali kuhat. Brat je sicer starejši štiri leta, a je ponavadi imel več ur pouka in sem bila pogosto sama doma. Pa smo vsi otroci hodili sami domov, ni nobeden hodil po nas…..Je pa res, da nisem iz Ljubljane, ampak je naše mesto že takrat imelo kakih 20000 prebivalcev (ne gre torej za vas).
Se mi pa zdi, da je danes drugače, so pač otroci manj samostojni, ker je mentaliteta taka, več je alarmantnih novica, zato je tudi starše bolj strah……

“6-letnik še zase komaj poskrbi” – tole je pa tako dajanje v nič, da je groza. Verjetno velja za tiste šestletnike, ki imajo mame, ki so prepričane, da bodo do tridesetega leta imele majhnega otroka, ki ne zna in ne zmore ničesar sam. :((((((

Pa saj nekatere niste resne, no. Naš šestletnik se pred hišo igra z 2,5 letnikom (imamo peskovnik, gugalnico, tobogan), medtem ko jaz doma pospravljam. Nimamo nič ograjenega, je pa res, da cesta ni blizu. Šestletnik ve, da mora takoj zakričati in me poklicati, če bo mali kam šel sam, drugače pa jih vsake toliko časa pogledam. K nam pridejo večkrat tudi sosedovi otroci in se potem kakšnih 5 otrok igra, poleti je še bazenček zunaj. Nikoli se ni še nobnemu nič zgodilo.

Tista izjava, da šestletnik še zase komaj poskrbi je pa res obupna. Naš velikokrat pomaga pri oblačenju malemu in ga pazi in varuje ter je na to ponosen. Če boste o svojih otrocih razmišljali kako so nesposobni in majhni, ne bojo nikoli zares odgovorni in sposobni. Niti pri 14 letih.

Stara sem 35 let, v šolo sem hodila čez cele Jesenice, 3 km daleč (v eno smer), peš, skozi mesto je takrat še tekel kompletno ves mednarodni tranzit z vsemi težkimi kamioni vred. Upam si rečt, da je bilo skozi mesto bistveno več prometa, sploh težkega, kot ga je danes, ko obstaja AC. En sam prehod je imel semafor. Do šole smo imeli 35 minut peš, ter vsaj 2 x je bilo treba čez cesto, pozimi in poleti, v snegu in soncu in niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi me kdo vozil, prfoksom pa še manj. Kdo pa naj bi nas vozil? Šiht se je začel ob 6h, šola pa ob 7,30. Izhodov iz Železarne ni bilo, za navadno rajo že ne. V vseh 8 letih se ne spomnim, da bi kogarkoli zbil avto, ker so nas od malega učili, kako se v prometu obnaša, ker so nam razlagali kje in kako se hodi, še predno smo vedeli, kaj je desno in kaj je levo.

Imaš 6 letnike, ki jim še v usta nosijo in imaš 6letnike, ki nosijo v usta mlajšim bratcem. Kakor koga navadijo. Pretiravanje v eno ali drugo smer ni pametno.

Uf, jaz pa pustim svoji 8 letnici in 6 letniku, da zunaj čuvata 4 in 2 letnega bratranca. Prometa ni, na očeh nam pa niso ves čas. In, če verjamete ali ne, se moja otroka takrat prelevita v sila odgovorni osebici :-). Če ne bi videla, ne bi verjela. Res pa to prakticiramo občasno in za krajši čas – tja do pol urice pač v teh letih traja koncentracija 8 in 6 letnikov. Vsak dan oziroma za daljši čas to ne bi prišlo v poštev.

Hm, se definitivno strinjam, da smo danes morda nekateri preveč panični. Otroci so si res različni, pa tudi starši.

Ti dve punčki sta same na mestnem igrišču cel popoldan. Saj ene tri dni sploh nisem vedela, da sta same. Ker sta se veliko igrali z mojim sinčkom, ki še vedno rabi nekoga zraven sebe, smo se pač zapletli v pogovor. Malo me je presenetilo, da sta same. Res pa je, da je ta večja kar zrela. Ker sama še nimam izkušenj, sem hotela slišati kaj menite in kako gledate na to tiste, ki že imate tako velike otroke.

Kar pa se tiče mene, stara sem 29, ampak mene niso starši spremljali v šolo. Saj niti ni bilo časa, pa tudi v prostem času smo dirjali sami naokoli. Ravno zaradi tega sem pol začela razmišljat, da najbrž pretiravam. Saj zaradi ta večje mi ni bilo tako “čudno” ampak zaradi ta male. Zdaj ju vsake tolko malo pomirkam, če vidim, da sta tam in mi pol vedno pomahata. Sta prav prisrčni.

Da sta dva otroka, med njima triletnik, cel popoldan (predvidevam da tri, štiri ure) sama, je za današnji način razmišljanja nepojmljivo. Seveda pa je vse odvisno od mentalitete. Saj pravi zgoraj Skrbna, da je sedemletna pazila 10-mesečnico 8 ur na dan. Danes bi sosedje poklicali socialno, če bi se kje kaj takega dogajalo. Ja, nasploh smo postali bolj panični in povsod vidimo strahove, hkrati pa je otrok postal tako velika vrednota, da se ga ne upamo več pustiti samega niti za trenutek. Če sta deklici sami že veliko časa in je starejša odgovorna, je verjetno res, da se jima ne bo nič hudega zgodilo, hkrati pa vendarle pomislimo na neodgovornost staršev, ki tako majhnega otroka (predvsem triletnika) pustijo samega za 4 ure z malo večjim otrokom. Pa mislim, da ne misimo na to, da se bo gotovo pripetila nesreča (roko na srce, te so izredno redke – posebej pri takih otrocih, ki so navajeni biti sami), ampak verjetno pomislimo, da gre za neodgovorne starše, ki si ne zaslužijo svojih otrok, če jih puščajo same. Po moje bo res slednje. Enostavno se nam otroci, ki morajo biti sami in skrbeti sami zase tako zgodaj, smilijo. Pa tudi tukaj verjetno nimamo prav, saj bosta po vsej verjetnosti ravno ti dve deklici zrastli v samostojne in odgovorne osebe (denimo, da sta ljubljeni in zadovoljni ob svojih starših). Usidrano imamo v svoji miselnosti, da otrok ob sebi potrebuje starše, ki ga vodijo skozi življenje in da mame nihče ne more zadovoljivo zamenjati, niti za nekaj ur na dan ne – sploh pa ne otrok, ki bi jo moral še sam potrebovati. Ob srečanju resnično samostojnih otrok se nam prebudi naš materinski čut, ki nam pravi, da otroka ne bi smeli obremenjevati s stvarmi, ki jih še ne bi smel početi samostojno. Gre za našo potrebo po zaščiti takega otroka, pa čeprav realno gledano zaščite sploh ne potrebuje. Ker njegovi starši očitno razmišljajo drugače kot mi in ker je zato tudi otrok drugačen kot naš.

frca, le zakaj bi 6-letnik čuval mlajšega bratca ali sestrico? le zakaj bi si vzela pravico in mu to naprtila? in kaj ima potem otrok (taveliki) od tega, da se gresta skupaj “igrat”, če mu ti zaukažeš naj obenem čuva tamalega? bore malo. in kaj bo v primeru, da se tamalemu kaj zgodi (pade z igrala, se poškoduje npr)? bo on odgovoren? da! se ti ne zdi to preveč?

strinjam se pa s tem, da 6 let star otrok MORA biti samostojen. ja, tudi naš fantič je, da ne boste mislile. zna poskrbeti zase, ne želim mu pa naprtiti še “bremena”, da bi bil odgovoren za mlajšo sestrico! le zakaj? zaenkrat sem še jaz tista, na katero “leti” ta naloga.

ah ja…

kdaj je bila že tista nesreča v Dravogradu, ko se je dveletnica utopila medtem, ko jo je pazila 5 letna sestrica pred blokom??

dve leti nazaj?
eno?

no,zdaj pa vam povem,kako je bilo pri nas doma.torej,brat je 7let mlajši od mene,ko se je rodil,ni bilo v naši vasi vrtca,mama je delala izmene,en teden popoldne,en teden dopoldne,ko je delala popoldne,je prišla domov ob 22.15h.oče je bil obrtnik in je vse popoldneve delal ,pol pa še mal poklatil okol.v tistih časih so starši odšli delat prej,tako je mama pustila meni,še ne 8letni punčkibratca,ki pa tud ni imel še leto.torej kadar je mama delala popoldne,sem jaz iz šole varovala bratca.dala sem mu jesti,ga previjala ,skratka kot mama.jaz se tega ne spominjam.ko,je bil brat malo večji so dobili starši varstvo pri eni gospej.jaz sem ostala sama doma,cele popoldneve sem samevala,pol,ko mi je bilo res dlogčas ,sem začela pohajati okol po vasi,ko se je znočilo in so vsi odšli domov ,sem posedala po vasi in čakala,da se vrne mama.ali pa,ker sem bila zelo boječa,sem se doma skrila pod mizo in čakala.
in zdaj,imam sina 15letnika in hčerko 20m.če grem kam,vzamem malo raje s seboj.niti v sanjah ne pomislim,da bi sinu,čeprav je že “velik”pustila malo.kot prvo,je fant ,če bi bila deklica,bi bilo verjetno lažje,zdaj se z njo mal poigra,sam kadar sam želi.če pa grem recimo vesit cunje ,pol jo sine mal popazi.verjetno,ker sem bila jaz veliko sama,prej pa pazila brata,si niti v sanjah ne morem misliti,da bi jih pustila same na igrišče.tako majhne,6letnika in 3 letnico pa sploh ne.vidim že pri sinu,on se mal igra z njo,pol se mal kaj zamisli,tačas pa mala že kam pleza.pomoje,so starši zato,da so z otroci,ne pa da,mlajše otroke prepuščajo starejšim otrokom.kaj če se kaj zgodi glih takrat,kaj bo z večjim otrokom,mu boste oprostili ,da se je kaj zgodilo,a sebi tud?ja,jaz ne morem čist nepristransko govorit,ampak vem,da so bratje in sestre ,da se skupaj igrajo,pazijo jih pa starši in ne obratno.če želite varuško za otroke,polsi jo najemite,al pa pojdite vi z otrokom,kar je še boljše.doma imamo dvorišče,vse ograjeno,a same male ne pustim ven,grem z njo ,pa še igramo se skupaj.ja,za tisto,ki je spraševala,kolk let nazaj so otroci tako hodili v šolo,to se je dogajalo v naših lepih titovih leti,79leta,pa tud jaslic ni bilo,mame so morale delat,otročke pa k babicam ,ja al pa starejšim otrokom.