Hrvati so se pritožili nad kvaliteto uvožnih izdelkkov, res?
To je bilo pred kratkim omenjeno v članku v Oni. Mislim, da je bil naslov, drugorazredno blago, prvorazredna cena, al neki takega.
A se mi zdi, da je en Hrvat testiral pralni prašek, pa so ga pol utišali.
Saj o tem se je tudi že tukaj razpravljalo in je 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} res, da so izdelki za Z tržišča boljše kvalitete od teh, ki so na volj pri nas. Primerjaj Nutelo iz Mullerja (made in Germany or Italy) in Nutelo iz Spara, Tusa, Mercatorja ipd (made in Poland)..in potem nadaljuj z vsemi brandi multinacionalk
Nič novega in nič spektakularnega.
Kopirano s spletne strani Dela:
Drugorazredno blago, prvorazredna cena
Tor 13.02.2007
Orodja
Ste kdaj imeli občutek, da ste kupili embalažo in ime blagovne znamke z okrnjeno vsebino? Niste edini – že marsikdo se je dokopal do ugotovitve, da zahodne multinacionalke obravnavajo slovenske kupce drugorazredno, ko nam prodajajo vzhodnoevropske različice svojih izdelkov, ki so lahko slabše kakovosti in okoljsko oporečnejši kot oni na drugi strani Alp. Vendar, da ni vse tako, kot bi moralo biti, je lahko zgolj subjektivna domneva. Velika podjetja lahko podcenjujejo slovensko mikrotržišče tudi, ker nihče ne preverja, kako kakovostna živila, čistilna sredstva, plenice in kozmetični pripravki so zares na prodaj. Nosijo levji delež, da imamo izdelke, namenjene šibkemu tržišču, vendar zato nič cenejše, zastopniki oziroma uvozniki?
Proizvajalci seveda očitke diskriminatorne politike delitve trgov na vzhodno in zahodno Evropo bodisi vztrajno zavračajo oziroma med razlogi, zakaj so izdelki iste blagovne znamke na različnih tržiščih različni, navajajo prilagajanje specifičnim geografskim razmeram in sociološkim značilnostim uporabnikov.
Toda, ali se znoj Nemca, Avstrijca, Madžara ali Čeha razlikuje in njihov okus ni povsem enak, da morajo uporabljati izdelke različne kakovosti? »Vsi imamo enake fiziološke značilnosti, tudi značilnosti potu so nam skupne. Koža je pri vseh občutljiva za dražljaje, ki jih najdemo v nekaterih izdelkih. In ne nazadnje, fosfati enako vplivajo na vodotoke tako na Hrvaškem in v Sloveniji kot v Nemčiji. Čedalje več nas potuje v države članice Evropske unije, Ameriko in Kanado, kjer imamo priložnost spoznati nekatere značilnosti izdelkov, ki ustrezajo najvišjim merilom kakovosti. Lahko jih kupimo, preizkusimo, zaužijemo. Dvojna merila kakovosti izdelkov in storitev nas zato toliko bolj jezijo. Vseeno je, ali umažemo srajco, medtem ko jemo pico v Zagrebu, Torinu ali Bruslju, ali se nam to zgodi s kislim zeljem in krvavico v Münchnu, Ljubljani ali Pragi,« meni Ilija Rkman iz hrvaškega društva za zaščito potrošnikov Potrošač.
HRVAŠKI ARIEL SLABŠI OD EVROPSKEGA
Zanimivo je, da je Iliji Rkmanu na podlagi izvedenskega mnenja zagrebške fakultete za kemijski inženiring in tehnologijo v sporu z multinacionalko Procter&Gamble lani uspelo dokazati, da so pralni praški ariel, namenjeni hrvaškemu trgu, slabše kakovosti od tistih na zahodnoevropskem trgu in okoljsko manj sprejemljivi. Primerjalna analiza je pokazala njihovo revno sestavo: delež tenzida oziroma površinsko aktivnih snovi je bil premajhen, po deklaracijah sodeč je znašal deset odstotkov, kar je za učinkovito pranje bistveno premalo. Pri naslednjih analizah je bilo ugotovljeno, da ima ariel, ki je na prodaj v vseh državah jugovzhodne in vzhodne Evrope, preveč fosfatov – od 15 do 30 odstotkov – medtem ko jih avstrijski detergenti, denimo, ne vsebujejo, nadomešča jih ekološko sprejemljivejši zeolit. P&G je po objavi izsledkov tožil omenjeno hrvaško društvo oziroma predstavnika Ilijo Rkmana, a ga je sodišče razbremenilo odgovornosti obrekovanja. »Evropsko tržišče je enovito oziroma bi moralo biti,« je nepravnomočno oprostitev utemeljil sodnik Nenad Lukić. Po pisanju Večernjega lista je v obrazložitvi tudi omenil, da bi bila lahko razsodba opozorilo vsem multinacionalkam, ki manjšim trgom namenjajo siromašnejše blago.
TUDI SLOVENCEM ČEŠKI ARIEL
Egon Stopar iz družbe Procter&Gamble Slovenija poudarja, da so izdelki blagovne znamke Ariel, ki se prodajajo tako na Hrvaškem kot v Sloveniji, izdelani v tovarni Rakona na Češkem, v skladu z veljavno regulativo in ustrezajo zahtevam ter standardom posamezne države. Mimogrede, češki ariel prodajajo tudi v Nemčiji in Avstriji. »Razlika med pralnimi praški ariel je le v stopnji kompaktnosti oziroma zgoščenosti. Zadnjih deset let je evropsko združenje proizvajalcev detergentov A. I. S. E. s sedežem v Bruslju izvajalo tako imenovani projekt kompaktiranja pralnih praškov, katerega glavni namen je bil izdelke zgostiti, zmanjšati količino embalaže in vplive transporta na onesnaževanje ob hkratnem zagotavljanju enake kakovosti pranja. Projekt je bil namenjen tudi izobraževanju potrošnikov o pravilni rabi detergentov. Najprej je potekal v starih članicah EU, s širitvijo in odprtjem trga Unije so se odločili, da se podoben projekt izvede v novih članicah EU, tudi v Sloveniji, in pozneje v preostalih evropskih državah.«
ENAKA EMBALAŽA – DRUGAČNA VSEBINA
Vendar je problem, da kompaktni pralni praški pri nas še vsebujejo od 15 do 30 odstotkov škodljivih fosfatov. Na Uradu za kemikalije odgovarjajo, da zakonodaja ne ureja fosfatov s posebnimi določbami, ampak zanje veljajo enaka pravila kot za druge sestavine detergentov oziroma za kemikalije sploh. »Fosfati so sestavine, ki se v detergentih uporabljajo za mehčanje vode, države članice Unije urejajo njihovo vsebnost samostojno. Evropska uredba o detergentih vendar predvideva, da evropska komisija izvede študijo o uporabi fosfatov in njihovih učinkih na okolje in po potrebi predlaga dodatne zakonske predpise za morebitno prepoved ali omejitev njihove rabe. Komisija je raziskavo začela, skupni ukrepi bodo odvisni od rezultatov študije. Rok za dokončanje projekta je 8. april 2007. Urad RS za kemikalije ne razmišlja o uvedbi nacionalnih omejitev fosfatov v detergentih, saj bo država v okviru skupnih evropskih procesov morala prevzeti in izvajati usklajene odločitve in ukrepe Evropske unije.«
MOČNEJŠI PODCENJUJEJO ŠIBKE
Priznani svetovni inštituti za geostrategijo imajo Evropo (brez Rusije in z nedefiniranim položajem Ukrajine, Moldavije in Belorusije) za eno od petih velesil. Logični sklep je, da bi moralo biti evropsko tržišče enotno, vendar smo, ko gre za kakovost izdelkov, priče delitve trga na države stare in nove članice EU, države kandidatke in tržišče ostanka Evrope. Praksa multinacionalk je očitno tiščanje potrošnikov s prostora prvih petnajstih članic EU v vrečo drugorazrednih tržišč.
Da je slika še bolj črna, je problem vdora manj kakovostnega blaga v zadnjem času v Sloveniji še večji, kot je bil prej. Pregled po trgovinah namreč kaže, da, denimo, margarino rama običajno delajo na Poljskem in Češkem, plenice pampers na Poljskem, nekatere zobne paste colgate v Romuniji, namaz nutella na Poljskem, gele za prhanje palmolive v Turčiji in na Madžarskem ter tako naprej. Katastrofalno je, da izvor z vseh deklaracij sploh ni razviden, zato je to mogoče soditi po jezikih, v katerih so napisana navodila. Slovenščina je v družbi romunščine, albanščine, bolgarščine, slovaščine in drugih vzhodnih jezikov.
DEKLARACIJE V MIKROPISAVI BREZ NAVEDBE IZVORA
»Opozorim naj, da če denimo v Zagrebu v trgovini Müller kupim prašek za strojno pranje perila, namenjen nemškemu trgu, bom na embalaži našel vse podatke o izdelku, nujne za popolno obveščanje kupca in za pravilno uporabo. So jasni, vidni in berljivi, s podrobnimi podatki o proizvajalcu, brezplačnim potrošniškim telefonom, spletno stranjo in e-poštnim naslovom. Besedilni del deklaracije na embalaži spremlja vrsta univerzalnih grafičnih simbolov (ekoloških, toksikoloških), zraven sta zemljevid Nemčije z označenimi conami trde, srednje trde in mehke vode ter tabela odmerjanja praška glede na trdoto. Tako je z izdelkom iste blagovne znamke, ki sem ga lani kupil v Londonu, in onim, ki sem ga leto prej kupil v Bruslju,« pove Ilija Rkman. »Če kupujete enake izdelke na trgu novih članic EU in držav, ki si prizadevajo za vstop, zasledimo številne za kupce neugodne razlike: besedilni del je napisan v desetih jezikih, zato je pogosto težko berljiv in nerazumljiv, pogosto manjkajo ključni simboli, ki so značilni za izdelke, namenjene za tržišča prvih članic EU.«
MADE IN POLAND
Kot že zapisano, diskriminatorne politike delitve na bolj in manj elitne potrošnike ne izvaja le industrija detergentov, temveč tudi živilska industrija. Konkretnih primerjalnih testov, da je hrana iz vzhodnih tovarn slabše kakovosti od tiste, ki jo prodajajo na zahodu, sicer ni, toda če upoštevamo zgovorna mnenja na spletnih forumih, je zagotovo drugačnega okusa.
»Od zdaj jem samo še pravo (iz Nemčije/Avstrije uvoženo) nutello. Razlika je ogromna. Slovenska nutella je zgolj potemnjeno sladilo v primerjavi z originalno, ki ima med drugim okus po lešnikih.«
»Moja mama ima rada čokolado milka, vendar že dolgo trdi, da ni več taka, kot je bila, ko smo jo še kupovali v Avstriji, zato je zdaj skoraj nikoli ne kupi.«
»Naš zdaj že pokojni maček ni jedel vrečk whiskas, ki so bile pakirane v škatli in narejene za vzhodni trg (jeziki so bili bolgarski, albanski itd.), brez najmanjšega pomisleka pa je jedel tiste z nemško in angleško deklaracijo. Od takrat verjamem, da je roba za naš trg slabše kakovosti, saj žival prav briga, kaj piše na vrečki, prekleto dobro pa ve, kaj dobi na krožnik.«
PAVŠALNA DELITEV
O tem, kje iskati vzroke, da je poljska različica kremnega namaza nutella domnevno drugačnega okusa od zahodne sestre, in kdo odloča o tem, kaj kje prodajajo, smo vprašali na podjetje Denel, predstavništvo Ferrera. Usmerili so nas na marketinški oddelek na Hrvaškem, od tam odgovora do konca redakcije nismo prejeli.
»Na svetovnem trgu je vse večja koncentracija velikih globalnih blagovnih znamk. Multinacionalke vse pogosteje selijo svojo proizvodnjo v nekdanje socialistične države, tržišče pa si delijo glede na značilnosti in potrošniške navade posamezne države. To je njihova legitimna pravica. Je pa vprašanje, zakaj je Slovenija pri delitvah pogosto mejni trg. Občutek imam, da nas multinacionalke ne obravnavajo, kot bi želeli. Rekel bi, da nas dajejo v skupino držav z nižjo kupno močjo in posledično menijo, da so zahteve kupcev po kakovosti nekoliko nižje. Dejstvo je, da je Slovenija majhen trg, najbrž se multinacionalke več kot toliko ne ukvarjajo z njim oziroma na podlagi zelo pavšalnih ocen Slovenijo obešajo na divizije manj zahtevnih trgov,« meni dr. Aleš Kuhar, raziskovalec ekonomike živilske industrije, zaposlen na biotehniški fakulteti.
SLOVENIJA – KRAVA MOLZNICA
To je res. Slovenijo, ki je očitno dovolj dobra samo za postranski zaslužek in nima finančno dovolj močne organizacije, ki bi redno preverjala kakovost izdelkov – po nekaterih ocenah stane kompleksna večkriterijska laboratorijska analiza predmeta splošne porabe 6000 evrov – je najlaže uvrstiti v sklop vzhodnoevropskih držav, kar pomeni, da so se nekateri odločili, da bodo na tem trgu prodajali enako blago kot, denimo, v Bolgariji. Toda pozor, to pomeni, da je izdelek narejen za plitvejši žep, vendar je bistveno dražje naprodaj pri nas.
»Dokazov, da je blago, narejeno na vzhodu, slabše, žal ni, lahko pa predvidimo, da na kakovost izdelkov iz vzhodne Evrope vplivajo cenejša delovna sila, nekoliko starejša tehnologija, drugačna proizvodnja z morda manj kakovostnimi ali manj ekološkimi sestavinami,« pove Aleš Kuhar. »O konkretnih izdelkih težko govorim; osnovni element čokoladnih izdelkov je delež kakava, obstajajo tudi različne kategorije kakovosti kakavovega masla, tehnologi poskušajo dobiti senzorični rezultat pri čokoladah, vendar so razlike pri mlečnem prahu, uporabi manj dragih sestavin in cenejših nadomestkov, ki jih pravilniki še dovoljujejo.« Navedeno seveda vodi k večjim zaslužkom proizvajalcev.
KDO JE KRIV?
Kdo bi si moral prizadevati, da bi bili enaki proizvodi kot v Avstriji na prodaj tudi pri nas? Trgovci, uvozniki ali potrošniki?
Anja Marjetič iz Engrotuša denimo poudarja, da v trgovinah Tuš prodajajo popolnoma enake izdelke priznanih blagovnih znamk, kot jih prodajajo drugi trgovci na slovenskem tržišču. »Vse multinacionalke pa se same odločajo, iz katerega dela proizvodnje zalagajo določeno državo. Ne glede na to, v kateri državi je določen izdelek proizveden, pa mora proizvajalec vedno zagotavljati standarde kakovosti, ki jih zahteva tako slovenska kot zakonodaja Evropske unije.«
Levji delež odgovornosti, da imamo pri nas takšne izdelke, kakršne imamo, očitno nosijo uvozniki oziroma zastopniki. V družbi P&G odgovarjajo, da v vsaki državi prodajajo asortiment izdelkov, prilagojenih potrebam in povpraševanju konkretnega trga. »V nekaterih kategorijah so asortimenti enaki, v drugih se razlikujejo. Proizvajajo jih na različnih lokacijah, odvisno od njihove kategorije. Denimo izdelki old spice prihajajo iz ZDA, geli za tuširanje iz Španije, izdelki za nego las pantene pro-v iz Francije in Anglije, dezodoranti secret iz Nemčije, večina izdelkov za pomivanje posode in detergentov je proizvedena na Češkem. Proizvodni obrati delujejo v skladu z najvišjimi industrijskimi standardi, ne glede na to, ali so v ZDA, Angliji, na Češkem ali Poljskem. Tovarna plenic na Poljskem, v bližini Varšave, je bila t. i. greenfield naložba podjetja P&G in je ena od najsodobnejših tovarn plenic na svetu. V njej izdelujejo tudi plenice za trge zahodne Evrope,« pove Egon Stopar.
EVROPSKI PROJEKT PRIMERJALNEGA TESTIRANJA
Dejstvo je, da kapitalizem teži k dobičkom za vsako ceno. Če multinacionalke lahko izkoriščajo določeno tržišče, bodo to tudi počele, seveda v okviru veljavne zakonodaje, ki ohlapno varuje potrošnike. Kaj nam torej preostane? Poznavalci pravijo, da obstaja nenapisano pravilo, kako se izogniti slabšim izdelkom, ne nazadnje imajo kupci izbiro, za katere se odločijo, in lahko s svojo odločitvijo vplivajo na ravnanje ponudnikov.
Pa še to – kje je v celotni zgodbi Zveza potrošnikov Slovenije, ki bi ne nazadnje morala preverjati, kaj se skriva za uveljavljenimi blagovnimi znamkami, ki jih je bilo v preteklosti mogoče dobiti samo na drugi strani železne zavese? Boštjan Okorn odgovarja, da so v evropski projekt primerjalnega testiranja, ki ga na ravni EU usklajuje organizacija ICRT, vključeni od 15. septembra 2006. »Ravno te dni smo končali prvi cikel primerjalnega testiranja mobilnih telefonov, pri katerem smo s svojim vzorcem lahko sodelovali tudi mi. Za primer naj povem, da ni bilo zaznati kakršnih koli omembe vrednih razlik med aparati z različnih trgov – tudi ko je bila, denimo, baterija enega izdelana na Finskem, druga pa na Kitajskem. V prihodnosti nas čaka še testiranje 17 drugih izdelkov, nekateri med njimi so globalni (poleg mobilnikov še mp3-predvajalniki, fotoaparati in podobno), spet drugi pa veliko bolj lokalni (pralni stroji, sesalniki in podobno). Pri zadnjih se bo naše sodelovanje v projektu poznalo v obliki bolj trgu prilagojenih izdelkov, torej takšnih, ki so res na prodaj v Sloveniji. Hkrati si v projektu, ki ga financira evropska komisija, vseskozi prizadevamo za testiranje enakih izdelkov med različnimi trgi.«
Piše: Klavdija Miko
Ne zagovarjam nikogar, a če vam ni jasno tudi mi vsi skupaj kupujemo izdelke slabše kakovosti. Recimo plenice Pampers itd… Ko je bila patronažna pri nas je bila prav presenečena, da so lahko tako mehke… Seveda jih kupujemo v Mullerju in so nemške izdelave. Vse ostalo je bolj ali manj poljskega izvora tako kot piše zgoraj. Vsekakor kupujem tam kjer menim, da je kvaliteta boljša. Seveda je tudi cena višja in tu verjetno tiči vzrok obnašanja multinacionalk.