poučna zgodba v poduk vsem nam
Zgodba iz kurje juhice-knjige:
Nikoli nisem vlekel na ušesa, kadar so se pogovarjali drugi.
Toda nekega večera, ko sem prišel čez naše dvorišče, sem se zalotil, da počnem prav to.
Moja žena se je pogovarjala z najinim najmlajšim, ki je sedel v kuhinji na tleh.
Tiho sem obstal in prisluhnil za vhodnimi vrati.
Menda je slišala, kako so se otroci postavljali s poklici svojih očetov.
Vsi so bili sami direktorji… potem pa so vprašali našega Boba:
“Kaj pa je tvoj oče?”
Bob je pogledal stran in zamomljal: “Samo delavec je.”
Moja dobra žena je počakala, da so vsi odšli, potem pa poklicala dečka noter.
Rekla je: “Nekaj ti moram povedati, sine, ” in ga poljubila na bradico z jamico.
“Rekel si, da je tvoj ati samo delavec, in to je res. Vendar mislim, da ne veš, kaj to v resnici pomeni, zato ti bom razložila.
V vseh velikih tovarnah, zaradi katerih je naša dežela tako mogočna, v vseh trgovinah in skladiščih in tovornjakih, ki vsak dan prevažajo tovor, vedno kadar vidiš, kako gradijo novo hišo, vedi, sin, da vse to veliko delo opravljajo navadni delavci. Res je, direktorji imajo lepe pisarne in se nikoli ne umažejo.
Pripravljajo velike načrte, pošiljajo sporočila vsepovsod, toda da bi se njihove sanje uresničile, morajo vse delo opraviti navadni delavci.
Če bi direktorji pustili svoje pisarne in leto dni ne bi ničesar naredili, bi delo po tovarnah in gradbiščih kljub temu mirno teklo naprej.
Če pa mož, kot je tvoj ati, ne bi bilo več na delo, bi se vse ustavilo.
Največja dela opravljajo navadni delavci!”
Zadržal sem solze, pogoltnil slino in stopil skozi vrata.
Očke mojega sinčka so zažarele, ko je poskočil s tal. Objel me je in rekel: “Hej, ati, tako ponosem sem, da sem tvoj sin…
Kajti ti si eden od mož – tistih posebnih mož -, ki opravljajo največja dela!”
Predlagam še, da jo zvečer preberemo našim otrokom, namesto pravljice!
Sploh so te zgodbe iz teh knjigic res balzam za dušo in velika pomoč ob vzgoji naših otrok, pojdite v knjižnico in ob večerih berite to namesto pravljic, vzgajali boste že samo z branjem takih in drugačnih zgodb, ki resnično sežejo v dušo in si nato to tudi zapomnimo. Beremo lahko otrokom vseh starosti, saj nato o tem debatiramo in razlagamo, tudi najstnikom, njim še bolj, kajti tako so pametni in vse vedo ane;))?!
Upam, da je čim manj takih ljudi, kot si ti s takim razmišljanjem, zelo je poučna, če jo dojameš na pravi način in nato to sporočilo preneseš na otroke in na koncu tudi otroci in vsi dojamemo to zgodbo, kot jo je ta deček!
Če pa človek v vsem vidi kot ti…potem je kot je ja, na juriš juhej partizan si drugič raje zapoj!
Ja, pa saj to je bila zgodbica za otroka, ki ga je bilo sram, ker je oče samo delavec, no 🙁 Za dvig morale in (samo)spoštovanje, sploh otroka, je to zelo korektno.
Pa preberimo zgodbo še enkrat brez zloglasnega (imbecilno-komunističnega)stavka: “Če bi direktorji pustili svoje pisarne in leto dni ne bi ničesar naredili, bi delo po tovarnah in gradbiščih kljub temu mirno teklo naprej.”
Kopiram:
“Nikoli nisem vlekel na ušesa, kadar so se pogovarjali drugi.
Toda nekega večera, ko sem prišel čez naše dvorišče, sem se zalotil, da počnem prav to.
Moja žena se je pogovarjala z najinim najmlajšim, ki je sedel v kuhinji na tleh.
Tiho sem obstal in prisluhnil za vhodnimi vrati.
Menda je slišala, kako so se otroci postavljali s poklici svojih očetov.
Vsi so bili sami direktorji… potem pa so vprašali našega Boba:
“Kaj pa je tvoj oče?”
Bob je pogledal stran in zamomljal: “Samo delavec je.”
Moja dobra žena je počakala, da so vsi odšli, potem pa poklicala dečka noter.
Rekla je: “Nekaj ti moram povedati, sine, ” in ga poljubila na bradico z jamico.
“Rekel si, da je tvoj ati samo delavec, in to je res. Vendar mislim, da ne veš, kaj to v resnici pomeni, zato ti bom razložila.
V vseh velikih tovarnah, zaradi katerih je naša dežela tako mogočna, v vseh trgovinah in skladiščih in tovornjakih, ki vsak dan prevažajo tovor, vedno kadar vidiš, kako gradijo novo hišo, vedi, sin, da vse to veliko delo opravljajo navadni delavci. Res je, direktorji imajo lepe pisarne in se nikoli ne umažejo.
Pripravljajo velike načrte, pošiljajo sporočila vsepovsod, toda da bi se njihove sanje uresničile, morajo vse delo opraviti navadni delavci.
Če pa mož, kot je tvoj ati, ne bi bilo več na delo, bi se vse ustavilo.
Največja dela opravljajo navadni delavci!”
Zadržal sem solze, pogoltnil slino in stopil skozi vrata.
Očke mojega sinčka so zažarele, ko je poskočil s tal. Objel me je in rekel: “Hej, ati, tako ponosem sem, da sem tvoj sin…
Kajti ti si eden od mož – tistih posebnih mož -, ki opravljajo največja dela!”
Če vidiš tudi tu še vedno kaj spornega, se držim načelam, da imaš pravico do drugačne, pač svoje lastne percepcije in vrednot. Ravno tako tudi jaz. Spoštujem tvoje mnenje, se pa z njim NE strinjam.
Mi gre kar na jok!
Jaz jo razumem tako kot tritonka. Vsako pošteno delo je častno.
Tudi smetarje rabimo.
kako bi se ti zdelo, da bi se otrok na cesti zgražal nad človekom, ki pobira smeti?
Z mojim skoraj 3-letnim sinom sva včeraj srečala smetarja. Sine pravi: “Mami, poglej smetnakarja!” Mi je bilo malo nerodno, ker ni rekel smetar, čeprav ni mislil nič slabega. Kaj bi šele bilo, če bi razmišljal tako kot nekatere tukaj.
Sama sem direktorica, vodja in verjemi, da brez mene lahko delo teče tudi leto in več, saj nisem nenadomestljiva in četudi me ni, vedo kako je treba delat. Minili so cajti, ko je bil direktor res tak kot ga vidite nekatere. Pravi boss ve kako je treba in nauči delavce, da se znajdejo tudi brez njega, saj drugače je pa za znoret! Torej dovolj je le sestanek vsak teden in moji
delajo vse nato brez mene, če kaj zaškriplje se zmenimo vse po telefonih, jaz pa lahko delam plane in načrte dalje za naslednje sezone. Drugo delo, ne pa nadziranje zaposlenih. Kam pa pridemo, da bi stala nenehno v proizvodnji in jih gajžlala ali kaj, priganjala, kontrolirala, hvala lepa za take delavce! Seveda pa je treba znat bit vodja in spoštovat svoje ljudi in imeti korekten in fer ter pošten odnos in nato se z lahkoto živi za firmo in jo jemlje kot za svojo, pa ni važno kdo si, direktor ali delavc al snežilka, dihamo kot eno!
In tole zgodbo sem že povečala in jo dala kot plakat na steno!
Človek človeka danes sploh več ne spoštuje, zato pa je kot je.
Ja, tu se pa strinjam – Slovenija gre, kar se gospodarstva tiče, res v poden 🙁 Velike tovarne so šle pa-pa.
Ampak: za vsako prodajo je treba proizvajati – seveda zdaj namesto predragih in domišljavih (je res??) Slovencev, ki mislijo, kaj da so, če delajo za trakom, proizvajajo Kitajci. Slovenci pa – cccccccc……
Tako razmišljanje mi je mimo! Smiliš se mi, ker ne znaš biti dojemljiva za take stvari in jih vidiš na tako neprav način. In četudi so ti včasih nekaj zapovedovali, mar si slepo verjela in zaupala vsem, mar nisi človek, ki zna in uporablja le svojo glavo… lahko ti zapoveduje nekdo vsak dan nekaj in če ti veš kako in kaj, te to ne gane! In tudi take zgodbe dojameš na pravi način in ni važen ne čas zgodbe ne kraj, nič, važno je, da znaš razbrati bistvo vsebine!