Kaj menite o mamici, ki je na porodniški, detece je staro 3 mesece, pa prihaja “na obisk” v službo z detecem v vozičku skoraj vsak teden .
Na začetku smo je bili veseli, pohvališ otroka, kako je lep, malo pokramljaš o vzgoji otrok….

Zdaj pa prihaja in sprašuje kako delamo, kaj se je novega zgodilo, kaj imamo v planu… malo je že moteče, saj nimamo časa klepetati, pa tudi časa razlagati naše plane…..

Imamo občutek, da pogreša službo in želi biti na tekočem. Ampak, za božjo voljo, saj je na porodniški! In mislim, da je zdaj prva stvar nega in vzgoja otroka….. služba bo že počakala.

Res je že malo vsiljivo, predvsem pa nimamo časa zanjo, saj zdaj delamo tudi njeno delo in smo 150{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} obremenjene….

Bolj pa me žalosti to, da ji služba, kot kaže, pomeni več kot….

Vprašajte jo če bi lahko prej prišla iz porodniške, da imate ful dela in tako naprej, pa je ne bo več kmalu blizu.

Več kot kaj tv? Otrok?

Veš materinstvo ne pomeni, da se svet vri okoli ene pokakane ritke in vreščečih usteč – pa če so še tako ljubke. Zaenkrat se svet še vedno vrti okoli sonca.

Najbrž pogreša muving in družbo, ker roko na srce celodnevno preživljanje časa z otrokom ni ne vem kakšna tombola.

Saj zame ni bila in sem komaj čakala kdaj bo porodniška mimo. Res pa na delavno mesto nisem hodila sama – so me še prepogosto klicali.

Če pa ste prezasedene, ji pač prijazno namignite, da pač saj ve da je ob tej uri, dnevu največ dela.

Normalno, da pogreša službo, to pa ne pomeni, da ji pomenite več kot otrok. Povejte, pokažite ji, da imate ogromno dela, da jo zelo pogrešate in bo sama prišla do zaključka.

hehe, mogoče si pa moja sodelavka. :))

Ne, resno. Jaz pa sem ena tistih, ki grem pogosto v službo. Govorim pa samo s tistimi, katerim res zaupam in jih definitivno ne motim. OK, če pridem in ima kolegica ful dela itak dela naprej, me ne moti in jaz ne motim njo. Ne grem ravno vsak teden, na ene 10 dni pa verjetno kar. Se z ostalimi samo pozdravim, z “mojimi” pa potem malo potračam. Me ni sram priznati, da pogrešam službo. In to nikakor ne pomeni, da mi pomeni več, kot otrok – če si to mislila. Sem pa na tej porodniški v eni meni osebno nezavidljivi situaciji in mi je blazno težko biti sama (seveda z otrokom) doma. Rada grem naokoli, rada vidim, da kdo pride k meni. V tem ne vidim nič slabega. Za hčerkico je kljub temu dobro poskrbljeno. Družba je zame trenutno enostavno nujno potrebna, da me drži na vrhu.

Če tebe moti, da ta sodelavka pogosto hodi, ti nikakor ne svetujem, da ji nekaj kao nakažete. Povejte ji direktno v faco. Saj bo sigurno razumela. Seveda je odvisno tudi od narave dela, kaj o tem mislijo nadrejeni,… Če bi bila to jaz, bi si želela, da mi povejo.

LP

Tudi akademske raziskave potrjujejo, da tisti na porodniški in na starševskem dopustu najbolj pogrešajo informacije – da ostanejo na tekočem. Nekako bi vendarle lahko tudi zagotovile njej informacije – npr. da gre ena z njo na malico enkrat tedensko?

Upam, da nisem koga razjezila. Mene je tudi zelo motilo, ker nisem imela nič informacij med porodniško. Če so me kaj rabili, pa so me lahko kadarkoli poklicali…

Kot je že ena napisala, se tudi po rojstvu otroka zemlja že vedno vrti okoli sonca ;))))
Zato je tudi to, da tvoja sodelavka pogreša službo, popolnoma normalno.

Predlagam, da ji ponudite kakšno delo, ki ga bo lahko opravila od doma – seveda je to voluntersko, ker je naša butasta država tako toga, da ne dopušča “part-time” dela med porodniško.
Lahko tudi skraja porodniški dopust in začne delat prej, za začetek lahko tudi po 20 ur na teden.

Za mlade izobražene, sposobne, delovne in ambiciozne ljudi je res hudo, če jih za 12m iztrgaš iz stroke oz. poslovnega sveta. In to v času najhitrejšega osebnega razvoja.

Glej, če gre na porodniško in se ne prikaže, vam ni prav (gospa je na porodniški, v očeh sodelavk je to “dopust” in izležavanje in marsikatera se grize od nevoščljivosti). Če vas pride pogledat (dvomim, da je s trimesečnim otrokom tam 8 ur), vam ni prav, ker se “vtika” v SVOJE delo.

ja, jaz sem tudi na porodniški in grem občasno pozdravit sodelavke v službo. grem, ker ko sem v mestu je služba blizu in grem pozdravit, ker sem tako vzgojena in mi je tako lepo, nisem neka divja baba iz gozda, da se bom skrivala. ne grem z namenom, da bom kazala svojega otroka, ker me baš boli, če je za druge lep ali ni, zame je pač najlepši in navsezadnje grem, ker imam pravico it.

AAAAAMPAAAK….vedno nekoga to žuli, kot sem ti napisala zgoraj, nikoli ni prav. ni prav če prideš, ni prav če ne pokažeš interesa.

skratka, zdaj pa daj roko na srce in povej kaj tebe moti: to, da si zamišljaš, da je ženska na izležavanju (ti pa boga garaš, pa še njeno delo delaš, v kar dvomim) ali to, da jo po končani porodniški čaka presenečenje (kot mene) in da ste se potrudile, da ste ji čimveč skrile, da ji čimmanj poveste, da bo ja dobila “nagrado” ker si je privoščila….?po možnosti, da ste iskale njene napake z namenom, da jo šikanirate ko je ni?

žal je vse pogosteje tako, da se porodniško in mamico obravnava kot trn v peti in jo je treba kaznovat, tako da se jo izobči, da se ji skriva informacije, da se jo preseli na drugo delo, da se ji pokaže, da ni več dobrodošla…in če mene vprašaš…je tu več ženske fovšije in ljubosumnosti in nevoščljivosti kot karkoli drugega. priznajmo si, končno!

zgodba ni izmišljena in kakršnekoli podobnosti z realnimi osebami so popolnoma namerne! NAJDITE SE V TEH BESEDAH!