… prosim vas za mnenja!

Moj sin, star 17 let, se mi vedno bolj odtujuje. Bila sva zelo navezana, mislila sem, da pri nama do takšne najstniške odtujitve ne bo prišlo. Pa sem se, seveda, motila… 🙁

Postal je zadirčen, zgovarja se, s sestrico je (besedno) zelo grob. Posluša glasbo, ki je jaz ne prebavljam (seveda to dobro ve ;))…

Saj drugače je vse vredu, na gimnaziji je prav dober že ves čas, ima vredu prijatelje, ko gre ven, se drži dogovora. Mož pravi, da sva lahko srečna, da je, kakršen je (to vem tudi sama), mene pa vseeno boli ta razkol med nama.

Kako naj prepad omilim, kaj naj storim, da se v teh letih ne izgubiva? Kako naj ne izgubim živcev ob provociranju?
Smrkavec, tako rada ga imam, on pa tudi točno ve, kje najbolj zaboli! 😉

Pogovor in veliko toje tolerance. Jaz izberem kraj in čas in mu vse povem, tudi zjokam se, naj vidi kako čutim, kako me skrbi zanj, kako si želim, da imava neki okej odnos tudi v bodoče. Torej odpri se mu, pokaži svoja čustva, iskreno lepo se pogovori z njim, to pri nama pomaga, seveda je zadnje čase potrebno to skoraj vsak mesec, kajti vedno znova in znova ga mal zanese, ampak ej tudi nas je in le kaj bi dala, da bi imela jaz tako mamo, ki bi me posedla, si vzela čas zame in mi dejala le rada te imam hčerka moja, četudi si sitna, zoprna, neubolgjiva in me privila ks ebi…včasih je že to dovolj. Saj veš, da je v letih, ko ne bo on prišel k tebi in priznal, pogrešam te, rad bi se privil k tebi…zato si ti tista…srečno!

Mogoče ima punco, pa mu ti nisi več dobra za informacije in nasvete. Sigurno je za tak način komuniciranja med vama kakšen vzrok. Približaj se mu, da ugotoviš kaj je na stvari. Ne sili z odvečnimi vprašanji vanj, ker je fant sedaj pa res že “velik”. Daj mu vedeti, da ti tak odnos ni všeč in da se mora vseeno obnašati letom in zrelosti primerno.

To, da ne prebavljaš njegove glasbe, je prvi znak, da se staraš 🙂

Tvoj sin je pač v obdobju, ko se mladostniki več pogovarjajo z vrstniki kot s starši. Spoštuj njegov osebni prostor, ne rini preveč vanj, le daj mu vedeti, da si mu na voljo, ko te bo potreboval. Ne jemlji vsake stvari preveč osebno in ne bodi užaljena za vsako figo, saj ga boš s tem le še bolj odrinila od sebe. Jok, čustveni izbruhi in poskusi vzbujanja občutka krivde so orožje manipulativnih staršev. Ne boj se, ne bo se izgubil. Če boš taktna in potrpežljiva, se bo k tebi vrnil čez nekaj let kot odrasel moški.

Doma se dogovorite, kakšne so njegove obveznosti in kakšna komunikacija je sprejemljiva, potem pa z možem zahtevajta, da to striktno upošteva. Če sta že prej imela dovolj dosledno vzgojo, s tem ne bi smela imeti veliko težav.