Upam, da se ne boste jezile name zaradi tega pisanja, vendar bi rada vaše mnenje. Sem namreč zelo prizadeta. In to zaradi dobre prijateljice.
Decembra mi je hudo zbolela mama. Moji velikonočni prazniki so bili res žalosti, težko bi bilo slabše. Danes me pokliče prijateljica in po vljudnostnem vprašanju: kako si se imela in mojem odgovoru: ne najboljše, začne razglata o “grozi”, ki se ji je dogajala njej, kako sta ji starša najedala, ker je njen sinko divjak itd…potem zaključi pogovor.
Pred novim letom sem bila res na dnu, spet me pokliče in mi začne razlagati, kako fine novoletne obleke imajo tam in tam…
A moram to poslušat? A res ne dojame?
KLjub temu, kar se dogaja v naši družini, bi rada ohranila stik z “zunanjim svetom”, vendra mi to, da se vedno pogovarjava samo o njej in njenih, zame nepomembnih težavah, ne sede.

Jaz vidim dve možnosti.
Morda želi, da ti pozitivno preusmeri misli, da razmišljaš še o čem drugem, pa niti ne ve, da te s tem žalosti.
Druga – je brezbrižni štor.
Želim ti, da se mami obrne na bolje!

Pa si ji to povedala ? Mogoče te želi zamotit z drugimi , da bi malo pozabila na težave. V takem primeru se je težko ”pravilno” obnašati. Povej ji kaj čutiš, če je prava prijateljica, te gotovo ne želi prizadeti.

žal, eni ljudje so taki, da vidijo samo svoje probleme in težave, tujih niti ne opazijo, niti jim jih ni mar.

Taki pač so eni ljudje, vidijo le sebe in te imajo radi takrat, ko ti poslušaš njih, sami pa ne znajo res poslušati. Čisto te razumem, tudi jaz imam eno tako kolegico, ki pa se je hvala bogu umaknila, ko sem bila jaz v taki situaciji kot si zdaj ti. Upam, da imaš koga, ki je zdaj bolj primeren zate in zna prisluhniti tebi, ne pa ti razlagati o “nepomembnih” rečeh.

Sem imela popolnoma enak primer, in prekinila z njo vse stike! Ja, prijatelja pač spoznaš v nesreči! Tisti, ki ti (tudi ali predvsem) zdaj stojijo ob strani, teh se drži!
Pa srečno in vse dobro tvoji mami!

In še odgovor: ne, to ni prijateljica.

Hvala za odgovore. Res razmišljam, da bi prekinila z njo, ker me vedno znola spravi v slabo voljo. Čeprav jo imam po svoje ful rada in vem, da ni hudobna, ampak ne vem, smotana.

Pa si že kdaj odprla to temo z njo?

Človeški odnosi se brez odkrite komunikacije lahko zakomplicirajo do onemoglosti, ker nastajajo zamere, ne da bi sploh kdo preveril, kako in kaj.

Prijateljici pač povej tako kot nam. Da si prizadeta, ker ti ne nakloni dovolj pozornosti in ker ti ne pokaže, da razume in sprejema tvojo stisko in da ji je mar tudi zate. Mogoče boš ugotovila, da je tvojo prijateljico samo strah in zato blebeče neumnosti, ker ne ve, kako naj reagira tvojo življenjsko situacijo – veliko ljuidi v današnjem času namreč res ne zna prav reagirati ob bolezni in smrti. Morda je res samo egoistična.

Ampak mislim, da ne moreš od prijateljice pričakovati, da ti bo brala misli, ampak ji moraš povedati, kaj te moti in kaj želiš od nje.

Janis, verjemi, da velikokrat iskrenost prav nič ne pomaga. Jaz sem svojim prijateljem in “prijateljem” to napisala v mailu. Misliš, da so to upoštevali? Samo odmaknili so se, vsaj večina.

Pol ne moreš reči, da ni pomagala 🙂

Si vsaj ugotovila, kdo ti je pripravljen prisluhnit in kdo ne. Pravi prijatelj bo upošteval, če si želiš pogovora, če hočeš bit nekaj časa sama itd. itd. Tisti, ki so samo kolegi ali celo samo emocionalne pijavke, pa se seveda na tvoje potrebe tudi po takem mailu ne bodo ozirali.

Dobro selekcijsko sito, da vidiš, kdo v tvojem življenju je res tvoj prijatelj in kdo ne.

Janis napisal:

> Pol ne moreš reči, da ni pomagala 🙂
>
> Si vsaj ugotovila, kdo ti je pripravljen prisluhnit in kdo ne.
> Pravi prijatelj bo upošteval, če si želiš pogovora, če hočeš
> bit nekaj časa sama itd. itd. Tisti, ki so samo kolegi ali celo
> samo emocionalne pijavke, pa se seveda na tvoje potrebe tudi po
> takem mailu ne bodo ozirali.
>
> Dobro selekcijsko sito, da vidiš, kdo v tvojem življenju je res
> tvoj prijatelj in kdo ne.

Saj, se strinjam. A je dolgo trajalo, da sem prišla do tega spoznanja in sprejela, da tako pač je. Prizadene te pač.

“Saj, se strinjam. A je dolgo trajalo, da sem prišla do tega spoznanja in sprejela, da tako pač je. Prizadene te pač.”

Če ugotoviš, da nekdo, ki si ga imel za prijatelja, v resnici ni tvoj prijatelj, seveda hudičevo boli. Vem iz lastnih izkušenj.

Ampak hotela sem poudariti, da je treba ljudem dat zelo konkretno vedet, kaj pričakuješ od njih, preden jih odpišeš. Ne namigovat, ne nemo pričakovat, ampak jasno in glasno povedat, brez ovinkarjenja.

Danes sta bolezen in smrt za marsikoga tabu temi – saj je celotna naša družba naravnana tako, da bolnike in umirajoče odrivamo na rob. Marsikdo zato sploh ne ve, kako reagirati, če se njegovemu prijatelju kaj hudega zgodi in zato čara nekaj po svoje. Pa ni zato že slab človek. Slab človek je, če dobro ve, kaj njegov prijatelj rabi, pa mu tega noče dati.

Problem bolnih ali sorodnikov bolnih je, da od drugih velikokrat kar pričakujejo, da se bodo znali prav obnašat in da jim bodo brali misli, kdaj si želijo pogovora v bolezni in kdaj si želijo biti sami in kdaj se želijo pogovarjat o nečem čisto tretjem. In so potem seveda hitro razočarani, ker se okolica kar nagonsko ne odzove v skladu z njimivimi željami. To “samoumevnost” je treba preseči.

Se pa strinjam s tabo, da je ogromno ljudi, ki zapustijo svojega t.i. prijatelja takoj, ko se znajde v stiski (zdravstveni, finančni, partnerski itd.). To je pač grda plat naših medčloveških odnosov.

Ampak preden odpišeš prijatelja, se moraš najprej dobro prepričati, da mu nisi naredil krivice.

Janis, jaz zdaj na to gledam drugače. Ne razmišljam (ali skušam ne razmišljati) o tem, zakaj jih ni bilo, zakaj so izginili. Vem, niso razumeli. Vem, verjetno tudi jaz njih ne bi, če bi bila situacija obrnjena. In ne gre za to, da sem jim naredila krivico. Morda sem jo komu tudi, če gledaš na ta način. Naše poti so se pač razšle. To je moj način gledana na situacijo zdaj.