Z možem sva skupaj skoraj 20 let. Imava otroka, živiva na svojem.
Problem mi predstavlja njegova mama. Vedno ima kakšno delo za svojega sina, najraje vidi, da smo vsak vikend pri njej in delamo, delamo, delamo. Tudi, ko pridemo k njej v nedeljo ima vedno delo za sina, medtem, ko drugi uživajo on dela.
Moj mož večkrat vzame celo dopust, če ima mama kakšno željo in ji takoj v vsem ustreže. Star je 42 let in še vedno ne zna mami reči NE.
V kolikor gremo kakšen vikend kam po svoje, ji ni prav, poslušamo očitke, pravi zakaj hodimo tja in tja, če pa imamo pri njej vse kar si želimo, sonce, vrt, hrano… Če gremo na morje – imamo prikolico- ji pade nos na tla in se drži, ne govori z nami itd..
Vendar pri njej jaz ne uživam, prej trpim, kot ne, zato ne vem več kaj naj storim. Sina ima za hlapca, ko se ponudim za delo jaz itak nič ne znam ali pa ne naredim dovolj dobro, itd..
Skratka, nimamo in ne moremo imeti svojega družinskega miru.

O takih mračnjaških ženskah govori dr. Rugelj. On pravi, da drugega kot distanca oz. prekinitev vseh vezi, ni. Vem pa, da bo tvoj to težko naredil, ker take mame ne spustijo otroka in mu vzbujajo občutke krivde.

Bo treba odpreti en forum “O TAŠČAH”, kjer bomo lahko tekmovale, ktera je hujša. Tiste, ki majo pa dobro taščo, pa naj odpro svoj forum, “dobre tašče”, da ne bo preveč hude krvi.
In moj nasvet: bodi bolj odločna seveda!

Kako naj bom odločna, če nimam nobene besede, nič ne naredim prav, vse kar naredi ona je super, kar naredijo drugi je zanič, nič ne znajo, nič ne vedo, niso za nobeno rabo…
Vedno sem si želela taščo, s katero bi lahko kam šla, na kavo, po nakupih,.. z njo se to ne da.
Vzeli bi jo kam s seboj a je to nemogoče, ker je škoda denarja za pohajanje okrog, vzela bi jo s seboj na morje, a vem, da mi bo pokvarila z svojimi nasveti cel dopust in še delati bomo morali cel dan, ker se poležavanje ne spodobi.
Mož pa pravi:”Pusti jo, saj veš kakšna je”. Jaz se moram prilagajati že 20 let, ona pa se ne premakne niti za milimeter.

Pri nas situacija sicer ni tako huda, bi bila pa podobna, če bi moj mož dovolil. Oba, tast in tašča se še zdaj trudita ohraniti kontrolo nad sinom (mojim možem), a hvala Bogu moj mož zelo jasno postavi meje. Na prvem mestu je najina družina, potem šele ostalo. Obiske smo zelo omejili, saj drugače ni šlo. Pri moji mami je bilo enako. Ker sta se moja dva že zgodaj ločila, se je mama zelo navezala name in težko prenesla moj odhod od doma. Vsakič, ko dobi priložnost, se hoče vmešavat in pametovat, vse se mora vrteti okrog nje. Meje sem morala postaviti tudi jaz, ni pa bilo lahko.
Sama sem mnenja, da mora vsak razčistiti s svojimi starši, ne ti z njegovimi.
Nič ti ne zavidam, ne vem kako si to prenesla toliko let.

Težava ni tašča ampak mož. On mora kaj narediti oz. se pač naučiti reči ne.

Ni problem v tašči, problem je v tvojem možu. Ona je kakršna je in se ne bo spremenila. Mož je tisti, ki bi moral reči bobu bob. Ampak že 20 let nazaj, zdaj pa je po moje bolj malo upanja.

Moja pokojna mami je bila vdova, sama, a nikoli me ni omejevala, ko sem prišla domov sem prišla, če nisem ni bilo nič narobe. Pustila mi je dihati in živeti svoje življenje.
Rada je šla z nami ven, ko smo jo povabili, ni se zapirala doma in samo delala, znala je uživati, pri njej sem se počutila sproščeno.
Tašča pa me je popolnoma zamorila, mož ne naredi nič za to, da bi bilo bolje, ne upa se ji zameriti, ker ona ima vsak resen pogovor za prepir ali pa naju enostavno presliši.
Težka glumica je ta moja tašča.

Po 20ih letih bi že lahko tašči tudi ti kaj rekla, če ji njen sin ne zmore ali noče.

Jaz očitno v njeni hiši nimam besede, me niti ne posluša.

NI TI TREBA hoditi k njej, če nočeš in si tega ne želiš.
NISI SUŽNJA ALI LASTNINA!
Lahko sama odločaš, kako boš preživela dan.
Pojdi sama ali z otrokom po svoje. In lepo prijazno povabi tudi moža.
Spremeni vedenjski vzorec že danes in lepo prijazno, s ćim manj hude krvi povej možu, da se tako ne greš več. In potem se tega strogo drži!
To sem mislila z ODLOČNO.

Kaj pa na vse to pravi mož ? Očitno mu taka situacija odgovarja, drugače bi kaj spremenil.

Mene vedno znova zrola, ko berem takele tezave.
Pa kaj vam je?
A ste odrasli, ali niste? Zivite na svojem, svoje otroke imate verjetno
ze velike, pa se še vedno sekirate, kaj bo tašca rekla??????????????

Jao.
Ce bi moj naset kaj zalegel (po mojem ne bo), bi svetovala, da živite po
svoje, tašcine pripombe pa preslišite.
Jaz ( ki sem poosebljena žlehnoba), bi naredila priblizno takole:
svoje družinsko življenje in vikende itd. bi preživela, kakor meni (nam)
paše. Ko bi prišla na obiske k tašci, ne bi poslusala NITI ENE SAME SAMCATE
pripombe ali pritožbe.
Ce bi ženska zacela težit, bi se zelo mirno in zelo prijazno poslovila in
rekla, da bomo prišli pa drugic, ko bo boljše volje….(ja ZELO sem žleht)

Kar se pa možicka tice, bi zaorala. Ali naj zivi s svojo družino ali pa s svojo
mamico.
Pika.

Čudi me, da v 20. letih nisi nič ukrenila. Včasih imam občutek, da ženske prav “uživajo”, ko jih “življenje tepe”. Velik problem vidim tukaj tudi tvojega moža. On živi s teboj, zato bi moral najprej spoštovati tebe; ti si prva!
Nočem biti hudobna, toda zakaj za vraga ne udariš po mizi!?

Ja res je tako.

Moj ati tudi ni naredil nič, pa še sedaj baka mojo mami rola po hiši kot psa… …

Delajo toliko koliko jim pustiš – to so teže zadeve – krivi pa so možje.

Vem, da dostim ženskam to uniči mirno družinsko življenje… …

Moški očitni nimajo JAJC!

Ja, tega se zavedam. Vedno sem bila premalo odločna in sem se podrejala.
Spoznala sem,(vem, da precej pozno), da tako res ne bo šlo več naprej.
Bom morala ukrepati, drugače se bom znašla v “psiho bolnici”.
K njej največ hodim le zaradi otroka, ker ima le eno babico, a je že on opazil, da ni pri njej tako lepo, kot bi lahko bilo.
Z možem sva se že velikokrat skregala ravno zaradi njegove mame, a ga ne premaknem. Tako je vzgojen in niti ne opazi, da ga ima mama na vrvici.

Ženska pa tudi ne ponosamda sploh dovoli kaj takega.Pa naj začne vikende preživljati sama z otroci,pa bo videla,če njenega moža sploh gane ali je tako okupiran z mamico,da mu žena in otroci ne pomenijo ravno dosti!

Ma kje jih najdete,no!

Mož pravi, kot sem že napisala :”Pusti jo, saj veš kakšna je.”
Pravi tudi naj preslišim njene pripombe in, da se ne bo spremenila.
Naj povem še, da je moj mož potrpežljivi flegmatik, da mu ni para.

Mislila sem,da ženska ne pozna ali nima ponosa…

Hja moj foter reče moji mami, ko kaj reče – “Kaj jo naj ubijem al živo zakopam” …

Tak, da ja… moški pač dejansko ne marajo svojih partneric.

Ne uživam, da me življenje tepe, navajena sem, da je tako.
In sedaj sem se te navajenosti na trpljenje naveličala in bom naslednjič res zaropotala.
Dovolj mi je vsega.

Res nekaj ukreni; ker se ti bo drugače res “zmešalo”. Držim pesti zate! Srečno!

Saj ni potrebno zaropotat, privošči si miren vikend za vas brez slabe vesti, pa še enega, pa še enega in boš videla kje bo mož, če je tak flegmatik, bo tudi njemu ravno, da ga čaka mama, in bo užival s tabo. Če pa ne pa se moraš odločiti kako naprej…

srečno

Problem pri mojemu možu je v tem, da se noče prepirati in zameriti ne mami, ne meni, ne otroku, nikomur, vedno je pohleven in rad pomaga vsem, ki so pomoči potrebni, nikoli nikomur ne odreče ničesar, ne zna reči NE.

Hja potem pa naj bo pri svoji mamici, ti pa pojdi z otroci nekam…

Pa se naj ima za sebe lepo ti pa za sebe – ker tega res ne prenašaj.