Zapisujem si zgodbice, dogodivscine in domislice svojega sina. Eno bi delila z vami.

Moj dragi ***. Ponosna sem nate. Si bolj moder kot tvoja mati. Vceraj ste se igrali na igriscu, ti, yyyy in zzzz. Nekaj ste se zravsali in ti si prijokal do mene. Baje sta te tepla in fanta sta to tudi priznala. Ti si bil zalosten, ona pa tudi ne prevec vesela in razigrana. Potem si se odlocil:”Mami jaz se bom opravicil yyyyy, on pa meni, in bo vse v redu.” “Pa se moras ti za kaj opraviciti?” “Po nesreci sem ga udaril prvi” “Potem pa le pojdi.” *** rece oprosti, yyyy njemu. In potem ste se krasno igrali naprej in imeli cudovito popoldne. Tvoja mama tega ne bi naredila tako. Bila bi zamerljiva in slabe volje in bi kuhala mulo. Si bolj zrel kot ona.
Zvecer sem ti rekla;”*** vcasih pa si res lepo vzgojen.” “Hvala, da si mi to povedala, mami.” In ti moj mulc nimas niti 6 let…..No odrasel pa se vedno nisi. Cez nekaj minut si se s skuto pomazal po obrazu in rekel:”Lej mami, brijem se!”

Jst nism nč razumela.

Hja, jaz tudi ne?!

Ej, ja, lepo… Jaz sem tudi začela pisati takšne prigode, ki pridejo do in iz srca… Pa se je velikokrat za zamisliti… Hvala, ker si to delila z nami. :)) Zdaj pa le skrij skuto, hehehe. :))

LP

Po moje je mamica samo ponosna na svojega sina in je to hotela deliti z nami!

:-)) Lušno!
lp

Kot mehiška limoda.

za robčkat….

Jaz sem pa nekaj podobnega nekje že prebrala…. Si to skopirala od kje ali je to res tvoja prigoda?

Zgodilo se je vceraj….Zraven sta bili tudi mamici teh dveh fantkov in tudi oni sta bili paf.

:)))))))

Jaz sem razumela in mi je bil dogodek všeč, še bolj pa tvoj stil pisanja – jaz včasih uspem kaj napisati, ampak nekako manj osebno (nikoli ne napišem dragi xxxx…).

Ja saj če ga je tvoj prvi udaril, je prav da se je opravičil. Zakaj tak halo zaradi te prigode in zakaj bi bile druge mame čisto paf? Jaz svoje navajam, da se opravičijo, če kaj ušpičijo. In tudi sama ne kuham zamer. Raje s pogovorom razrešim stvari.

Hudo, ko bo tvoj po nesreci nekoga butnil, potem ga bosta zaradi tega 2 spravila nanj in pricela tepsti, mu kar povej naj se jima opravici.

Zato mi je ta dogodek nekaj posebnega.

Vmes sem se spomnila, kje so podobne zgodbice…. V knjigi Kako se pogovarjamo z otroki in kako jih poslušamo. Tvoj primer bi recimo lahko bil zgled, kako reševati konflikte med otroki…

oh….

Sm se kar malo zjokala:))))

Ob takih prigodah se večkrat zavem, da si morda želim otroka bolj, kot sem si sposobna priznati… A je vseeno najbolje dati času čas…

Hvala, ker si me opomnila, da je treba včasih postati in uživati v trenutku, ki ga ustvarijo naši otroci.

Če je bilo res tako, da je on po nesreči nekoga ruknil, potem sta ga pa dva pretepla, ni prav da se je opravičil. Če bo sprejel tak vzorec, bo v šoli veljal za butlja in se bo kar naprej vsem opravičeval zato, da jih je dobil. To je vloga žrtve. Jaz se s tem ne strinjam.

Pametno, da si vse zapisuješ, naredi dnevnik, dodaj še kakšno sliko, še kaj zanimivega in to bo čudovit spomin. Tako pametni so včasih ja, kot, da ne bi bili naši, kajne;))