Kako prenehati z dojenjem?
Pozdravljeni!
Znašla sem se pred težavo, za katero si niti mislila nisem, da bi lahko kdaj prerasla v tako veliko.
Hčerkica bo star 20 mesecev in se še vedno doji. To dojenje nima nobenega pomena več, saj seveda vse dobi z drugo hrano in pijačo, gre v bistvu bolj za crkljanje. Nekaj časa je bilo še kar znosno, zdaj pa postaja to vse bolj obremenjujoče za celo družino. Ko pridem po njo k varuški, me dobesedno naskoči in me do večera, dokler ne zaspi, ne spusti. Pa še ponoči se kar naprej priklaplja. Resnično kar naprej. Če ne dobi svojega včasih dobi pravi napad histeričnega joka.
Skratka, vse nas že pošteno spravlja ob živce. Ne vem kako naj se lotim zadeve, ker s tem nimam izkušenj, starejši bratec se je namreč nehal dojiti sam pri devetih mesecih.
Ena gospa mi je svetovala naj si bradavice namžem s čem grenkim, da jo bo to odvrnilo, pa ne vem kaj bi prišlo v poštev, da ji ne bi škodovalo. Nimam je tudi kje pustiti za par dni, ker nimamo tukaj nobenih sorodnikov…
Skratka, ima kdo kak nasvet?
Hvala vnaprej
Izberi si čas, ko si boš lahko privoščila mirno odvajanje. Najprej se moraš odločiti ti, da je res konec. In potem vztrajaj hčerki pa nameni pozornost in ljubkovanje v drugačni obliki.
Podobno je bilo tudi pri nas, jaz sem uporabila gorčico, pa ji je bila všeč;).
Ko pa sem se odločila sama,je šlo. Res da sem hotela s pomočjo zdravil, tako da sem imela še razlog zakaj se ne more več dojit, pa jih nisem prenesla.
lp
Tukaj bližnjic, kjer otrok ne bo nič jokal in bo kar sam sprejel tvojo odločitev, pač ni. Ali se čisto zares pri sebi odločiš, da dojenja več ne bo in to razložiš otroku ter “visenja na dojkah” ne dovoliš več (mazanje bradavic pri vsaj malo vztrajnih otrocih ne obrodi plodu) ter se pripraviš na nekaj hudih dni, ali pa se sprijazniš, da bo do šole verjetno sama nehala sesati in jo pač potrpežljivo dojiš naprej. Če nobene zgodbice ne zaležejo (in pri vas po moje ne bodo, saj je otrok kot praviš, neprestano “priklopljen”), je edina možnost, da ji kljub histeričnemu joku ne daš dojke. Velja kot pri vsakem drugem trmarjenju, otroka ignorirati, dokler ne ugotovi, da ne bo dosegel želenega.
Lahko pa narediš kompromis in rečeš, da boš dovolila sesanje samo pred spanjem. Toda potem se zna vse skupaj še bolj vleči, ker bo otrok mogoče samo čakal, kdaj bo prišla ura, ko bo lahko sesal. Pa tudi ponoči se bo še vedno hotel dojiti. Jaz bi, če bi že hotela prekiniti, prekinila popolnoma. Otroka crkljaj, pestuj, igraj se z njim, vendar ji več ne dovoli dojenja. Po mesecu dni se niti spomnila več ne bo na to. Če ti sama dojenja več nočeš in bi rada nehala, to tudi naredi. Razčisti pri sebi, da otrok tvojega mleka ne potrebuje več, pač pa mu dojenje predstavlja neko vrsto rituala, crkljanja in domačnosti. Vse to pa lahko nadomesti drugače.
Pri nas pa je bilo in je takole.
Prva hčerka se je dojila 3 leta in 7 mesecev ,dokler ni prišla druga hčerka in je prva kar sama nehala in bila celo navdušena nad drugo hčerko ko se je ta dojila.
Druga je sedaj stara 2 leti in pol in se še vedno doji. Vem da je to crkljanje,a obema to odgovarja. Jaz osebno se ne trudim da bi se začelo odvajanje od dojenja. Bo že prišel čas.
Naj pa povem da mi je pediatrinja rekla,ko sem povedala za prvo hčerko da je bila dojena skoraj 4 leta,da bo imela probleme s komunikacijo ,da se ne bo mogla odtrgati od mene,… .. a se je kar pošteno motila. Letos bo šla prva hčerka v šolo in tudi slučajno nima nikakršnih težav s komunikacijo ali s čim podobnim.
Že eno leto tudi obiskuje glasbeno šolo in še druge dejavnosti in se čisto normalno obnaša do drugih otrok in tudi mene se ne drži tako kot je rekla zdravnica. Pač se je motila.
To je samo moj skromni prispevek. Vsak pa se seveda odloča po svoje.
Lep dan še naprej.
Mislim, da tole pišem že stotič, pa bom še enkrat.
Imela sem popolnoma enako težavo kot ti. Še hčerka je bila takrat tudi stara 20 mesecev. Priklopljena non stop, sploh ponoči, samo crkljanje. Če ji nisem dala cela panika. Kakšne malo bolj “odprte” majice sploh nisem upala oblečt, ker se je kar zakadila vame.
Pa sem poskusila nehat se mi zdi da 20 krat. Potem pa mi je eno noč presedlo. Zjutraj sem ji še dala, potem pa sem rekla konec. Ko sva vstali sem ji takoj povedala, da nimam več. Da ne bo dobila in da tudi ponoči ne bo. Se mi zdi, da sem ji tisti stavek ponovila najmanj 500 krat. Čez dan sem jo zamotila z drugimi stvarmi. Brez problema. Zvečer sem noter privlekla voziček in sem jo sem in tja vozikala, da je zaspala. Vsega skupaj ne vem, če je jokala 10 minut. Pa še to je bilo bolj pritoževanje. Naslednji dan brez problema. Čez dan, ponoči…
Sem bila še pa še presenečena, da je šlo tako lahko. Jaz pa sem toliko časa odlašala.
Je pa res, da sem prej vedno popustila ob malo bolj žalostnem pogledu, tokrat pa mi je bilo zares dovolj in nisem popustila niti za milimeter. Otroci začutijo, če nismo dovolj odločeni.
odloči se pač. In to odločno.
Povej, da ni več, ali, da te boli, ali da je že prevelika…Potem pa naj jo malo bolj prevzame očka, saj ga imata, ne?
Sploh zvečer, za uspavanje, pa tudi ponoči, kakšen teden.
Mi smo imeli probleme (jok in stok) točno 3 dni, potem pa je bilo vse ok…Če bi to vedela prej, bi se odločila zato že ene 5 mesecev prej, ker se je vsako noč vedno bolj zbujal (tudi po 5x) in tulil brezveze…spala sem tako malo, kot 1 mesec po porodu…
sem bila res trapaste, da sem se mućila še do 18 meseca! V drugo bom res pazila na to, da je lepo samo zvečer, pa potem zjutraj…dokler bo šlo tako, bo ok…ko pa bo začel komplicirat spet ponoči, pa Konec!
