Pravica do popravka
Odstopil slovenski minister, živele ZDA

četrtek, 16.11.2006
Tekst: Ervin Hladnik Milharčič

Z velikim zanimanjem sem začel brati osrednje časopise. Saj ne, da bi bili tako zelo privlačni zaradi tega, kar je v njih. V dobro voljo me vedno bolj spravlja vse to, česar v njih ni. Noben slovenski časopis ni objavil, da je odstopil slovenski obrambni minister. Na veliko pa so se razpisali, da je odstopil ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld. Za takšen korak je imel dobre razloge.

To zgodbo velja obnoviti. Skupaj z ameriškimi neokonservativci je bil glavni krivec, da so Združene države Amerike do konca uničile iraško državo. Redko kdaj se zgodi, da je skupina tako pametnih ljudi tako brezsrčna. Rumsfeld je fascinantno pameten in prav neverjetno brezsrčen človek.

Razloge za napad si je izmislil. Zgradbo laži, ki je poskušala napad na Irak upravičiti z grožnjo z orožji za množično uničevanje in zvezami z Al Kaido, sta pomagala ustvarjati Paul Wolfowitz in Douglas Faith. Ameriški podpredsednik Dick Cheney je stal za njunimi izmišljotinami z dobičkonosnimi izračuni največjih ameriških korporacij, tedanji zunanji minister Colin Powell s cinizmom globalne zunanje politike, kopica pisunov pa je politične fantazije o preoblikovanju Bližnjega vzhoda v vazalsko cesarstvo predstavljala kot svetovni red. Arhitekturo napada je oblikoval Rumsfeld.

Z 11. septembrom in Al Kaido to ni imelo nobene zveze. Tudi s frustracijami Georgea Busha zaradi njegovega očeta ne. Irak je bil edina bližnjevzhodna država, ki ima vodo in nafto, vladala pa ji je sekularna politična garnitura, ki se je sklicevala na arabski nacionalizem pokojnega egiptovskega predsednika Gamala Abdela Naserja. Ideja, da so Arabci lahko kolikor toliko sodoben političen subjekt, ne pa zbirka plemenskih zvez in verskih skupnosti, bi lahko preživela samo tam. Nad Irakom ni vladal bog sunitov in šiitov, ampak ateistični politični diktator na vrhu totalitarne države. Sadam Husein je bil diktator, Irak pa totalitarna država.

Rumsfeld je organiziral napad, ki je odstranil Sadama Huseina. In to je tudi vse, kar je naredil pametnega. Kdor ima težave s tem, da so Američani Sadama Huseina obsodili na smrt, je politično preveč tenkočuten. Smrtni kazni gre fanatično nasprotovati. Vendar si je Sadam zaslužil vrv okrog vratu. Tako kot sta si Ceausescu in njegova žena zaslužila kroglo v glavo in Slobodan Milošević samomor. Če bo kdaj kdo ustrelil Radovana Karađića in Ratka Mladića, bo objokovanje njune smrti sprenevedanje. Smrti se ne gre veseliti, ker takšno veselje skvari srce. Ne gre pa tudi pretiravati s tem, kako zelo krivična je. Kjer ni pravice, je maščevanje dovolj dober nadomestek zanjo.

Če bi Rumsfeld dal ubiti Sadama Huseina in bi rešil iraško državo, bi se dalo za to avanturo še najti kašen pameten argument. Naredil pa je ravno nasprotno. Sadama Huseina je pustil živeti in dal ubiti državo. To je naredil načrtno in sistematično. Najprej z izmišljotinami o nevarnosti, ki da jo predstavlja Irak za ves svet. Irak je bil v resnici država tretjega sveta s predpotopno oborožitvijo. Ameriška letala so deset let preletavala Irak. Iračani niso sestrelili niti enega. Pa ne, da si ne bi želeli, ampak puške jim niso nesle dovolj visoko. Vendar je ta propaganda dehumanizirala Iračane. Zato so jim pred očmi vsega sveta lahko porušili mesta, uničili vso infrastrukturo, razbili varnostne enote in v množicah pobijali prebivalstvo. Svet se je veselil, ker so umirali teroristi brez obrazov. S popolnoma uničeno infrastrukturo in razbitimi policijskimi enotami je deželo zavzela drhal. Izropala je vse, kar je ostalo od državnega premoženja, od lekarn do muzeja mezopotamskih kultur.

Rumsfeld je divjanje označil kot svobodna dejanja svobodnih ljudi v osvobojenem Iraku. Logično je torej bilo, da je dal razpustiti iraško vojsko, ki bi lahko zagotovila varnost državljanov. Poslal je ravno dovolj ameriških vojakov, da so lahko razbili državo, in ravno premalo, da prebivalstvu niso mogli zagotoviti življenja. Na mesto državnih varnostnih enot so stopile verske milice, ki so razbito državo atomizirale in ukinile še družbo. Rumsfeldova dediščina je anihilacija države in uničenje družbe. Namesto nje so zdaj v Iraku samo še okupacijske vojske, plemenski poglavarji in oborožene verske skupnosti. To je dober temelj za srednji vek.

Ob tem se je zgodila še predaja oblasti šiitskim verskim voditeljem, kar je obudilo verne šiite v Libanonu, Siriji in Savdski Arabiji, kjer so bili vedno zatirani. Z malo sreče se bo napad na Irak iztekel v konfesionalno prvo svetovno vojno med suniti in šiiti, ki bo segla od Tripolija do Teherana. Sijajen dosežek.

Slovenija je pri tem od vsega začetka sodelovala. S podpisom vilenske izjave se je strinjala z izmišljotinami, ki jih je v Združenih narodih predstavil Powell, in se vpisala na seznam članic koalicije voljnih. Disciplinirano je to storila skrivaj dva dni prej, preden je ameriški zunanji minister lagal v varnostnem svetu. Ob prvi priložnosti je v Irak tudi poslala sicer komično, vendar popolnoma resnično število vojakov. Ideja je bila, da je treba v vsem slediti Američanom, ker so najmočnejši, imajo vedno prav in se to splača.

No, zdaj so si Američani premislili. V petem letu vojne so na lokalnih volitvah Georgeu Bushu odvzeli mandat za nadaljevanje vojne. Napad na Irak se je celo neskončno potrpežljivemu in domoljubnemu ameriškemu javnemu mnenju pokazal za idiotsko dejanje. Parlament z zamenjano večino zdaj mrzlično razpravlja o tem, kako se potegniti iz okupirane države. Rumsfeld, ki je Ameriko popeljal v to katastrofo, je moral odstopiti. Strategija umika iz Iraka je prvo politično vprašanje sodobne Amerike.

Slovenska zunanja politika je do zdaj fanatično imitirala ameriško. To mora početi še naprej. Zdaj res ni pravi trenutek za izvirnost. Slovenski parlament bo začel poglobljeno in resno razpravo o umiku slovenske vojske iz Iraka. To lahko stori mirnega srca. Nihče ne bo opazil, da se je to zgodilo. Razprava se bo dotaknila vseh ključnih vprašanj, ki si jih postavljajo tudi Američani. Kako smo zašli v to norost? Kdo je za to kriv? Koliko nas je stalo? Kateri bebec se je tega prvi spomnil? Kdo mu je stal ob strani? Kolikšna nevarnost za državo je s tem nastala? Kako je mogoče, da je evropska velesila izgubila vojno?

Obrambni minister bo odstopil. V globaliziranem svetu, ki mu stabilnost zagotavlja atlantsko zavezništvo, pač ne gre, da odstopi ameriški obrambni minister, slovenski pa ne.