PRIKRITO IN OČEM ZAKRITO
Slovenci se kot narod soočamo tudi s posledicami spopadov, ki so na naših tleh med drugo svetovno vojno in po njej pustili številna množična prikrita grobišča. To so vsa tista grobišča iz časa vojne in neposredno po njej, kjer so pokopani vojaki in civilisti, ki niso mogli oziroma smeli imeti svojega groba.
Sistematično evidentiranje se je pričelo leta 2002 in poteka – z nekajkratnimi prekinitvami – v okviru Ministrstva za kulturo, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Do konca 2004 sta dr. Mitja Ferenc in sodelavka Mateja Bavdaž v sodelovanju s poznavalci posameznih grobišč, kriminalisti in drugimi, obiskala in zajela podatke o 410 grobiščih. Takrat je ostalo še več kot 160 lokacij, ki bi jih še bilo potrebno na terenu evidentirati in nato obdelati. Od pomladi 2006 – ko se je evidentiranje nadaljevalo – pa do konca leta 2006 sta bili dodatno popisani še 102 lokaciji.
Temeljna načela priprave projekta so bila vzpostaviti in izdelati kartografsko in fotografsko ter dokumentacijsko podkrepljeno evidenco, ki naj resornemu ministrstvu služi za pripravo registra prikritih grobišč. Vsebuje podatke, na podlagi katerih bi se lahko država lažje odločala o postavitvah spominskih znamenj in o smernicah za urejanje grobišč.
Raziskava ni zajela le grobišč povojnih pomorov, temveč vsa prikrita grobišča, tudi tista iz časa med vojno kot tudi grobišča padlih v zaključnih bojih, za katere ni bilo poskrbljeno ali pa se zanje ni vedelo. Prav tako smo, smiselno po Zakonu o vojnih grobiščih, zabeležili tudi tista redka grobišča, ki so bila prekopana že med vojno, ali po njej oziroma so bili posmrtni ostanki delno iznešeni in pokopani drugje. Ker se država razen v nekaj redkih primerih načrtnega raziskovanja grobišč še ni lotila, je posamezne evidentirane lokacije nemogoče povsem potrditi ali zavreči.
Razstava naj bi obiskovalca podrobneje seznanila z razsežnostmi in podrobnostmi prikritih grobišč na Slovenskem, ponudila tudi predloge o bodoči urejenosti, oziroma zaznamovanosti tovrstnih prostorov in predvsem spomnila na prikrito plat posledic 2. svetovne vojne na naših tleh.
Z razstavo želimo vzbuditi zavest in zavedanje pravice do groba in do ureditve še danes prikritih grobišč, kar ostaja dolg sedanje generacije do naših prednikov. Zato namen razstave ni vnovično obujanje travm pretekle zgodovine in razdvajanje naroda, temveč prikaz tiste vsebine narodove biti, ki jo v svojem spominu in koreninah nosimo s seboj in s katero se moramo spopasti na dostojen, civiliziran in pieteten način.
Pripomniti velja, da s pričujočo razstavo razstiramo sicer obširen, a vendarle dokaj ozek segment nasilja, ki je bilo storjeno v vojni in po njej in da bi celovitejšo podobo o trpljenju nekega naroda gotovo dal enoten in skupen memorialno-informativni center.
V Dolenjskem muzeju Novo mesto s to razstavo gostuje Muzej novejše zgodovine Celje, kjer je bila razstava na ogled v letu 2005. V Dolenjskem muzeju pa bodo predstavljeni tudi rezultati raziskav v letu 2006, ki so pomenili prelomnico v dosedanjem urejanju prikritih grobišč. Iznešeni so bili namreč posmrtni ostanki okoli 88 oseb iz miniranega brezna v Konfinu 1. Z arheološko metodo so bila sistematično raziskana grobišča v Lovrenški grapi in v Lescah, izvedene sondaže v Škofji Loki, Kidričevim in na Pohorju. Obiskovalci si bodo lahko ogledali osebne predmete, ki so bili najdeni poleg žrtev.
Avtor razstave in spremne publikacije je dr. Mitja Ferenc, docent za sodobno zgodovino na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je član Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, od leta 2002 pa vodi projekt Evidentiranje prikritih grobišč v Republiki Sloveniji.
Vir: Dolenjski muzej