Camel Trophy
Yeah, današnji sončni dan je bil narejen kot nalašč, za sest na kolo in jo ubrat čez drn in strn. V garaži sem sedla nanj, nastavila taximeter na nulo, ter šibnila mimo sosedov poljem naproti. Skoraj teden dni dežja je zapackal vse moje običajne potke, naredil velikanske luže, povrh vsega pa so še kmetje začeli orat in tako še dodatno zablatili moje bajk stezice. Sprva sem se blatu umikala, potem pa sem si rekla: »Stara, to je super priložnost za Camel Trophy«, in se zakadila skozi prvo blatno linijo. In sledile so še mnoge. Blato je frčalo na vse strani: noge, rita, hrbet, lasje, lica, celo na ustnico mi je špricnilo. Nisem si upala polizat, haha. Umazana kot vojak Ryan v najhujši bitki, sem norela tja čez polja. Nehote sem z blatom pošpricala dve upokojenki, ki sta nabirali cvetje v jeseni. Obrnila sem glavo nazaj in izjavila sramežljivi »ojoj, pardon«… Par sto metrov naprej sem z glavo razdrla debelo pajkovo mrežo, in si jo nehote nadela na lase, kot upokojenke tisto mrežo, za lepšo frizuro. Ko sem prišla nazaj na makadam, takrat je šele začelo frčat, že rahlo posušeno blato. Iiiihhhhaaaaaa.
Doma se je taximeter ustavil na 16.416. Moj bajk se mi je zasmilil, ker še nikoli ni bil tako nagravžno umazan. Na grobo sem ga ošpricala z ledeno mrzlo vodo, potem pa nežno obrisala s krpico.
Sedaj me čaka v garaži, na levi nogi, da nekega dne spet pridem. In ga zagonim tja v en sončen dan.
Koza… Oooooja. Celo samoimenovana ;). Sova – ja, ja, tud nočna ptica sem že bila. Paličnjak? Če bi me prej poznala, bi vedela, da je primerjava zelo dobra 😉 :))))))))))))).
Ha? A sem, a ne? :)))))))))))))))))))))))))))))))))))))))))
japjade..kar zgovarjaj se zdaj..da je bil to bajk..haha..a si mislila…da ce ne bos tole razlozila..te bomo mel res za tako pacono…k si unga tm u garazi;))..jao..jao..helcka..ne bod reva no….