Darwinove nagrade ali kako umreti kot kreten

Že veste, kaj so Darwinove nagrade? Če še ne, berite dalje. V enem stavku, Darwinove nagrade so namenjene ljudem, zaradi katerih so se na ovitkih jabolčnih pit pojavili napisi: “Pozor! Pita je vroča!” ali pa “Pozor! Supermanova obleka vam ne omogoča letenja!”. Namenjene so ljudem, ki kadijo med natakanjem goriva, ljudem, ki želijo oropati policijsko postajo, namenjene so tistim, ki na službenem pikniku s pištolo streljajo v pločevinko piva na ženini glavi. Skratka, namenjene so bedakom.

Darwinove nagrade so namenjene ljudem, ki so se prav spektakularno nesposobni soočiti z očitnimi nevarnostmi sodobnega sveta. Če hodiš po mestu in na lepem dobiš na glavo padajoči štedilnik, je to tragična nesreča.

Ko pa terorist:
a) na pisemsko bombo napiše povratni naslov,
b) pismo premalo frankira in
c) po poštni vrnitvi pismo dejansko odpre in se razstreli, je gospod kandidat za Darwinovo nagrado!

Za osvojitev Darwinove nagrade morajo tekmovalci s svojo smrtjo bistveno izboljšati genski material človeštva. Umreti morajo na tako debilen in bizaren način, da že s samim načinom smrti dokažejo, da so tako brezupno zabiti, da je evolucija človeštva z njihovo smrtjo preskočila na višjo stopničko.

Pri tem morajo izpolnjevati nekaj pogojev.
1) Kandidat se mora izločiti iz reprodukcijske tekme.
2) Kandidat mora prikazati grozljivo napačno ocenjevanje situacije, v kateri se je znašel.
3) Umreti mora zaradi lastne napake.
4) Dogodek mora biti preverjen.

Čas je, da naštejem nekaj mojih najljubših zmagovalcev Darwinove nagrade.

Darwinova nagrada (po Lichovem izboru) št. 1
Darwinovo nagrado je leta 1992 v Tennesseeju, ZDA, osvojil vlomilec, ki se je odločil, da bo oropal znano restavracijo. Do prepolne blagajne v restavraciji naj bi ponoči prišel skozi dimnik kamina, kjer so čez dan pripravljali hrano na žaru. Gospod je ponoči splezal na streho in se začel tlačiti v dimnik. Ugotovil je, da je pojedel preveč “all you can eat” zajtrkov in da je kak centimeter ali dva predebel.

Po božanskem navdihu je gospod na strehi odvrgel vso svojo obleko, da bi na račun suknjiča in hlač pridobil nekaj prostora. Popolnoma gol se je spustil v dimnik … Zjutraj so natakarji zagledali nad žarom le par golih bingljajočih nog. Kaj se je zgodilo? Zmagovalec se je spustil v dimnik, se s komolcem zataknil za izboklino v dimniku, ter z dlanjo iste roke pribil svoj goltanec na nasprotno steno dimnika in samega sebe zadavil.

Darwinova nagrada (po Lichovem izboru) št. 2
Leta 1996 so v Washingtonu po koncertu Metallice v bližini prizorišča našli mrtva najstnika Roberta in Ormonda. Robert je mrtev sedel za krmilom pick-up tovornjaka, ki je miroval na mrtvem, od pasu navzdol golem Ormondu na ravnici pod šest metrsko skalnato steno. Ormond je imel ogromno zlomov, podplutb in notranjih krvavitev, poleg tega pa tudi drevesno vejo v analni odprtini. Hkrati je bil tudi zaklan, njegove hlače pa so visele na drevesu v steni pet metrov nad tlemi. Po preiskavi so prišli do naslednjega scenarija.

Robert in Ormond sta želela sicer razprodani koncert Metallice vsaj poslušati na parkirišču pred amfiteatrom, kjer se je vse odvijalo. Od koncerta ju je ločevala dvoinpolmetrska lesena ograja. Po precejšnji količini piva sta se odločila, da zgolj zvok ni dovolj – želela sta tudi sliko. Kamionček sta parkirala tik ob ograji, ter jo z njegove strehe nameravala preskočiti in si zastonj ogledati koncert. Prvi je skok izvedel dobrih 120 kg težki Ormond, ki (tako kot Robert) ni računal, da ga na drugi strani ograje čaka šestmetrski padec v globino. Ograja je bila postavljena na vrhu skalne stene, ups! Ormond je poletel v globino, se zataknil v drevo, ki je raslo iz stene, ter si zlomil roko in zataknil hlače v vejevje. Zaradi bolečin, ki jih ni mogel več prenašati, je izvlekel svoj žepni nož in se odločil, da si bo razrezal hlače in tako padel do dna v grmovje, kjer, tako je upal, ne bo več daleč do prve pomoči. V trenutku, ko je prerezal zadnje niti tkanine hlač, je izpustil nož in zgrmel dol v grmovje, ki je bilo polno trnja, in Ormond je bil v hipu porezan po celem telesu. Poleg tega je z ritjo naciljal na eno glavnih vej in se kvalitetno nasadil nanjo. To se je zgodilo trenutek pred tem, ko ga je njegov padajoči nož zabodel v levo stegno. Trpel je kot žival.

Tu nastopi kolega Robert. Ko je opazil, da je Ormond v težavah, se je odločil, da mu vrže vrv in ga potegne nazaj gor! Ker pa je Ormond tehtal skoraj še enkrat več kot Robert, se je le-ta odločil, da bo vrv privezal na odbijač kamiončka, ki je miroval na robu prepada, in ga s tovornjakom potegnil gor. V pijanosti pa je namesto v vzvratno prestavil v prvo prestavo in se počasi zapeljal čez rob. Kamionček je pristal na Ormondu in ga ubil. Robert je podlegel poškodbam nekaj minut kasneje.

Darwinova nagrada (po Lichovem izboru) št. 3
19-letni Rashaad iz Texasa je umrl, ko so se s kolegi šli rusko ruleto…z avtomatsko pištolo. Brez komentarja.

Darwinova nagrada (po Lichovem izboru) št. 4
Moški iz okolice jezera Michigan si je kupil novega jeepa Cherokeeja in nakup proslavil z brezsramnim popivanjem v bližnjem pubu. Ko so bili s kolegi že prav pošteno pijani, so se odločili, da gredo sredi ledene zime lovit ribe. V avto vržejo vso potrebno opremo in se odpeljejo do jezera. Ker pa so pravi moški in ne neke pičkice, rib ne bodo lovili s palico, ampak z dinamitom.

Moški vzame iz prtljažnika dinamit, prižge zažigalno vrvico in dinamit vrže na zaledenelo jezero. Nato s prijatelji odprejo nov plato piva. Nihče pa ni računal na šoferjevega labradorca, ki je instintivno odbrzel po dinamit na ledeno površino. Nesrečni kuža je lastniku prinesel nazaj dinamit in vse skupaj razstrelil na koščke.

Darwinova nagrada (po Lichovem izboru) št. 5
Še zadnja. Dva nemca sta na severu Nemčije umrla v prometni nesreči, ki se je zgodila zaradi izjemno goste megle. Zakaj Darwinova nagrada? Ker sta si pripeljala nasproti po lokalni cesti, oba pa sta imela odprto okno in molila glavo ven iz avta. Spustila sta si čelno in se ugasnila.

Takole. Naj zaključim z mislijo, da je Darwinovih nagrad toliko, da jih zbirajo na posebnem web pageu, poleg tega pa so zbrane tudi v knjigah. Tistim med nami, ki se bojijo umetne inteligence, bi prišepnil, da se moramo bolj bati naravne neumnosti – če ne verjamejo, naj obiščejo prej omenjeno spletno stran ali pa tu in tam pridejo na ŽVPL, kjer pogosto pišemo o svetovnih debilanah. Gotovo jih bomo prepričali.

Posvečeno Borutu Marinku!

Matjaž Ličer