nam je res usojeno????!!!
….da ostanemo sami……..??!!
***noč,tišina,moje misli in sanje…kot toliko noči do sedaj…poskušam urediti svoje misli, svoja hotenja, da jih napišem na pipari…toda nekam slabo mi uspeva……vem ni to toliko zaradi bolečine, kot zaradi počutja osamljenosti, melanhonije in nazainrerisiranosti……počasi se spominjam preteklosti, ne toliko nazaj, ko sem sanjal, da sem najsrečnejši človek na svetu in da sem končno našel svojo prihodnost……hmmm…kako se človek zlahka prevara samega sebe,,,verjetno zaradi dejstva, da smo v bistvu podzavestno vsi sanjači in optimisti, ki pričakujemo, da nas nesreča in žalost izogne v velikem krogu…čeprav ne vem, zakaj smo v tem pogledu toliko egoistični??????..Se igramo Boga..????
…saj je prav, da vsakdo išče razumevanje, tolažbo, ljubezen….sigurnost…….pričakovanje, da bo razumljjen….Toda je vendarle mogoče, da smo si toliko induvidualisti in različni, da ni mogoče najdi sorodne duše?????……ali pa se mi samo dozdeva…v takšnih trenutkih žalosti, nemoči,hrepenenja, ko vse okoli sebe vidim brezuspešno, vse okoli sebe črno…edina pot, ki vodi, vodi v globino prepada….
….ali res spet iščem in zahtevam sočutje, ki ga tako sovražim , toda istočasno se mu ne morem upreti..??!!!
..s.em res tako nestrpna oseba, ki si želi pogleda v prihodnost……čeprav vem, da sem bom nekega dne smejal temu trenutku slabosti….čeprav ta hip ne vem, kaj mi daje moč , da ne obupam in pričakujem prihodnost, o kateri sanjam celo življenje???!!
in…
Nudim sreću, nemam je ja,
da me želiš veruj da znam,
ljubav nam je more nemirno,
tužno veče i loš dan
podobno kot ti sem razmišljala pred leti, ko sem na lastni koži čutila, kako boli, ko se sesuvajo ideali, katere si /skoraj7 vsak posameznik zgradi. Nič ni bilo tako kot sem želela……..Tudi medsebojna ljubezen ne. Celo otroci niso bili pridni na tak način kot sem upala , da bodo – glede na mojo vzgojo.
Na srečo nisem tip človeka, ki bi verjela, da se vse skupaj dogaja zato, ker je tako namenila t. i. “usoda”.
Po razmišljanju, čustvovanju in tudi dejanjih sem velika borka in zato ne obležim za dolgo, če me karkoli spravi na tla.
Ko sem ugotovila, da se drugih, s katerimi živim, ne da spreminjati, mi je preostalo le-to, da sem začela spreminjati sebe.
Med drugim se se počasi in sigurno “rešila” ljudi, ki so samo tarnali (in to že leta in leta) , v bistvu pa niso niti s prstom mignili, da bi zase naredili karkoli novega in drugačnega.
Ker živim izven Ljubljane in imam trapast delovni čas, je bilo nemogoče, da bi ponovno začela študirati. Navsezadnje bi s tem, če bi bila odsotna cele dneve, škodila otrokom, to pa ni bil moj namen.
Toda na voljo so bili drugi načini , od tečajev naprej…..Pa različne športne aktivnosti, predavanja, hobiji, “popoldansko delo”…..
Svet se je samo zaradi mojih lastnih aktivnosti začel vrteti drugače !!!
Ne sicer takoj, kmalu pa !
In zato bi tudi tebi svetovala, da najprej nekaj- KARKOLI- narediš za sebe, da tvoja duša in tudi telo, dobi “razlog”, da te “požene” naprej !!!!
Nikar pa ne tarnaj , da te “nihče ne razume”, da “nikjer ni sorodne dušice” in podobno, ker take misli na vsakega človeka, ne samo nate, vplivajo dokaj turobno.
Mogoče je res ni – mislim take, ki bi ti odgovarjala v TEM TRENUTKU !
Toda če boš karkoli naredil ZASE, kaj pa veš, lahko se bo pa takrat našla kakšna taka, ki ji boš “padel v oči”.
Osebno zelo težko verjamem, da bom srečna le v primeru, ČE ME OSREČI NEKDO DRUG !
Pogojno rečeno je to seveda možno, ni pa dolgotrajno!
TI SAM moraš biti NAJPREJ zadovoljen, POTEM ŠELE LAHKO TO ČUSTVO DELIŠ Z DRUGIMI !
To, o čemer pišem, ni vzeto iz nobene “kurje juhice” in podobne butaste ameriške “psihološke šare”, ampak vse, kar napišem, izhaja iz mojih lastnih izkušenj !
A se ti zdi, da sem bila “pridigarska”?
Upam, da ne.
želim le, da ne bi (več) zvenel tako žalostno ……………..
Saj ni res,ampak je…..jaz vem,razumem….pa še bi lahko pisala..ampak ne bom tukaj bom tam,na mail……ker ma ljudjem je težko razumeti-dokler človek ni sam v taki situaciji..najlažje e reči pojdi naprej,najdi kaj zase…
Ma modro bom tukaj molčala..in pisala kje dugje…..
enkrat sem že napisala neko podobno misel……ki drži kot pribita….
nekako podobno gre takole……50{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh ljudi ti privošči “nesrečo”
45{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} sploh neve o čem pripoveduješ ( ker te tudi poslušajo ne prav) in tistih 5{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} se jim J++++++ za tebe…tak da…..dragi moj razo…LUPČKA***+
perla…………..ko bi ti povedala samo delček tega, kar sem v minulih letih doživela..bi rekla , da je to nemogoče,d a en sam človek lahko da vse to skozi – pa istočasno preživi !
pa en lep sončen dan ti želim 🙂
verjamem ti,četudi nič ne poveš…sploh ker čutim..pa če mi verjameš ali ne..in da zdaj nebi bilo tako tekmovalno..mislim da tudi meni nebi verjela…..Veš premišljujem da bi začela pisati knjigo….Ampak vzroka tistega prvega še nevem..oz zadoščenja,ki bi ga imela ob tem ne čutim…..
Pa še pisanje ni moj dar….eprav je toliko stvari,ki bi jih lahko povezala v cel roman…..
Ampak verjemi veliko nas je….ko bi vsaj to verjeli tisti,ki so včasih res na robu obupa…tistim bi rada povedala da niso sami…da smo….smo!
nekakšna posledica,/ ki pa je nisem sama načrtovala – kar zgodila se je !!) tega, da sem v določenem času imela “pekel”, je bila, da sem začela pisati, ne samo o sebi, tudi o drugih. Do sedaj se je takih zgodb nabralo že čez 600…………..
po izobrazbi nisem strokovnjak za dušo…….daleč od tega !
Zaradi svojih in tudi zaradi pridobljenih izkušenj vseh teh zgodb, ki sem jih do sedaj napisala, pa vseeno nekaj “vem”…….
čeprav se mi dogaja, da se pri vsaki novi, ki jo slišim, vprašam, kako je to mogoče.da je toliko zla, hudobije, trpljenja in vsega tega ravno tam, kjer bi moralo biti največ ljubezni – to je med štirimi domačimi stenami.
Ne bom te spraševala, če mi sama ne boš želela reči karkoli o sebi, lahko pa se pogovarjava, če imaš občutek, da si to želiš.
Lahko me pokličeš, ali pišeš na mail, kakrkoli hočeš.
in na vsa vprašanja ti bom iskreno in od srca odgovorila.
pa će ti bom lahko mičkeno pomagal, bom res vesela……
vsak ima svojo zgodbo in vsakemu se zdi ta najhuja. normalno, saj jo sam preživljaš. in vsak bi lahko napisal zgodbo.
in vsaka bi bila lahko ali lepa ali žalostna zgodba, odvisno kako gledaš na njo.
to pa, da smo sami, saj smo. tudi če imaš partnerja si lahko sam, če se z njim ne razumeš. pa tudi boljše je, da si sam, če se z nekom pač ne ujameš.
pri nas je drugače. moj partner je čudovit, samo jaz se ne ujamem vedno s sabo. sama sebi sem največji problem.