a se je še komu……..
danes dogajalo, da ga je napadla takaaaaaaaaaaaaaaa lenoba, da je bilo že na meji “dobrega okusa”????
V tem trenutku me ne bi ničesar spravilo pokonci………..
ko so bili moji otzroci majhni , so bili zelo pogosto bolni.. Od alergij, do prehladnih obolenj, meningitisa…da ne naštevam vsega, kar me je doletelo…..
v tistem času sem imela za sosedo eno maserko, ki sem jo ob dnevih, ko so bili najhujši , poklicala…
zadoščalo je že, da mi je zmasirala hrbet…..
Danes pa, ko imam vsega poln kufer, v vročo kad zlijem nekaj sivke, pa se uležem noter za ene pol ure, da mine napetost…..
Pomaga mi tudi vroč kameličin čaj, dam si ga na mizo, se pokrijem z rjuho in dovolim čaju, da mi “odpre” oči :-)))
Vse , kar sem naštela, je bil pač izhod v sili, ker imam moža z 10 levimi rokami in od njega ni bilo pričakovati, da bi naredil tisto, kar ženski ovb takih priložnosatih najbolj paše:
da jo vzame v naročje in nežno boža…
žal.
ojej….tole mi je pa res znano……
Moj je veselo smrčal zraven ponoči,ko sem jaz dobesedno skor jokala…Ja vržejo me te bolezni,ker jih je pri mojih dveh kar veliko…Ja tamal je alergik ze od rojstva…in vse kar sem dozivljala in še dozivljam pušča na meni res posledice velike…
Jaz sosede nimam….tak da masaža odpade……
he tud bane priznam nimam….mam samo tuš jebela cesta….:((( kolk sme se že prekregala okol tega…..a nič…
Tisto na koncu pa samo hmmm kako sta si pododbna..hehehehehe ampak ne bom po njem sekala,grdo se sliši…..
samo tole še perla:
ko boš “na glas” povedala tisto, kar je res in kar te teži, se bo marsikaj “spremenilo”…….
Velikokrat si, zlasti ženske, same pri sebi mislimo eno, na glas pa govorimo drugo, ker menimo, da ne bi bilo spodobno, da bi svojega najdražjega in najljubšega kritizirale….
Jaz kar povem, tudi njemu…
In potem se zgodi, da se tudi iz napak nasmejeva.
Recimo, pridem domov in mi reče, da tega in tega ni narejenega, ker je tisti dan imel 15 levih rok.-..-..
Naj se ob tem jezim?!
Seveda se ne, tak je pač in na srečo me je srečala pamet in ga ne spreminjam več.
ma jok draga moja,bi bilo bolje da govorim v veter…..nisme tak tip da bi molčala in sam čakala.,da mi ugani misli in želje..mogoče je kak dan bolje,pa spet jovo na novo…..pač sem se sprijaznila kot praviš s tem,da nardim in sem tiho zarad prevelike izgube energije-pa še bolje ni nič če rečem….Priznam potem komaj sfolgam vse stvari…a glavno da drugi lepo lagano……In potem hja….boh nedej kaj pojamrat…..Ponorim le takrat ko se me kljub vsemu rad sposodi ali pa ko mi skuša solit pamet…..oz.dajat nasvete kak se to najbolj nardi…..Spremenit človeka ne moreš,če se sam ne želi…zato je vsak poskus jalovo početje…So pa moški eni veliki otroci..jaz vidim svojega seveda kak je neboglen,in mam očitno premalo dela z malim,bi najraj vidu da še njega opedenam od nog do glave……
ehhh to je tema,ki se nikoli ne konča….
Grem malo sanjat,če mi bo dano.ves taki pogovori so le mlatenje v prazno..Bolje ne bo nič,raje mislim na kaj lepšega pa gre….
lepe sanje in še lepšo noč želim….
Nočko….
hehehe, tak občutek imam kot da bi si midve delili enega in istega: ti dopoldan, jaz popoldan, ponoči pa itak vsak rad spi :-)))))
Ko so postali moji otroci vsak toliko veliki, da smo lahko kamorkoli šli SAMI, brez bojazni, da mi frčijo iz rok, smo to začeli prakticirati. In smo domov skupaj prinašali cel kup lepih dogodkov in spominov, medtem ko se je doma gledala F1 ali podobno sranje.
Potem smo se skupaj učili pospravljanja in kuhanja. To je bilo sicer težko, ker sem od moških v širši familiji kar naprej poslušala, da želim svoje sinove poženščit. Ampak se je splačalo. Prišel je dan, ko so bili že dovolj veliki, da so si znali sami pripravit večerjo, pa zobe umit, pA luč ugasnt, pa iti spat.
Takrat jer napočil čas za moje nadaljno izobraževanje in vse ostalo.
Pa še ostroci so postali bolj samostojni kot pa bi bili, če bi jim stalno stala za ritjo in sama iz njih naredila nebogljenjčke, ki si še mleka ne bi znali zavret.
Po nekaj letih sem si tako dobila veliko možnosti, da lahko počnem karkoli koristnega zase, tudi za družino, predvsem zato, ker tistega dneva XY, ko mi je prekipelo, nisem obstala na mestu , ampak sem začela “vlagati ” v sebe.
Ničesar se ne naredi čez noč, se pa- po majhnih korakih.
pri moškemu je potrebno tolikoooooooooo potrpežljivosti, da se ti včasih zmeša.
Že samo zato, da je zjutzraj posravil za seboj pižamo, poplaknil lijak, ko se je bril, sem dobila ničkoliko sivih las in izgubila na kg živcev !
Ampak se je splačalo.
Ali pa drug prizor:
je prišel iz službe in dejal, ti mala, danes ni treba nič kuhat za južno, ker JAZ nisem lačen!!!!!!
še danes mi ta stavek dvigne pritisk, ko ga slišim kje drugje.
Torej, če on ni lačen, vsi ostali tudi “ne smemo biti”.
Skrajno egoističen moški pogled prisoten v domala 99 {04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} vseh družin.
Ali pa:
na morje pa ne bomo hodili, ker se tam ne počutim dobro.
Pa res nismo šli 2-3 leta, potem pa sem se izmislila, da je zdravnik priporočil, da “moramo” iti zaradi alergije, ki jo je imela hči.
pa smo šli.
In smo nato hodili sami.
Itd.
itd.
itd.
do neskončnosti.
zlo hitr bi naju obe skupaj gor spavil:-))
k njej greš za dve uri merkat otroke, da mal k seb pride, men pa južno skuhat, pa bi bile obe srečn
zelo.
ljubezen mi daje energijo in moč in ogromno nagajivosti, pa nabrušen jezik, pa vragce v očeh in vse tisto, kar pač pride, če je človek (ženska) zadovoljna
:-)))))
oh, Hely, ker bi Razo TAKOOOOOOOOOOOOOOOOOOO RAD nekaj delal…Potem pa sem to dvoje predlagala…..
imej v dobrem, kaj veš, kdaj ti bo prav prišel .-)))