Saj še sama ne vem zakaj to pišem vendar sem bila danes priča situaciji, ko so mi prišle solze na oči. Na obisk k moji mami pride soseda z vnučko staro 18 mesecev. Ker živimo v isti hiši, sem se jim pridružila z mojim 11 mesečnikom. Otročka sta se malo igrala, stegovala rokice po istih stvareh, prepir med njima je bil tu, užaljenost, cviljenje… povsem normalno dogajanje pri taki starosti. Vse lepo in prav do trenutka, ko je malčica proti mojemu zamahnila z leseno igračo in ga hotela udariti po glavi. Seveda smo tu odrasli, da takšne in drugačne poškodbe in nezgode preprečimo. Njena babica je posegla vmes, jo grobo povlekla k sebi, iztrgala igračko iz rok. Sledilo je jezno in jokajoče izkazovanje žalosti, užaljenosti, cepetanje… skratka saj same veste. Babica pa začne nanjo kričati, da je grda, kaj se gre, jo začne stresati. Punčka se nagne k babici in jo hoče ugrizniti v roko. Tedaj pa kot da ne bi bilo dovolj jo je dvakrat tako udarila čez usta in po ličkih, da je mala prav zakričala. Jaz sem bila čisto paf. Mojega sem kar obrnila k sebi saj je samo strmel. Moja mami se je vmešala in mirila zadevo. Punčka je tako milo jokala, liček ji je močno pordečel. Ženska je na najino dopovedovanje, da je njena reakcija pretirana, da je to vendar otrok star leto in pol in da še ne razume, povzdignila glas na naju, naj se ne vtikava. Da jo oni tako vzgajajo in da njej ne bo nihče govoril, da otrok ne razume kaj je NE.

Da skrajšam. Pogled na to ubojo bitje me je zelo ganilo. Dalo mi je misliti, kako nebogljeni in od nas odvisni so otroci. Kolikokrat jih boli srček, ker jim tisti, ki jih imajo najraje, prizadanejo bolečino. In oni ne vedo zakaj.
No, tako. Svoje sem napisala. Bilo je zelo burno in zame šokantno. Babica je nato s težkim srcem dovolila, da sva punčko z mojim čukcem lahko pobožala in dala moja moja. In tisti žalostni pogled, ki ga je nama namenila in solze po ličkih…
Lepo noč in potrpljenje s svojimi sončki.
R

Sem ostala brez besed.

Bi ji pa kakšno krepko povedala,če bi to pred mojimi očmi naredila.

Romina, to se žal dogaja. Še vedno prevečkrat… Take situacije so mi žal znane. In tudi sama imam zdajle v očeh solze… Res, spoštujmo svoje otročke in ravnajmo z njimi mirno…

Mirno nočko…

Ej, kar mraz mi gre po telesu! Leto in pol starega otroka tepst po obrazu?! Groznljivo! Punčka ni vedela, kaj bi lahko naredila s svojim udarcem tale babica pa zelo točno. Lahko jo je v dno duše sram! Jaz ne bi mogla ostat tiho!

Groza, pa saj ne mores tako nad otrocka, saj pravzaprav ne ve za kaj se gre. Se ne! Mislim, saj tut sama opazam pri svojem 11 mesecniku, da nima smisla kaj veliko prepovedovati, jaz mu prepovedujem samo vticnice in knofe na peci, pomivalnem in pralnem. Pa se to samo na ta nacin, da se vsedem v tistem trenutku ob njega, da sva v isti visini in mu skusam na lep nacin dopovedat, da tega ne sme.

Saj vem, da nima haska, saj je ze nekaj casa za tem znova kje in dela bedarije. Sem prepricanja, da bo enkrat le skapiral kaj mu pravim.

Joj, ob takih sitacijah tudi mene zaboli srček, ko se spomnim na vse tiste otročke, ki so kdaj doživeli takšno bolečino. Ne, otročk se ne tepe in nanj se ne kriči!!!!!!! TO so naši mali angelčki in on so k nam prišli popolni, naša pa je odgovotnost, da jim pokažemo pravo pot. Nežno, odgovorno in z veliko mero ljubezni!

Tudi meni kdaj poči film in nisem popolna, ampak se pa trudim, da bi bila čimboljša mamica.

Imejte radi svoje angelčke!
LPT

Groza, groza, groza. Kaj pa starši? Ali vejo, kaj dela babica z vnukinjo? Ste prijatelji tudi z njenimi starši? Če se poznate jih vsaj malo povprašajte, kaj si mislijo glede tepeža in jim omenite napisano zadevo. Po mojem oni o čem takem nimajo pojma, babi pa se nad vnukinjo (ki jo verjetno pazi ob dopoldnevih) hudo izživlja.

Tepež, ustrahovanje, kričanje, zmerjanje NISO vzgoja!!! Vse to je fizično in psihično maltretiranje.

Verjetno mamica in očka ali o tem pojma nimata ali pa se s tem celo strinjata.

18-mesečnik nekako že nakaže kje si ne želi biti. Tudi če še ne zna govoriti, lahko protestira ko ve kam bo odšel (jok, stiskanje k staršem,…).

Grozljivo, kje le ima ta babica – pošast srce? če ji je odveč oz. naporno čuvati otroka, naj to pove in dete bo bolj zadovoljno in srečno v vrtcu.

Saj se sploh ne zaveda, kakšne psihične travme bo to pustilo v otroku.

Uboga, uboga punčka.
Hvala bogu, da sta jo vsaj vidva pocrkljala. Verjetno tega ni vajena oz. ji še kako manjka toplina in občutek varnosti.

Ko sem bila še zaposlena na pediatrični kliniki – na otroški psihiatriji, je bilo na oddelku mnogo otrok (sicer starejših od te deklice), vendar so že od rane mladosti trpeli razna trpinčenja in pri npr. 9-ih letih pristali na psihiatriji:-((

POgovor z otrokom, objem, poljubček, besede kot so “rad te imam”, “vesel sem da si pri meni” ipd. so zdravilo za vse otroške dušice.

Punce povem po pravici …. v tem sem prepoznala malce samo sebe. Grajajte in pluvajte po meni, ampak jaz nimam živcev za to da 100 x eno in isto povem. Včas explodiram in mojo 21 mesečno tudi kdaj po ustih udarim, ker ko ni po njeno začne pljuvat vse vprek in to me močno nervira ko rečem na lep način :”Muca, to se ne sme in je grdo če punčke pljuvajo….. pa 10 x …. ko ne pali … in so moje prošnje in moledovanja odveč, jo počim. Edino takrat neha. Zato ….. vem da ni prav …. ampak drugače ne morem. Sem dost energična in hitro se mi roka sproži. Včas imam občutek, da se tudi kontrolirat ne morem več in raje odidem.
Kar povejte … čakam!
Sem se pa zamislila in dejansko imam solzne oči…..

Jaz ti verjamem, da ti kdaj “poči”; če otroku 100x poveš na lep način česa ne sme, on te pa gleda v oči in naredi točno to, česar ne sme.

Na žalost dragi starši (zelo visoko izobraženi) vedo in še celo sami vzgajajo punčko na ta način. Na tem forumu sem sprintala članek mislim, da je avtorica Anna, ki se mi zdi odlično napisan kaj in kako glede trme in prvih cepetanj. Sem dala moji mami, da posreduje članek tej babici. Sama pa sem šla popoldan z mojim k njim na obisk. Meni se kar smili to dete. Igrala sta se skupaj, jaz pa sem previdno začela temo o trmi in ‘izpadih’ naših otrok. Z mamico nisva ravno prijateljici. Bolj sosedi in zato ne morem kar direkt pametovat. Sama imam prvega otroka in bi mi po moje zabrusila, naj ne bom pametna. V glavnem med igro sta se zopet prav pošteno zagrebla za isto igračo. Ker je bil naš močnejši, jo je dobil. Hotela ga je lopniti po glavi in mamica jo je prav fino močno potegnila za laske. Tiste ta sladke za ušeski. Zopet solze, ležanje na tleh in cepetanje in povzdignjen glas kako da se obnaša.
Joj, tudi sebe pogosto zalotim, da bi najraje malega po rokici, ko mi 10x zapored šari po gumbih na štedilniku in odpira pečico. In če je res kriza, se obrnem okoli, malo zadiham in ga preusmerim drugam. To proceduro že mulo pozna saj kar sam odkoraka do igrač nato pa hitro nazaj po vseh štirih do štedilnika. Vmes se še vstavi in žuga, češ ti, ti, ti…
Res poiskušajmo biti strpne in dovolj močne v sebi, da otročki ne bodo čutili naše nemoči v obliki cukanj, tresenj in udarcev. Vem, da je težko sploh pri vseh obremenitvah, ki so na mamah. Ampak se izplača. Evo, zopet pametujem. No, saj morda prav kmalu prosim za kak nasvet, ko bomo prišli v fazo najhujše trme.
Lep pozdrav,
R

Draga Pasjonka,

To da poveš otroku 100x, pa nič ne zaleže je žal čisto TVOJA krivda. Ti si tista, ki mora na prvem mestu poskrbeti, da bo tvoja punčka poznala pravila, ki vladajo v vaši družini. Ti ji moraš sama te meje postaviti in jih tudi striktno upoševati. Tvoja hči te preizkuša in testira do kje so te meje, saj dajansko TE meje dajejo otroku občutek varnost in ga učijo odgovornosti.

Nočem te kritizirati, saj sem tudi sama napisala, da tudi meni kdaj dvigne pokrovko, rada bi ti povedala, da so tudi drugi, učinkovitejši in bolj lubeči pristopi.
Poiskusi, mogoče boš presenečena. Veliko sreče.

LPT

Pasionka, če nimaš živcev, potem je bolje, da otrok nimaš. Otroci so “narejeni” za to, da nam nategujejo živčke do nezavesti. Ampak povej mi, če jo zdaj tepeš, kaj boš pa potem pri 12, 14-ih, ko bo za udarce prevelika, besede ji bodo šle pa mimo ušes? Boš takrat dvignila roke in rekla “težaven otrok, kaj češ”?!

Otrok se MORA navadit poslušat in ubogat na besedo. Če ne na prvo, pa na 15. In ti MORAŠ – MORAŠ!!!!- imet toliko živcev, da boš to dosegla. Pri našem bolj tuliš, manj zaleže. Ko se usedeš dol in začneš govorit zelo zelo potihem, mu potegne. In neha tudi on. Odkar delam tako, sliši, kadar zares zavpijem (pazi, cesta!, padel boš!, vroče je! itd), dokler sem tulila kar na povprek, je slišal vedno manj. Ja, živčki delajo, seveda delajo, pa tudi pod strop jih kdaj odnese, ampak to ni opravičilo za to, da se potem spucaš na otroku.

Otrok postane kljubovalen, ko mu manjka pozornosti. Točno ve, da z nagajanjem jo bo dobil, pa tudi če je to dretje nad njim. V bistvu ti le sporoča “ej, mami, tuki sem, daj se še meni malo posveti!” Ti jo pa mahneš. Seveda jo za pljuvanje ne moreš pohvalit. Lahko – ne moraš jo!- pokarat, poveš, da je grdo, ampak potem ji pokaži nekaj, kar je zeeeelooooooo zanimivo, posveti se ji za nekaj minut in pljuvanje bo pozabljeno. Dvomim, da je pljuvanje bolj zanimivo, kot visok stolp iz kock, ki kar kliče, da ga podereš 😮 Recimo.

Daj, zamisli se! 21 mesecev je dobro leto in pol. Če je zdaj ne boš NA LEP NAČIN!!!! navadila, da bo tvojo besedo upoštevala, potem vedi, da je ne boš nikoli več. Z leti bosta vedno večji nasprotnici, namesto zaupanja bo med vama rastel prepad. Mama ne bo zatočišče, ampak nekdo, ki tepe.

To, da nimaš živcev, tvoje deklice niti najmanj ne zanima, ker ne ve, kaj so to živci. ve pa, da mama skoči, če naredi to-in-to. Takrat se ji posveti. TO imej pred očmi in poskrbi, da ji ne bo treba pljuvat in drugače nagajat, da bi imela tvojo pozornost. Za začetek. Potem pa postavi MALO pravil, pa tista jasna in drži se jih, kot pijanec plota, petek in svetek, ne glede na to, a “še imaš živce”, pa boš videla, da bodo tvoji živci vedno manj trpeli, pa tudi udarci ne bodo potrebni.

da bi babo v krop namočila. Imam kar solzne oči. Kako je lahko kdo tak??????? A mislite, da mama ve, kaj se dogaja z njenim otrokom?

Otroke tepete samo zato, ker so manj močni od vas, oz. ker so nebogljeni. Ko bo otrok star 15 let in bo že dovolj močan, bo verjetno dvignil roko nad takšnega starša ali pa ga bo tako zasovražil, da bo v odraslosti precej odtujen.

Kako pa bi se počutili vi, starši, ki tepete svoje otroke, ker nečesa še ne znajo, ker po vaše ne ubogajo, če bi vas v službi vaš nadrejeni pretepel oz. mahnil po ustih, roki, riti in vlekel za lase, ker nečesa ne znate, ne veste, ker ste mu pač podrejeni?
Tako se počutijo vaši otroci:-((

sama NIKOLI nisem bila tepena in tudi NIKOLI ne tepem svojih otrok (raje vso napetost stresem na moža:-))

Tole je bilo sicer že objavljeno, pa vseeno bi priporočala vsem, ki tepejo otroke:

Vzgoja brez udarcev? Magična formula je sodelovanje

Piše: Tina Cipot Mal
Foto: Andrej Križ
»Svojo mamico imam rada. Je prijazna. Samo včasih se dere name in me udari po ritki. Potem pravi, da me ni hotela udariti, da me ima rada, a včasih ne zmore z mano. Zakaj ne znam ubogati, da bi bila mami vedno prijazna?« Tako pravi petletna Pia. Njena mama jo kdaj za kazen udari. Odgovore na vprašanja »zakaj« in »kako bi šlo drugače« smo poiskali pri psihologinji dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, izredni profesorici na Fakulteti za socialno delo.
Zakaj starši udarijo otroka?
Velika večina staršev hoče otroku samo dobro. V to verjamem. Ampak večina staršev samoumevno misli, da vedo, kaj je za otroka dobro, in o tem sami odločajo. Pri tem izhajajo iz svojih lastnih izkušenj. V Sloveniji velja mnenje, da je udarec ali dva kdaj pa kdaj kot vzgojni ukrep sprejemljiv. Zakaj starši udarijo? Tisti, ki jih poznam, so kdaj udarili otroka v strašnem trenutku nemoči, neobvladljive jeze, tudi strahu, žalosti … In na to niso ponosni. Takih staršev je po mojem največ.

Obstajajo torej tudi drugi?
Taki, ki udarec uporabljajo kot stalno vzgojno sredstvo. Med temi je več očetov kot mater. Moški udarec je nekaj premišljenega, ženski bolj čustven, nenačrtovan, nekaj, kar narediš, ko nič drugega več ne moreš.
Zakaj tako ravnanje z lastnim otrokom?
Kdo so tisti, ki mučijo otroke s strahom pred telesno kaznijo? To so ljudje, ki ne znajo drugače ravnati s svojo jezo, s svojim razočaranjem – in to nikoli. To so ljudje, ki v svojem odraščanju niso imeli priložnosti, da bi izrazili svoja čustva in da bi se naučili z njimi ravnati. Ker je vzgoja mačistična – kar poglejte, kakšni moški se kažejo svetu, na televiziji, filmu, vse deluje po principu »udari in zmagaj« – je kaznovanje edini odgovor, ki ga nekateri starši imajo. Vsa čustva – razočaranja, nemoči, strahu, zaskrbljenosti, tudi žalosti – prekrije jeza in je zato edina izrekljiva. Sledi udarec.
Večina staršev pa, kot pravite, le poskuša vzgajati otroka z drugimi sredstvi, in ne z udarcem. Slednji je torej izraz trenutka, ko jim zmanjka argumentov. Kako pa udarec dojemajo otroci?
Otroci udarec, četudi ga dojemajo kot nasilje, vzamejo kot dogodek, ki so si ga zaslužili. Mnogokrat pa imajo raje, da jih starši udarijo in s tem končajo neko situacijo, ne pa da se ta vleče kot večno kaznovanje, odtegovanje pozornosti, molčanje, ignoriranje. Spomnim se, da sem kot mlada psihologinja, ko še nisem imela svojih otrok, varovala nečakinjo. Z njo sva bili veliki prijateljici, tako zelo, da me sploh ni imela v »rubriki« odraslih. Nekega dne sem jo imela ves dan v varstvu in je bila res nemogoča. Zelo sem se trudila, da bi ostala z njo v stiku in izpeljala tisti dan. In sva preživeli. Ko so njeni starši prišli, je rekla: »Nisem bila pridna, zato me je Gabi udarila.« Pa je nisem. Kaj iz tega sledi? Ko otrok nori, potrebuje predvsem to, da ga ustavimo. Otrok, ki nima močnejšega od sebe, ki bi ga ustavil, začne noreti. Moja nečakinja je v bistvu dejala – »ustaviti bi me morala že prej«. A ker nisem imela drugega sredstva kot udarec, tega pa nisem hotela uporabiti, sem ji sledila. S tem da je nisem ustavila, pa sem v resnici še bolj »navijala« njeno norenje.
Ustaviti torej – s čim?
Najprej je tu »delo prej«. To pomeni, da imajo starši dovolj moči, da se o mnogih stvareh v življenju, o tem, kaj se sme, kaj bomo delali itd., z vsemi posvetujejo, da so odprti. Ko pa se kdaj ni mogoče dogovoriti, morajo biti sposobni tudi sami potegniti črto in odločiti ter za odločitvijo stati. »Prej« mora torej biti dovolj moči v rokah staršev. To pomeni, da se lahko otroci vedno zanesejo na to, da bodo ustavljeni. Način ravnanja z otroki mora biti spoštljivo spraševanje, a z nekim koncem. Ko se ne moremo dogovoriti, starši odločijo. Stopnjevanje nepridnosti se zgodi zato, ker otrok nima jasno postavljenih meja, ne ve, kje pravzaprav so.
Zato poskuša in poskuša …
Pomembno je torej – da so meje postavljene. Da so jasno definirane, izražene in se jih vzdržuje. Če otrok nima izkušnje, da neka meja obstaja in se je je treba držati, potem se začne boj za meje in situacija se stopnjuje. Torej – meje morajo biti, to je prvo. Nato moramo v otroku podpirati sposobnost za pogajanja in konflikt. Otroci so seveda različni, pa vendar velja, da otrok nori, če ni varno spravljen. Varno pa je spravljen, če se lahko nasloni na meje. Meje torej moramo postaviti, preden pride do situacije, ko je »treba« udariti.
Kako jih postaviti?
Artikulacija meja je zelo pomembna. Ne gre samo za to, da mejo postaviš, pač pa da jo izraziš na glas. Otrok tako dobi izkušnjo, kje je. Kje bomo postavili mejo? Kje je meja z velikim M? Meja je tisto, kar ti še zmoreš. To je torej zelo subjektivna stvar. »Od tod dalje jaz več ne morem in tukaj se boš ustavil!« Potem lahko o tem teče pogovor – alternativa je torej »govoriti z otrokom«.
Kaj pa, ko je otrok že v akciji? Ko že nori, ne sliši … Kako ga ustaviti?
Najprej je treba umiriti žogo. Ko začne situacija vreti, kdo mora odnehati? Starši! Reči morajo: »Počakaj malo, tako ne moreva.« Tu nam pridejo veščine reševanja konfliktov brez nasilja zelo prav. Zdi se mi, da smo v Sloveniji prepričani, da bi morali to kar znati! Da se tega ni treba učiti! Da ko se rodi otrok, dobimo injekcijo in smo sposobni nenasilno vzgajati in pravilno reagirati. Pa ni tako, še zdaleč ne. Bistvo vsega je, da si priznamo, da smo v sporu, in začnemo skupaj iskati rešitev. Morali bi si reči: »V hudem sporu sva in tole, kar se zdaj godi, ni v redu. Najprej se umiriva.«
In potem?
Pet korakov. Ti povej, kaj te je spravilo v tak strašen bes, potem povem jaz. Ko ti govoriš, jaz molčim, ko jaz govorim, si ti tiho. Potem ti poveš, kakšen predlog imaš, kako bi šlo naprej, in svoj predlog podam tudi jaz. Nato iščeva, ali se lahko dogovoriva, to potrdiva in izrečeva – tako in tako bo, če nama ne bo šlo. Tega si ne izmišljujem, tako se da delati!
Toda ali je taka komunikacija mogoča pri zelo majhnih otrocih? Zdi se mi, da je ena hujših preizkušenj starševske potrpežljivosti trma pri dveletnikih, ki te dobesedno ohromi! Ko sploh ne veš, kaj storiti, saj otroka že vsaka malenkost, denimo zelena slamica namesto rdeče, spravi v tak bes, da je kar v krču.
Psiholog Janov pravi, da otroci ne potrebujejo samo ljubezni, pač pa starše, ki so dovolj odrasli, da v svojih temeljnih potrebah niso odvisni od svojih otrok. V situaciji, ki ste jo opisali, se roditelju zdi, da ga mora dve leti star otrok spoštovati, paziti, da ga ne spravi v bes, v žalost, namesto da bi bilo obratno. Rdeča ali zelena slamica? Ponudite mu, naj izbere. Otrok mora imeti izkušnjo, da se sme odločiti. Spominjam se svojega sina – saj ni čudno, da je postal umetnik – ki je hodil v vrtec z različnima nogavičkama. V vrtcu so si verjetno vzgojiteljice mislile, da je mati psihologinja itak tako zmešana, da še dveh nogavic ne najde enakih. Ampak – zakaj ne? So pa stvari, ki so postavljene – denimo, pulover boš oblekel, ali boš modrega ali rdečega, pa je tvoja izbira. Tako se otrok nauči razlikovati – meja mora biti, je postavljena, vseeno pa lahko o nečem odloča.
Kako se še lahko umiri majhnega otroka?
Telesno, denimo. Ne z udarcem, pač pa z nežnostjo. Roko, ki je v krču, primeš in jo nežno odpreš. Otroka objameš in ga stisneš k sebi. Umiriti ga je treba. Ne gre za to, da je otrok premagan, pač pa za to, da od tukaj naprej ne more več, ker so postavljene meje. Majhnemu otroku lahko tudi zelo hitro odvrneš pozornost. Se skupaj z njim usedeš za mizo in umiriš situacijo: »Bom skupaj s tabo počakala, da se boš umiril, da boš nehal jokati.« Vidite, pri taki starosti ni problem otrok, pač pa starši.
Starši morda pričakujemo, da ko bomo enkrat postavili meje, konfliktov pač ne bo več. Zgodi pa se pravzaprav, da je ta meja nenehno izzivana in da jo je treba vedno znova braniti!
Biti v pogovoru s svojimi otroki je naporno. Otroci pač niso dekoracija v življenju. Ta instant svet nam obljublja, da bo šlo vse kot po maslu, zato zahtevamo idealne otroke. A je treba nenehno ponavljati: »Ta meja ni zato, ker se mi danes pač tako zdi, pač pa zato, ker je pomembna. Jaz čez to mejo ne morem stopiti.« Vem, da je ta magična formula sodelovanje med starši in otroki.
Potem to pomeni, da otroka, ki vsako jutro dela dramo iz vstajanja in oblačenja, vprašamo – kaj lahko naredimo, da bo drugače?
Rečemo: »Dete moje, vsako jutro je cirkus. Zato se sprašujemo, ali je to tisto, kar potrebuješ.« Veste, lahko obstaja tudi ritual – morda mu je jutranji cirkus nekaj, za kar se je naučil, da mora biti, preden vstane … In ga vprašamo: »Ti povej, se da morda kako drugače začeti dan?« Mnogi otroci so zelo samotni v teh svojih stiskah in od nas nimajo izkušnje, da so stvari rešljive.
Prej ste govorili o jezi, ki prekrije vsa druga čustva. Pa si lahko kot starši dovolimo vsa čustva? Povedati otroku – jezna sem, to me je užalostilo …
Da! Vendar moramo govoriti o čustvih, in ne o otroku. Govoriti moramo o tem, kaj je naredil, ne pa o njegovi osebnosti. »To me je spravilo v čisti obup,« in ne: »Ti me žalostiš.« In ne veliko besed! »Na neki način me žalosti, da me nikakor ne moreš razumeti. V vrtec moraš iti in pika!« S tem končamo dejanje, ne smemo biti potem še ves dan jezni nanj. Vse takoj. Takrat, ko se zgodi.
Kako pa je z najstniki, ki veljajo za problematično skupino? Starši se kar bojijo trenutka, ko bo njihov otrok prestopil v adolescenco.
Najstniki niso problematični, so pa skupina z mnogimi problemi. Veste, zakaj? Ker se takrat vidi preteklo delo. Če se z otrokom nisi pogovarjal, če nisi vlagal v njegovo sposobnost za konflikt, za pogajanje, če otrok ni dobil izkušnje, da te spoštuje, potem se pojavijo težave. To je zelo pomembno. Dandanes biti moderni starši pravzaprav pomeni, da vam prav starši ni več treba biti.
Ampak le prijatelji.
Bog me obvaruj staršev, ki so samo prijatelji! Prijateljstvo je češnja na torti. Samo prijateljstvo pa ne more biti tudi starševstvo. Ker otroka moraš poriniti v tisti pulover, če je 20 stopinj pod ničlo. Obenem pa moraš znati požreti tudi to, da ima zeleno in pikasto nogavico. Strinjam se, otroka je treba ustaviti. Starši ga naučimo ustaviti se, ker smo mu postavili meje, ki bodo držale tudi jutri. Ne pa – danes je vse prepovedano, jutri pa vse dovoljeno, ker se nam ravno ne da. Veste, mi delamo to zmedo. Otroci potrebujejo trdne meje in tudi dobro opremo, da bodo z njimi znali ravnati. Pa tudi starše, ki znajo zaznavati: situacija se spreminja, torej moramo tudi meje spremeniti. Kako jih bomo? S ponovnim dogovorom. Vidite, to je pogovor, ki se nikoli ne konča. Gre za to, da otroku dajemo sporočilo: »Ko ti bo meja pretesna, mi povej.« Otroka jemljemo kot sogovornika, to ni solo početje, vsi morajo sodelovati v tem in vsak ima svoje meje.
Večno vprašanje – se morata starša v mejah uskladiti?
Ne uskladiti. Meje so subjektivne in vsak ima svoje. Če oba starša sodelujeta v vzgoji, je najpomembneje, da se v mejah, ki jih postavljata, vzajemno podpirata. Ni pa treba, da so te meje enake.
Torej mora moj mož podpreti moje meje, ko moram jaz ustaviti situacijo …
… in tudi vedeti mora, katere so. Pomembno je, da bo on podprl vaše meje, četudi so njegove nekje drugje, ker je v tisti situaciji potrebno, da otrok dojame, kje je vaša meja. Oziroma obratno, vi podprete njegove meje. Jasnost meja je za otroka večni izziv. Otroci bi radi imeli človeka 24 ur na dan, z lasmi in kostmi vred. To ne gre! Ne damo, nočemo tako živeti. Zato postavimo meje. Ampak meje morajo biti prave, take, da otrok začuti, da držijo. In zato so lahko mamine in očetove. Včasih oče več dovoli … Pri nas doma je že bilo tako – vedeli so, da mami lahko »hodiš po glavi«. Toda ne do konca, meje so bile, sicer daleč, a so bile. Trdne.
Pred starši je torej kompleksna naloga. Ne gre le za »NE!«, pač pa …
Treba je postaviti mejo, jo artikulirati, torej jasno izraziti, meje v pogovoru utrditi in jih obvarovati, da otrok ne bo norel v življenju. To smo mu dolžni. Varovati moramo tudi meje drug drugega in si jih dopustiti takšne, kot so.
Kako obvarovati meje, ko so že postavljene? Saj so izpostavljene nenehnim napadom!
Veliko meja se lahko zaščiti že tako, da otrok dobi sporočilo – teh se ne da spremeniti! Tukaj pa je naša mama nepremakljiva. Tako sporočilo je tudi varno, ker otrok ve, da je meja tam, in se počuti zaščitenega.
Po drugi strani pa pravite, da je treba meje spreminjati, prilagajati.
Biti morajo predmet vedno novih dogovorov. Toda to nikoli ne sme pomeniti, da jih ni! Ko otrok odrašča, se morajo meje spremeniti. A obenem morajo ostati! Denimo, moj odrasli sin trenutno živi doma. Kar pomeni, da meja ni več »ne smeš ven« ali »moraš povedati, kam greš«, je pa meja »povedati moraš, če ne boš prišel domov spat« in podobno. Ker pač živimo skupaj in smo povezani, zato smo dolžni spoštovati meje drugega.
Je kdaj prepozno?
Od mene tega ne boste slišali. Dokler hočemo najti način, poskušamo, se učimo, si morda pomagamo z nekom tretjim, so vedno izhodi in rešitve.
Ste za ničelno toleranco, kar zadeva telesno kazen?
Da, ker je udarec sporočilo, da je mogoče delovati na tak način. Tudi otrok, ki dobi samo en udarec, ga nosi s seboj. Kdor je kdaj bil tepen, ne pomisli zlahka na tiste trenutke. Nekaj se je zgodilo, nekaj neprijetnega, v tebi se je naselilo nekaj ponižujočega. Obenem pa ne obsojam staršev, ki so kdaj izgubili živce, jih pa vabim, da se otroku opravičijo, da pojasnijo svojo reakcijo in skupaj z otrokom skušajo najti boljši način.

Taki, ki se obnašajo kot zgoraj omenjena babica pri takih stvareh običajno zamahnejo z roko in pripomnejo kaj v stilu: saj, zato pa je danes vsa mularija razvajena.

Sodila ne bom, tudi zato ne, ker sem prebrala intervju z Gabi Čačinovič…

Rada bi samo napisala, kako se še danes spominjam vseh klofut, udarcev s kolebnico, ki so se na mojem telesu poznali še tri mesece, krvi, ki je tekla iz nosa…

Ko pomislim na svoje otroštvo in mladost, se največkrat spomnem kolikokrat me je mama pretepla (ne samo primazala kako “vzgojno”) in ne, kako lepo smo se sicer znali zabavati skupaj…

Mami sem odpustila, še vedno (od nekdaj pravzaprav) jo imam zelo rada in vem, da ona čuti do mene enako, pozabiti in potlačiti spominov pa žal nisem mogla nikoli.

Sprašujem se kako hudo bi bilo moji mami danes, če bi prebrala kaj mi je ostalo najbolj v spominu (predpostavljam, da je to raje “pozabila” ali našla kak razlog zakaj je “morala” ravnati kot je). In kako hudo bi bilo meni, če bi moj sin čez dvajset let imel podobne spomine…???

Kar sem napisala ni nikakršna primerjava z vsem zgoraj napisanim, prav tako ne izpoved frustrirane hčerke!

Mogoče samo malo v razmislek.

Kje si prebrala intervju z Gabi Čačinovič?

Je tudi na zadnjem postu od danajane, se mi zdi. Drugače pa v reviji OID, piše naša Tinkara C!

thanks.

Draga Dove,

ne veš kako hudo mi je, ko sem prebrala tvoje pisanje.
Kar stiska me pri srcu, če samo pomislim in si skušam predstavljati, kako si trpela.

Mene starša nikoli, res nikoli nista udarila kaj šele pretepla.
Zato sem jima neskončno hvaležna, ker sta me vzgajala z besedami, razlago, potrpljenjem, nežnostjo, branjem knjig, skupnimi igrami…
Da, na otroštvo imam krasne spomine.

In kadar pomislim na vse ženske (in seveda moške), ki tepejo svoje otroke: kaj ste jih zato rodile, da jih lahko garbate? Se še spomnite male štručke, ki so vam jo položili na trebuh?

Imejte radi svoje otroke, ponudite jim ogromno ljubezni, topline in za božjo voljo, ne udarite jih. Nihče si udarca ne zasluži!!!

Zelo mi je hudo zate…za tvojo preteklost..Groza!!!

Sploh ne morem verjet, da si to vse prestajala!

Piši kaj…pokliči…

Ko sem vse to skupaj prebrala, me je res zabolel srček, saj imama1,5 letnico in si ne zanm predstavljati, da bi jo udarila, sploh na ne po ličku.

Vedno se trudim da ji stvari razložim, ima nekaj stvari, katerih ne sme prijemati in ko ji to razložim je nekaj časa mir, seveda pa ji je to potrebno povedati vedno znova. Mi je groza že če malo povzdignem glas, ko se slišim takoj znižam glas.

Pa saj takšen otrok še nima občutka! Moja zala pride k meni in reče boža,boža – pri tem pa me včasih udari – vem, da misli da me boža – jaz pa ji reče, samo – Zala malo bolj nežno.

Tudi jaz sem iemla podobno izkušnjo, ko je mojo zalo pri enem letu hčerka moja prijateljice (takrat stara 2 leti) udarila, ugriznila … ampak sva obe s prijateljico reagirali normalno in ji razložili da to ni prav. Ko je odhajala je z veseljem poljubčakala mojo malo pikico.