Mat’r s’m važna!
Naš mali pikec je danes konkratno začel hoditi. Sicer se še gunca kot ena majhna račka, ampak se pa že kar fino sprehodi, tam do deset korakov ni noben hud problem. Sicer gre tam, kjer še nima zaupanja raje po vseh štirih, ampak…
Sicer pa, ko sem poslala pred 14. dnevi Skr bni mail, kjer sem napisala, da se že malo spušča in da ne vem, ali naj molim, da še en cajt ne bo hodil sam ali naj bom vsa srečna, mi je odgovorila (bom citirala – upam, da ne boš huda S., ker mi je tako fletno napisala):
“Ko shodijo, je to prvi korak na poti v neodvisnost.
Najprej si ves solzen, kot da to pred tvojim ni se
nikomur uspelo, potem pocasi ugotovis, da menda velika
vecina otrok slej ko prej siba po dveh, cez nekaj casa
se pa zacnes sprasevat, kdo hudica jih je navadil na
to?! Recimo, ko ga spravljas dol z vrha dvometrske
omare v zaklju za spat, pa imas sam probleme po dveh
“svobodnih” nogah in lojtri tja gor prit. Ali ko ga
zasacis, kako si gura stol do tam, odkoder si mu
prejsnjega pred pol minute odstranil. Ali ko ga ujames
zadnjo stotinko, preden v bundi cmokne v jezero.
Ali…. Get ready :))))”
I’m ready… saj ni druge!
Aja, ima pa 15. mesecev, koorigirano 13, ker je bil dva meseca prezgodaj rojen.
LP, Ana
Oj!
Kako zelo te razumem! ;))
Tudi jaz sem se pred kratkim srečala s popolnoma enakimi občutki!
Moja pikica zdaj hodi nekako 3 tedne ( čez en teden bo stara 15 mes. ), zadnji teden zelo stabilno in po tem,ko sem že mislila, da se bo skozi pomikala po štirih, je praktično čez noč preklopila na dve in zdaj jo je res povsod polno!
Sem pa tudi jaz najbolj srečna mamica, ponosna in tudi pri meni ni manjkalo solzic! ;))
Te trenutki so res za vse življenje za zapisat v srce! To je res nekaj najlepšega kar lahko doživijo starši! To, da vidiš, da se otrok lepo razvija un napreduje!
Uživajte v sreči in tvojemu škratu veliko uspehov pri raziskovanju!
Lep večer!
Vallery!
Hvala punce. Ja, občutki so pa res taki, cigu migu. Moj mulček kar hodi. Noro. Pa saj se je komaj rodil. Sploh ne morem verjet, da je to tistih 1330 gramov, ki je pred letom in tremi meseci začelo dihat na tem svetu in tako nebogljeno ležalo v inkubatorju.
In ko grozno suvereno in pogumno sam zleze iz kavča, pa se posmeje s tistimi šestimi zobki in zaploska, ker je premagal oviro, te kar prime, da bi pozabil da je še pred nekaj minutami lizal podplate tvojih čevljev. Včasih si misliš, pa saj nima smisla, ker jih bo čez deset minut spet in ko ga boš kregal da je kak in bljak, bo raztegnil nasmeh, da se bodo videle vse bele domine… (pa saj ne razume… ja, ja, hudo! Kar je pa zanj pa razume….?)
In ja, Vallery! tole je res krasno obdobje!
Tudi tebi želim, da ga kar se da dolgo uživaš. Sicer pa boš imela spet kmalu naslednje poglavje…
In čestitke tudi tvoji Tii za že kar stabilne korake v svet!
Skr bna – tudi če nisem pripravljena, moram biti! Ni kaj…
LP, Ana
