Adrijana Dimec: "V takih trenutkih bi najraje vse spustila iz rok in šla spat"

11. marec 2022
Foto: Anže Petkovšek

Kako pri nas živijo žene uspešnih športnikov? Adrijana Dimec, žena košarkarja Žige Dimca, nam je razkrila, kako glamurozno je v resnici njeno življenje in čemu se je morala odreči zaradi kariere svojega moža.

Ko je Adrijana Dimec na tekmi v Rogaški Slatini prvič videla Žigo Dimca, si verjetno niti v sanjah ni predstavljala, da bo šest let kasneje skrbela za dva otroka, uspešno vodila lastno podjetje in se vsako leto selila na drug konec Evrope. Zdaj je mama 2-letne Aurore in 4-letnega Maksa, prepoznavna spletna vplivnica in lastnica modne znamke Méra Collection.

Videti je, da ji vse, česar se loti, uspe. Kako pluje med različnimi vlogami in kako naporno je življenje s profesionalnim športnikom? Na lestvici od 1 do 10, bi ga sama ocenila s sedmico. Kako se znajde sama z dvema otrokoma in kaj naredi takrat, ko ima vsega dovolj, nam je zaupala v intervjuju.

Ko si se pred šestimi leti začela dobivati z Žigo – si vedela, v kaj se spuščaš? Si si predstavljala, da bo to s sabo prineslo nenehne selitve in odrekanja?

Neke predstave sem že imela, približno sem vedela, kaj to pomeni. Ampak dokler ne pride do konkretnih sprememb, si težko predstavljaš, s čem vse se boš soočal in kakšne občutke bo to v tebi vzbujalo.

Kakšni so ti občutki?

Različni. Definitivno je bilo drugače, ko sva še bila sama, ker sva lahko bila veliko bolj spontana, pri selitvah nisva potrebovala toliko planiranja. Zdaj, ko imava otroke, pa misliva predvsem na to, kako bosta ona dva doživela selitev, ali bosta pogrešala dom … iskreno je zdaj je veliko bolj stresno, kot je bilo na začetku.

Od 1 do 10, kako naporno je življenje s profesionalnim športnikom?

Kaj pa vem, tam nekje 7. Je pa tudi odvisno od tega, kak človek si, kako dobro prenašaš spremembe.

Foto: Osebni arhiv

Zdi se, da jih ti zelo dobro prenašaš, da vse jemlješ tako lahkotno. Je v resnici tako?

Ja in ne. Definitivno je naporno, so velike spremembe in zato se namerno trudim vse skupaj jemati čim bolj lahkotno. Na neki točki si rečem: “Okej, to je naše življenje, nekaj let bo še tako in ničesar ne bom spremenila s tem, če bom razmišljala, kako grozno in težko je.” Seveda pa pridejo tudi dnevi, ko se mi nabere preveč stvari. Takrat rabim kak dan, da se resetiram.

Ali kdaj doživiš tisti trenutek jeze, v smislu: “Za vse sem sama, skrbim za dom, za otroka in svoj posel, zakaj ga ni tukaj? Tega ne zmorem sama!”?

Ja, sigurno. S tem, da ne gre za dan, ampak prej za trenutek. Ko je Žiga odsoten, sem večinoma res sama za vse in če se zgodi, da še otroka ne sodelujeta in imam težave pri delu, potem hitro pride do točke, ko bi najraje vse spustila iz rok in šla spat. Ampak namesto tega si raje vzamem nekaj minut, prediham in potem vidim, da vse le ni tako hudo, kot je videti. Nato pa korak za korakom rešujem stvari.

Glede na Netflixovo novo serijo Soy Georgina, ki spremlja življenje Ronaldove partnerke, je videti, da žene uspešnih športnikov večino časa zapravljajo njihov denar za obleke, darila in potovanja. Je življenje partnerk profesionalnih športnikov res tako glamurozno in brezskrbno?

No, v tujini gre za čisto druge pogodbe, tega ni mogoče primerjati z nami. Tako da ne, vsekakor ni tako glamurozno. Jaz ostajam aktivna od začetka najine zveze, sem tak človek, da moram nekaj delati. Pa ne toliko s finančnega vidika, kot zaradi mojega mentalnega zdravja, ker se drugače hitro počutim, kot da zapravljam svoj potencial in bo življenje šlo mimo mene. Ne obsojam pa tistih, ki se odločijo za to, da bodo tekom partnerjeve aktivne kariere samo njihove partnerice in skrbele za družino in dom. Ker vem, da je že s tem ogromno dela. Če se s partnerjem seliš po Evropi ali po svetu, je zelo težko vzpostaviti še svojo kariero. Jaz sem res imela srečo, da sem si ustvarila službo, ki večinoma poteka preko spleta in jo lahko opravljam iz kateregakoli konca sveta.

Foto: Osebni arhiv

Imaš kdaj občutek, da si se zaradi Žigove kariere čemu odpovedala?

Ja, sigurno kdaj razmišljam o tem, kaj bi lahko naredila drugače, ampak na koncu vedno sama sebi naredim epilog, da karkoli je bilo, je pripeljalo do tega, kjer smo zdaj in v resnici ne bi mogla biti bolj zadovoljna z našim življenjem. V podjetju mi gre super, dosegla sem vse, kar sem si želela, tako da se ne pustim, da bi se preveč zapletala v negativne misli.

Kaj počnete, ko ste vsi skupaj? In koliko je teh trenutkov?

Ko je Žiga igral za Olimpijo, smo bili skupaj vsak dan, zdaj pa se vidimo bolj poredko. Takrat, ko smo skupaj, izkoristimo za zelo preproste stvari. Jaz skuham kosilo, skupaj pojemo, gremo na sprehod, Maks in Žiga rada sestavljata lego kocke ali puzzle, Aurora rada z mano kuha, v postelji se crkljamo.

Kako pomembna je pri takem načinu življenja pomoč vajinih staršev, tvojih sester in prijateljev, oziroma, kako občutiš njihovo odsotnost, ko ste v tujini?

Najbolj sem jih pogrešala, ko smo se odselili v Litvo. Takrat sem bila noseča, Maks pa je bil star leto in pol, tako da mi je bilo res naporno in sem jih res pogrešala. Tisto obdobje mi je bilo veliko bolj naporno kot zdaj, na Poljskem, ko sta se Maks in Aurora sposobna po tri ure skupaj igrati, tako da se ne rabim ves čas ukvarjati z njima.

Foto: Osebni arhiv

Ko je Žiga dobil ponudbo za igranje v poljskem klubu, si bila z otrokoma tam en mesec. Zakaj se niste odločili za selitev?

Glede Poljske sva se oba z Žigo strinjala, da nima smisla, da se vsi selimo tja, ker smo v Ljubljani komaj našli stanovanje, ki nam ustreza. Otroka imata blizu vrtec, tukaj imata prijatelje, popoldanske dejavnosti in glede na to, da bo Žiga na Poljskem igral samo pol leta, nima smisla vsega seliti in se odpovedati življenju v Ljubljani. Aprila bomo verjetno šli tja še za kak mesec, potem pa bo tako že skoraj konec sezone.

Predstavljam si, da je za nenehne selitve, skrbi za dva otroka in svojo blagovno znamko potrebne ogromno organizacije?

Bi bilo potrebne, ja! Saj se trudim, ampak se mi velikokrat sistem poruši. Saj veš, na otroke ne moreš računati, da se bodo držali tvojega plana, tako da me včasih stvari kar prehitevajo. Še vedno se lovim, ampak edini ključ do uspeha je ta, da znižaš pričakovanja in ne pričakuješ popolnosti, ker je tako ali tako ne boš dosegel.

Odkar sta z Žigo skupaj, ste se že šestkrat selili. Najprej sta bila v Novem mestu, potem so sledile Nemčija, Litva, Koper, Ljubljana in zdaj Poljska. Kje ti je bilo najtežje?

V Litvi je bilo najtežje, ker nikogar nisem poznala, stemnilo se je že ob 16. uri, zunaj je bilo -15 stopinj, tako da niti nismo mogli iti ven na sprehod … poleg tega sem bila na koncu nosečnosti z Auroro, težko se hodila, bili smo v bloku brez dvigala … Tako da ko smo prišli iz Litve nazaj v Slovenijo, sem si kar oddahnila.

Foto: Osebni arhiv

Kako pa otroka doživljata vse te spremembe?

Zdaj je lažje, ko že znata opisati svoje občutke. Maks je ravno zadnjič, ko sem gledala en video iz Poljske, rekel: “Mami, veš, meni je bilo zelo všeč, ko smo bili na Poljskem in smo bili vsi štirje skupaj jaz, ti, ati in Aurora. Jaz bom najbolj vesel, ko pride ati nazaj in bomo vsi skupaj jedli za mizo. To je najlepši del družine.” Tega od njega res nisem pričakovala in vesela sem, da prepozna bistvo družine. Sicer se pa skušam z njima res veliko pogovarjati, da se v njima ne bi nabirali negativni občutki. Upam, da z redno komunikacijo in spraševanjem o njunih občutkih, ne bo prišlo do večjih težav.

Zdaj sva se pogovarjali samo o negativnih vidikih, kaj pa je najboljša plat življenja s profesionalnim športnikom?

Ena taka luštna prednost tega je, da se vsakič, ko sva narazen, zelo pogrešava in potem, ko se vidiva, je tako, kot da sva na začetku zaljubljenosti. Tisti občutek, ko po enem mesecu vidiš svojega partnerja, je res poseben. Medtem ko večina parov to občuti samo na začetku zveze, midva to doživljava znova in znova. Poleg tega je res lepo opazovati dosežke svojega partnerja. Sploh zato, ker s to osebo živiš in veš, koliko truda in odrekanj je za njim. Ko pride do teh vrhuncev, je zato toliko bolj nagrajujoče.

Kako bi v prihodnosti živela, kako in kje vidiš vaše življenje?

Joj, ne vem. Želim si, da bi Žiga maksimalno izkoristil svojo kariero, da se bosta njegov trud in žrtvovanje obrestovala. Da bo takrat, ko se bo upokojil, vedel, da je naredil maksimalno, kar je lahko. Glede tega, kje bomo živeli, bomo pa še videli. Od nekdaj si želiva živeti v hiši, ampak veva, da dokler smo tako “leteči”, to nima smisla, ker nočem biti v njej sama, ampak si želim, da v hiši zaživimo kot družina. Midva se spreminjava, naše navade se spreminjajo, situacija se spreminja, tako da bomo videli, kaj nam je usojeno. Lepo korak za korakom. 

New Report

Close