Ali sovražite svojo mamo?

B.P., 22. junij 2021.
Profimedia

Tudi najbolj zdravi odnosi imajo svoje vzpone in padce. Skozi življenje je včasih težko vzdrževati dober odnos s svojo družino, toda včasih odnosi v družino, na primer s starši, z očetom ali materjo postanejo toksični.

Uporabnica foruma Starševski čvek je pred časom ostale uporabnike pobarala, naj iskreno povedo, ali sovražijo svojo mamo. 

Nekateri so rekli, da jo imajo radi najbolj na svetu, drugi pa so do svoj mater čutili določeno zamero in odpor.

“Mame ne sovražim. Imam jo rada kot mamo, kot osebo, ki mi je prva leta življenja bila vse na svetu, ki mi je kasneje tudi prva strla srce, s katero sva na koncu postali dva ločena pola … Sem ji že davno vse odpustila, vendar pravega stika ne bova več nikoli imeli, ker je minilo preveč let in je bilo preveč let, ko sva bili ena od druge izgubljeni. Delovala, ravnala je tako, kot je najbolje znala. Vem tudi, da dandanes zaradi tega trpi. A to je njena karma, njen dolg in njena izkušnja.”

Uporabnica #1

“No, to so težke besede. Gre mi pač v nos, ker je tako popolna in se ob njej počutim zguba. ker je vedno bila preveč materinska, preveč skrbela za vse, ker vedno samo dela, dela, dela in ob tem meni zbuja občutek manjvrednosti, kompleksov. A vem, da je to moj problem.”

Uporabnica #3

Zamera in “sovraštvo” do matere se lahko začne na različnih točkah v življenju. Pri tem ne govorimo za razburjen “Sovražim te!”, ki ga v navalu besa sredi prepira sikneš materi in razburjeno odvihraš v sobo. Gre za sovraštvo, ki se ga redko začuti v otroštvu. Začutimo ga v odrasli dobi, ko se zavemo toksičnosti odnosa. 

Toksičen odnos temelji na jezi, čustveni manipulaciji in drugih negativnih čustvih. Namesto ljubezni in čustvene podpore dobimo negativne občutke glede svoje matere in se zaradi tega počutimo krive. Družba nam namreč pravi, da je odnos s starši najbolj pomemben, toda sovraštvo in zamere do matere so čustva, ki jih ne moremo preboleti kar tako. 

Profimedia

To so znaki toksičnega odnosa z materjo

Če vaša mati negira in zavrača vaše negativne občutke, imate pogosto občutek, da vaša občutenja niso utemeljena, počutite se nevredne pozornosti in glede sebe ste zelo negotovi. Pogrešate in hrepenite po ljubezni in potrditvi.

Namesto, da bi poskrbeli za svoja čustva, imate neprestano občutek, da ste odgovorni za njeno srečo. Zdi se vam, da vas mati ne mara zaradi tega, kar ste, temveč zaradi tega, kaj storite zanjo. Toksična mati ne prenese tega, da ni v središču pozornosti, medtem ko vaša mnenja in potrebe niso pomembni. 

Toksična mati je tudi kruta, jezo izraža prek zafrkavanja, norčevanja iz lastnih otrok. Predpostavka, da imajo matere brezpogojno rade svoje otroke ne drži, toda otrok se naveže tudi na mater, ki ne spoštuje zasebnosti in ga kaznuje za vsako odločitev, ki jo je sprejel samostojno. Toksična mati lahko v vas zbudi vtis, da vas hkrati ljubi in sovraži. Otrok oziroma oseba, ki je del toksičnega odnosa se boji postaviti zase, saj se bojijo nepredvidljivega odziva matere. Takšni otroci imajo težave s tem, da rečejo ne, da želijo ugoditi tudi drugim ljudem v svojem življenju. 

Prvi korak je sprejemanje svojih občutkov

Sprejeti morate, da do matere čutite zamero in razumeti, zakaj je do sovraštva prišlo. Poiščite vzrok zanje. Odpuščanje je naslednji korak, ki pa ni enostaven. Odpustiti ne pomeni, da se pretvarjamo, da se čustvena zloraba ni zgodila, ali da iščemo razloge, da njeno vedenje opravičujemo. Tudi če te razloge najdemo, na primer v njenem težkem otroštvu, to ne pomeni, da so bila njena dejanja in besede utemeljene. 

Ena od uporabnic je komentirala naslednje:

“Mame ne sovražim. Imam jo rada kot mamo, kot osebo, ki mi je prva leta življenja bila vse na svetu, ki mi je kasneje tudi prva strla srce, s katero sva na koncu postali dva ločena pola … Sem ji že davno vse odpustila, vendar pravega stika ne bova več nikoli imeli, ker je minilo preveč let in je bilo preveč let, ko sva bili ena od druge izgubljeni. Delovala, ravnala je tako, kot je najbolje znala. Vem tudi, da dandanes zaradi tega trpi. A to je njena karma, njen dolg in njena izkušnja.”

Uporabnica foruma

Vsi ti občutki lahko povzročijo velik stres, jezo, poslabšanje odnosa z drugimi, duševne težave, pa tudi prehranjevalne motnje. Zaradi tega morate odpustiti najprej sami sebi. 

Odločitev, ali boste v celjenje svojih ran vključili tudi mater, je odvisno od vas. Če mislite, da je odnos mogoče popraviti in da je vaša mati pripravljena na pogovor. Pomembno je, da v prvi vrsti poskrbite za svoje potrebe.

O avtorju

B.P.

New Report

Close