“Če so lahko raziskovalci na Severnem tečaju preživeli pri minus štirideset, potem lahko tudi mi, kajne? Zelo lepo! Zato naši statusi na družbenih omrežjih burijo samozavest.

Vsi smo čez noč postali motivacijski govorci. Vsi vibriramo enako. Pozitivno. Nihče se ne boji. Nikogar ne skrbi. Vsi smo v redu. In prav to me skrbi.

V nenormalnih okoliščinah je edina napačna reakcija običajna. In ne, ne spomnim se, da mi je veliko ljudi priznalo, da niso dobro. Bolj ali manj, vsi se obnašamo kot glasbeniki na Titaniku, ki so igrali, medtem, ko se je voda dvigovala.

Pretvarjamo se, da je vse v redu. Da smo močni ljudje, ki smo preživeli že toliko izkušenj, da imamo pred seboj samo eno nalogo – preživeti brez večjega godrnjanja. Potem pa bomo že videli, kako naprej. Štiri polne tedne sem bila popolnoma v redu.

Štiri polne tedne sem bila popolnoma v redu

Pri nas je vse super, malo več smo doma, in to je to. Imamo hrano, otroci so super, hvala za vprašanje. Štiri tedne sem kuhala, prala, preurejala zimsko in poletno garderobo, brala, likala, bila aktivna na različnih frontah in upoštevala navodila stroke. Nekega večera sem slišala pesem, ki sva jo z možem zadnjič slišala na Malti letos februarja. In nato sem se nekega večerna zlomila. Zlomila, ker se mi je v tem trenutku zdela Malta najbolj oddaljena točka v vesolju. Tako daleč, da sploh ne smem pomisliti.

Torej, ko vas naslednjič nekdo vpraša, kako ste, prosim, recite – nisem dobro.

Ne, ta situacija mi ni všeč. Včasih izgubim občutek za čas. Sploh ne vem, kateri dan je. Želim jokati, Ne spim dobro.

Nimam teka, nič ne bi jedla ali pa pojem vse, kar mi pride pod roke. Seznam je dolg – vendar kakor koli se že počutite in občutite – vse je v redu, tudi če niste v redu – to lahko poveste na glas.. Nič ni odvisno od vas, odvisno je od okoliščin.

Navsezadnje ni človeka, ki bi bil danes dobro. Vsi gremo skozi iste ali vsaj podobne zgodbe. Veliko nas je že pozabilo, kako je videti povprečen ponedeljek, ki smo ga še pred kratkim sovražili.

Niti vikend ni več to, kar je bil nekoč. O poletnih počitnicah sploh ne razmišljamo. Vsi smo obremenjeni z istimi, človeškimi skrbmi. Kaj, če zbolim? Bom še imel službo= kako naj odplačam posojilo? Kako plačati elektriko? Bomo imeli od česa živeti?

Nekaj bomo imeli, če bomo obdržali malo pameti. V teh dneh vam ni treba biti noro pogumen. Nihče vas ne prosti. Tudi raziskovalci niso preživeli zato, ker so dejali, da so v redu.”

Foto: Profimedia