Draga prijateljica … Dvigujem roke in grem svojo pot.

18. november 2022
Foto: Profimedia

Zagotovo poznate tiste misli o prijateljstvu, ki poudarjajo, da jim razdalja in čas ne moreta do živega. Da pravo prijateljstvo preživi vse – tudi to, da se dolgo ne vidiš in slišiš. To je po mojih izkušnjah čista in gola izmišljotina. In če že kateri od rekov drži, potem drži predvsem ta: ‘Daleč od oči, daleč od srca.’

V odnose je treba vlagati. Pa naj bo to partnerski odnos, odnos starši–otrok, odnos med sorojenci ali odnos s prijatelji. Brez nič ni nič. Gre za preprost zakon o vzajemnem učinku, o katerem je – sicer v malce drugačnem kontekstu – govoril že Isaac Newton. Akcija – reakcija. Se še spomnite učnih ur fizike in učenja 3. Newtonovega zakona, ki pravi takole: ‘Če prvo telo deluje na drugo telo z neko silo, potem tudi drugo telo deluje na prvo z nasprotno enako silo’?

Tisti, ki so nam bolj kot zakoni fizike bližje medosebni odnosi, smo to prenesli ravno tja, na področje človeških odnosov. A tokrat ne bomo govorili o ljubezenskih razmerjih in pripetljajih, temveč o prijateljstvih.

Foto: Profimedia

Prijateljstvo je dvosmerna cesta

Če v prijateljski odnos vlagaš svoj čas in trud, potem pričakuješ, da boš tudi z nasprotne strani dobil neko reakcijo. Ni nujno, da v enako intenzivni oziroma v enako veliki obliki. Ampak vsaj nekaj.

Kajti prijateljstvo je dvosmerna cesta. Ne enosmerna. Če se namreč samo ti trudiš za prijateljstvo, na drugi strani pa ni truda, odziva, nobenega vložka, potem se začneš počutiti, kot da tolčeš z glavo ob zid. To pa začne prej ali slej boleti. Zakaj bi torej počel nekaj, kar boli? In vidite, tako se ta enosmerna cesta kaj hitro spremeni v slepo ulico.

Pa saj ne, da pričakujem vsakodnevne klice in sporočila, nenehno preverjanje, kako sem, poročanje o vsaki malenkosti, ki se je prijateljicam zgodila tisti dan. Prav tako ni treba, da se vsak teden dobimo na pijači in klepetu. Tudi nekajkrat letno je lahko dovolj, sploh če prijatelje ločuje več deset ali celo sto kilometrov. Ker imamo vsi svoja življenja, službe, družine, obveznosti in velikokrat čisto premalo časa. Celo zase in za naše najbližje ga včasih zmanjkuje oziroma bi si ga želeli več. Ampak na vsake toliko pa je lepo, da nisem vedno jaz tista, ki se spomni na prijatelje, pošlje sporočilo, pokliče, povabi na srečanje.

Foto: Profimedia

Čas lockdownov je naredil svoje – preživeli so samo najbolj trdni odnosi

Sama sem takšna, da nimam miru in da se že od nekdaj nadvse rada družim. Ne ležim rada sama doma na kavču. Vsaj ne zelo pogosto. Raje proste ure preživljam aktivno – z družino ali prijatelji. Tudi to, da bi se sama odpravila na Šmarno goro, se je mislim da zgodilo samo enkrat. Po pomoti. Ker vedno rada vzamem koga s sabo, ker je premagovanje tistih neugodnih korenin pač lažje in manj duhamorno v dvoje, ob prijetnem klepetu.

Skratka … Prijatelji pravijo, da sem glavna organizatorka in pobudnica večine naših druženj. In se z veseljem pustijo vabiti, češ ‘saj bo Eva vse organizirala’. Kar me niti ne moti, če imam občutek, da to ni vzeto kot samoumevno, in če vem, da se bo kdaj drugič kdo potrudil zame.

Tako sem v času tistih ekstremnih zaprtij, ko smo se v Sloveniji srečevali s prvimi primeri novega koronavirusa, ko niti iz lastne občine nismo smeli iti, ko se nismo smeli družiti z nikomer zunaj gospodinjstva, naredila nekaj ekstremnega. Socialni eksperiment, če hočete. Preprosto sem dvignila roke od vseh prijateljskih odnosov in čakala, kaj bo. Kdo bo opazil, da nismo več v stiku? Komu bom manjkala?

Foto: Unsplash

In zgodilo se je naslednje: nekateri ljudje, ki so mi bili sicer zelo blizu in sem jih imela nadvse rada, so pozabili name. Niso dvignili telefona, da bi me slišali, niso poslali sporočila, da bi povedali, kako so, kaj se dogaja z njimi. Ker so bili verjetno vajeni, da sem ves čas prej to počela jaz. Da sem bila jaz tista, ki je ta prijateljski odnos držala nad gladino in brcala in brcala, da ni potonil. Do korona časov, kot jim rečem. Takrat, ko sem se nehala truditi, ko sem dvignila roke, ko sem se utrudila in nehala brcati, pa je zavladala tišina, ki z nekaterimi traja še danes. Ni zamere, ni slabe volje. Očitno je že tako prav.

Kajti starejša kot sem, bolj dojemam, da ljudje pridejo v moje življenje z razlogom. Nekateri zato, da me naučijo kakšno pomembno lekcijo, da mi nekaj dajo, jaz nekaj naučim njih, potem pa pride čas, ko jih moram izpustiti. Ko prideš do križišča in zavije vsak v svojo smer. Morda se bodo te poti še kdaj prekrižale, morda ne. Z nekaterimi smo se po nekaj premora znova našli in nadaljevali, kjer smo končali. Spet z drugimi smo začeli znova, na novih temeljih. In bomo v naslednjih mesecih, letih videli, kam nas to pripelje.

Foto: Profimedia

Le redki prijatelji ostanejo za vedno

A vse to te nauči, da začneš toliko bolj ceniti tiste redke posameznike, ki so tukaj že od nekdaj. In upala bi reči, da skoraj zagotovo tudi za vedno. Osebe, s katerimi si na isti valovni dolžini, ki te zares čutijo in ti čutiš njih, ki ti zlezejo pod kožo. Osebe, ki si jim res pomemben. Ki si ne prestavljajo življenja brez tebe. In brez katerih bi tudi ti težko živel.

To so ljudje, ki se zavedajo, da si vedno tu za njih, da boš z njimi delil lepe in manj lepe trenutke, veselje in žalost, navdušenje in skrbi, da jim boš stal ob strani ne glede na vse. Da jih boš podpiral in jim pomagal krmariti skozi nevihte, tudi če se kdaj z njimi ne boš v vsem strinjal. Ljudje, na katere se lahko tudi sam vedno nasloniš, ko se znajdeš v stiski, ko te življenje spravi na kolena. Ljudje, ki vedo o tebi vse. Ki jim zaupaš svoje največje strahove in najgloblje skrivnosti. Ki jim priznaš stvari, ki jih še sam sebi težko priznaš.

Foto: Unsplash

Ko se čutiš tako močno, da so besede nepotrebne

Ne vem, kako je pri vas. Ampak takšnih ljudi v mojem življenju ni dosti. Preštejem jih lahko na prste ene roke. Pa še to kar nekaj prstov ostane prostih. Če sem iskrena, si ta hip življenja ne predstavljam brez dveh prijateljic. Oni dve že vesta, kdo sta. Moji sestri po duši. Osebi, ki me poznata do obisti. Z njima mi velikokrat ni treba niti govoriti, razglabljati, razlagati. Samo pogledata me, me začutita in točno vesta. Vse.

In to so tiste redke in tako zelo dragocene vezi, ki polnijo srce in za katere se je nedvomno vse življenje vredno truditi. Kajti če ostaneš brez take osebe, brez svoje osebe, je tako, kot bi ostal brez koščka srca. In ta praznina se ne bi nikoli več zapolnila.

Zato vzemite v roke telefon in pokličite prijateljico, ki ste jo hote ali nehote zadnje čase postavljali na stranski tir. Povejte ji, da ste tukaj, da jo pogrešate, da jo imate radi. Kajti na koncu je tisto, kar zares šteje, le to. Ljudje, ki se nam usedejo v srce. Ki so z nami v najlepših in tudi najtežjih trenutkih življenja. Ki nas s svojo prisotnostjo sooblikujejo v osebo, kakršna smo. In to je neprecenljivo. Če imate v svojem življenju vsaj eno tako prijateljico ali prijatelja, ste lahko vražje ponosni in predvsem neizmerno hvaležni.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno tudi uredništva Style.Over.Net.

New Report

Close