-12
He , he , viš jo , kako si to dobro premislila :)))
Jaz se samo s tem ukvarjam , kako bi obstala gor brez nevarnosti za telesce ;ker , veš , ko una žival začne opletat z glavo in gledat postrani , pa uha nazaj , pa tisto ogromno rit u luft – evo , ti prsežem , da si želiš bil orenk zaliman u sedlo . Namreč konj ima dva načina (vsaj meni je bilo dano spoznati šele dva , no ) kako te spravi dol s hrbta – prvi je , da meče rit u luft in te kot dirigiran izstrelek pošlje naprej čez glavo, drugi pa je “rodeo style” , ko dela grbo , da glavo med noge in skače ku nor – ta način je hujši , bolj grozno se počutiš , ker imaš tak občutek , da med nebom in zemljo ni nič drugega kot ti in ena podivjana beštija , ki te misli še speštat za konec. Včasih pa konj kombinira oba načina – evo , takrat si pečen , če se odloči vztrajat in vajo ene parkrat ponovi 🙂
Ecco , tako je to .
Je pa en krasen občutek , ko si gor in veš , da ga obvladuješ , vse se skombinira v eno fino celoto – gibanje konja , fizični napor , konjev vonj , stik z njim , pa na koncu , ko ga pobožaš in pohvališ , on pa tisti svoj veliki gobček skloni , pa te podrgne z njim po obrazu , po roki – kot pride , je treba pazit , ker te lahko fejst opraska z uzdo :).Jaz velikokrat jaham enega , ki se grozno rad crklja. In če stojim ob ograji medtem , ko je na njem kak začetnik , ki ga še ne zna vodit , potem se ta moj ljuba konjurina ustavi pri meni in se začne drgnit in prosi za poslastico :)))) Res je fino , ko vidiš , da te ima tako velika žival rada (kljub občasnim muham in uporniškim idejam 🙂
Ufffa , spet se je Niki raznežila in vsem zatežila s svojo konjsko ljubeznijo , mejte potrpljenje , raje to kot pa da vam težim s slabo voljo , a ne ;)))
Glej Nikita ( saj zame si še vedno Niki ** ) samo , da bo tole zvenelo bolj verodostojno in da vzameš moje pisanje zares..
Pred kakšnim letom dni , mi je prišla v roke knjiga ” šepetati konjem ” . Kot veš imam rada živali , raje kot sebe, sem pač čuden patron. In ko sem knjigo prebrala, že prej med branjem, sem bila navdušena. Vzljubila sem konje in kar na vrt bi si pripeljala enega , kolikor bi to seveda bilo mogoče.
Tako lepo opisano , čutno in človeku približan je v tisti knjigi konj, njegova duša ( ki jo definitivno ima ) itd…
No, tvoj post je samo nadaljevanje knjige…jaz bi kar brala. Torej,
meni je bilo lepo prebrati kar si napisala in sem nekako čutila ta odnos med konjem in tistim , ki ga jezdi..kaj vem ..odlično, no !