178cm je popolna višina za žensko
Jaz imam 159, ko sem bila mlajša, sem pa imela 163 cm, malo se mi je že hrbtenica upognila od starosti. Se mi pa zdi ravno prava moja višina, ker imam tako dobro ravnotežje, ko molim pokoro na kolenih. Prav tako je fino, da pri maši vidijo gospoda župnika tisti, ki sedijo za mano, ker vedno sedim v prvi vrsti. Tako da sem zelo zadovoljna s tem, kar mi je Bog dal.
[img]https://thechive.files.wordpress.com/2017/06/screen-shot-2017-06-06-at-10-48-09-am.png?w=600&h=693[/img]
[img]https://i2.wp.com/www.gangslangs.com/wp-content/uploads/2017/09/Woman-with-the-Worlds-Longest-Legs.png?fit=940{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2C788&ssl=1[/img]
[img]http://i.dailymail.co.uk/i/pix/2015/09/07/10/2C0A6A3D00000578-0-image-a-78_1441617438108.jpg[/img]
mijauuu
Jaz imam 163, moz pa 189 cm. Pa je nor na,e ze 20let. Nikoli, zares nikoli se nisem pocutila ogrozeno zaradi visokih zensk. Je pa res, da imam zelo lepo oblikovano postavo in za svoje porporcije dolge noge. Vedno me je zabavalo kako so mojega moza pecale visoke, ces midva sva za skupaj…on pa vsa leta hladen kot spricar :).
S čim se ukvarjajo odrasli ljudje v svojih glavah, saj ni čudno, da gre svet k hudiču. Potegnite glave iz riti in se začnite zavedati, da je kritiziranje nečesa, s čimer se je človek rodil in ima zapisano v genih, torej tega ne more spreminjati, najnizkotnejše dejanje, s katerim si zacementirate status sodrge v sogovornikovih očeh.
Debele zenske bi cel dan lahko razpredale o tem kaj je idealna visina deca, ceprav je to relativna stvar vsake zenske in njene visine. Zenska 155 ne bo rekla da ji je ideal 190cm za tipa, medtem ko ena 175 bo rekla da je 190cm lih prov ipd.
Totalno nesmiselne debate. Nobena pa ne bi rada razglabljala o svojih odvecnih kilah, ki se jih da mimogrede shujsati, za razliko od visine, ko ne gre za nic slaboznacajskega (kot je naziranje) ampak zgolj za gensko strukturo cloveka.
V cem je fora da se dans prokoviramo kot progresivni (strpnost do gejev, ipd.) ce pol ti isti ljudje razpravlajo o tem kok more bit clovek mininalno visok da je sprejemljiv. Mislm kaksna hinavskost ljudi ki se majo za progresivne.
Dokler bojo zenske tak poudarek na centimetre dajale, ne vidim nobenega problema v temu, da tudi moski veliko tezijo nazaj z njihovini odvecnimi kilogrami.
Moji sinovi so vsi konkretno cez 190, a vsem so vsec bolj male pupe, ceprav so vsi trije suoer zadovoljni s svojo visino in pravijo, da bi bili raje se kak cm visji kot nizji.
Jaz mislim, da to uredi mati narava, moski 195 in recimo zenska 185, koliksne otroke bi onadva imela?! Tako pa moski 195 in zenska 165, imajo otroci veliko sans biti normalno visoki, sinovi tam okoli ocetove visine in hcere tam 180, kar je za zenske idealno.
Idealno razmerje je 1: 1,09, če smo natančni. To je menda znanstveno preverjeno za uspešno razmerje, sem nekje prebrala.
[/quote]
Nekaj o tem razmerju (1,09) je tudi v tem članku:
https://onaplus.delo.si/koliko-centimetrov-ima-vas-moski
https://www.24ur.com/novice/crna-kronika/pogresana-18-letna-rebeka-klinc-iz-slovenske-bistrice.html
Tale Rebeka Klinc bi pa bila še od maršala Tita višja: Koliko je bila Jovanka visoka, na posnetkih je višja od moža?
Genetsko smo Slovenci visoki in vitki – tisti, ki teh lastnosti nimajo, imajo pač prednike od dol, četudi gremo 500 let nazaj (sam imam 200 cm in 100 kg, širno ramen pa takšno, da mi konfekcijo šivajo šivilje ali pa moram do Hirmerja v Münchnu). Vedno smo bili poljedelci višji, živinorejci (nomadi, kar vzhodnjaki in južnaki vsekakor so) pa nižji. Kdo pa je že videl visokega cigana?
Ko v črni kroniki prebereš – ta in ta je storil kaznivo dejanje, oropal starko, vlomil itd. visok 165 cm pa takoj veš, da gre za južnaka.
Pa saj že na ulici vidiš, še posebej okoli šol za nizkointeligentne – južnakinje imajo tiste debele kratke noge, debel vamp in pukl, kratke mesnate prste, v faco kot repa…..ni čudno, da so južnaki nogometaši…..
Vesel oče
P.S. Prvotni plemenitaši so bili vsi visoki, postavni. Šele
ženitve z npr. Bizantinkami – plemkinjami, npr. Komneni, Paleologi… so povzročili čedalje krajše noge pri potomcih in debelost.
Vir:
https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=1&cad=rja&uact=8&ved=2ahUKEwift-Xysd_hAhVywosKHb6fCgYQFjAAegQIARAB&url=https{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}3A{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2F{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2Fsl.wikipedia.org{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2Fwiki{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2FAna_Komnena&usg=AOvVaw01_4pupze_vuXmfPQONMo7
https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&frm=1&source=web&cd=3&cad=rja&uact=8&ved=2ahUKEwift-Xysd_hAhVywosKHb6fCgYQFjACegQIBxAB&url=https{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}3A{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2F{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2Fsl.wikipedia.org{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2Fwiki{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}2FKomneni&usg=AOvVaw2IDJ3uy_4YFcyGSLyS1xCU
Seznam trapezundskih cesarjev
Aleksej I. Megas Komnen (1204–1222)
Andronik I. Gidos (1222–1235)
Ivan I. Megas Komnen (1235–1238)
Manuel I. Megas Komnen (1238–1263)
Andronik II. Megas Komnen (1263–1266)
Jurij Megas Komnen (1266–1280)
Ivan II. Megas Komnen (1280–1284)
Teodora Megas Komnena (1284–1285)
Ivan II. Megas Komnen (ponovno, 1285–1297)
Aleksej II. Megas Komnen (1297–1330)
Andronik III. Megas Komnen (1330–1332)
Manuel II. Megas Komnen (1332)
Bazilij Megas Komnen (1332–1340)
Irena Paleologina (1340–1341)
Ana Megas Komnena (1341)
Mihael Megas Komnen (1341)
Ana Megas Komnena (ponovno, 1341–1342)
Ivan III. Megas Komnen (1342–1344)
Mihael Megas Komnen (ponovno, 1344–1349)
Aleksej III. Megas Komnen (1349–1390)
Manuel III. Megas Komnen (1390–1416)
Aleksej IV. Megas Komnen (1416–1429)
Ivan IV. Megas Komnen (1429–1459)
David Megas Komnen (1459–1461)
Viri[uredi kodo]
Jakob Philipp Fallmerayer, Geschichte des Kaiserthums Trapezunt, München, 1827–1848
Michael Panaretos: Kronika
Johannes Bessarion: The praise of Trebizond
Miller, W., Trebizond: The Last Greek Empire, 1926, ponatis Argonaut Publishers, Chicago, 1968
Fjodor Ivanovič Uspenski, Iz zgodovine Trapezundskega cesarstva (Ocherki iz istorii Trapezuntskoy Imperii), Leningrad, 1929, 160 pp, v ruščini
Levan Urushadze, The Comnenus of Trabizond and the Bagrationi dynasty of Georgia. — J. »Tsiskari«, Tbilisi, No 4, 1991, pp. 144–148, v gruzinščini
Sergej Karpov, L’ impero di Trebisonda, Venezia, Genova e Roma, 1204-1461. Rapporti politici, diplomatici e commerciali. Roma, 1986, 321 P.
Sergei Karpov, The Empire of Trebizond and the nations of Western Europe, 1204-1461, Moskva, 1981, 231 pp, v ruščini
Sergei Karpov, A history of the empire of Trebizond. Saint Petersburg, 2007, v ruščini
Rustam Shukurov, The Megas Komnenos and the Orient (1204-1461), Sankt Petersburg, 2001, v ruščini
Bryer, Anthony (1980). The Empire of Trebizond and the Pontos. London: razni ponatisi, ISBN 978-0-86078-062-5.
Anthony Bryer & David Winfield, The Byzantine Monuments and Topography of the Pontos (DOS. XX), vol. 1–2, Washington, 1985
Anthony Bryer, Peoples and Settlement in Anatolia and the Caucasus, 800–1900, Variorum collected studies series, London, 1988
Trapezundska veja Komnenov je po enem od prednikov, plemiču, generalu in ministru Ivanu Aksuhu, prevzela tudi priimek Aksuh. Princesa trapezundske veje Komnenske dinastije naj bi bila mati osmanskega princa Jahja (rojen 1585), ki je prestopil v krščansko vero in se velik del življenja poskušal dokopati do osmanskega prestola.
Kot zadnjega potomca Komnenske dinastije se pogosto omenja Ivana Komnena Molivda, slavnega osmanskega grškega očenjaka in zdravnika, ki je postal metropolit Side in Silistre. Umrl je leta 1719. Njegove zahteve po trapezundskem prestolu so zelo verjetno izmišljene.
Zapuščina
Bizantinsko cesarstvo je bilo med Andronikovim vladanjem zelo blizu ponovni vzpostavitvi oblasti na Balkanu, ki jo je izgubilo po četrti križarski vojni. Cesarstvo je bilo kljub energičnemu vodstvu prešibko, da bi porazilo svoje nasprotnike v Anatoliji, Bolgariji in Srbiji. Izgubilo je še zadnje ostanke ozemelj v Anatoliji in omogočilo prodor Osmanov v Evropo, na Balkanu pa ni moglo preprečiti nastanka Srbskega cesarstva. Po njegovi smrti je postalo stanje v cesarstvu nevzdržno, kar je povzročilo sedemletno državljanjsko vojno, ki je potrošila še tiste vire, ki so bili na razpolago ob Andronikovi smrti.