Nehaj se primerjati z drugimi!

V OS z veliko vecino sosolcev nisem imela nic skupnega. Imela sem svoj krog prijateljic, a z nobeno nisem iskala nekega stika po koncu OS .

V gimnaziji sem imela super razred, dobre prijatelje, s katerimi smo ohranili stike se leta po maturi. Imeli smo se zelo lepo.

Na obletnice ne hodim ne v prvem ne drugem primeru. Po maturi sem se izselila iz kraja, kasneje se drzave. Po pravici povedano, nikoli nisem videla smisla v zrtvovanju casa za nekaj, kar je preziveto – razred so pac nakljucni ljudje, ki so bili v danem trenutku po nakljucju v istem razredu. Ce smo si tudi sicer blizu, potem smo v stiku in vemo za to, kaj se s kom dogaja. Ce si nismo pa – who cares. Ne navdaja me obletnica konca solanja z nobeno nostalgijo, druge stvari (in drugi ljudje) so mi pomembnejse.

Na obletnice valete in mature grem zelo rada. Uživam v pogovoru z bivšimi sošolci in sošolkami, obujamo spomine, se nasmejemo, pohecamo… super se imamo. Le zakaj bi se kdo obremenjeval s kakšnimi preteklimi zamerami, kdo je več dosegel v življenju… Gre za to, da smo skupaj rasli, gulili šolske klopi, življenje pa je pač vsakega odneslo po svoje. Saj smo vendar odrasli, kajne?

V bistvu imaš prav.

Nikakor ne razumem tega, da še po dvajsetih letih vlečete neke zamere iz najstniških let. Očitno še niste vsega prebolele in odrasle.
Avtorica, odrasti.
Uredi se in pojdi v družbo. Moja teorija je, da je večina ljudi dobrih. Tudi nekdanjih sošolcev in sošolk.

O, ljubi bog, kakšne zamere imate še nekateri iz srednje šole… Tudi mi smo imeli eno takšno, ki je bila “dobra samo za inštruiranje”. Zakaj? Ker je snov pač v nulo obvladala in smo jo radi, kaj vprašali, drugače je pa bila tiha, najraje sama, ni hodila z nami ven… Pa nam je tudi zadnjič vrgla naprej, kako “je bila dobra samo za prepisovanje nalog”, pozabila pa je, kolikokrat smo jo povabile ven, na malico… Pa je vedno rekla da ne more. Po določenem času pač nehaš vabit in je logično, da se z njo ne pogovarjaš o vseh najstniških težavah, skrivnostih… Če je šlo za zafrkavanja, norčevanja, žaljenja… Je seveda drugo, v takem primeru jaz ne bi šla.
Odloči se pa sama. Ne pa iti, zato, da se boš dokazovala, kako si uspela, kako si krasna… Tudi večina drugih sošolk je takih (vsaj tiste, ki so bile najbolj priljubljene, ker so bile lepe športnice z dobrimi ocenami) in nihče niti opazili oz. te bo v najboljšem primeru kakšna sošolka pa opravljala naslednji dan, kako si se spremenila. In to bo to. Ne bo pa čudežno cela soba obstala in obžalovala, da so se do tebe grdo vedli.
Pa še za tisto, ki pravi, da se na obletnicah dekleta dajo po skupinah, kakršne so bile v srednji šoli. A ni logično? Moje sošolke so bile moje prijateljice. Delile smo si vse od slabih ocen, do ločitve staršev, prvega poljublja, prvega seksa, prvega razhoda s fantom, prvih zabav, pijanosti, prvih počitnic brez staršev, izpita za avto… Čeprav sem z nekaterimi izgubila stike, so mi nekdaj pomenile največ in sigurno me bolj zanima, kako gre njim in si želim večer preživeti z njimi kot pa z nekom, ki mi je bil le sošolec. Seveda tudi njega povprašam, kako mu gre, a bolj zaradi vljudnosti.

No ja, ste me prepričali, da naj ne grem :).

20 let po maturi pa še vedno travme?

Nimam takih izkušenj. Mi smo bili kot razred povezani, dobro smo se razumeli. Razmišljam, če je kdo izstopal- na tak način, kot opisuješ. Mislim, da ne.
20 let je kar dolga doba. Ljudje se spremenijo. Če si želiš videti, kako je, poskusi. Saj če ti ne bo, lahko prej greš domov. Mogoče boš prijetno presenečena. Želim ti to !

Ne hodim na te zadeve. S tistimi, ki so mi ok, sem itak ohranila stike, ostali me pa niti ne zanimajo.

Jaz bi na tvojem mestu šla, da bi se na lastne oči prepričala ali so se kaj spremenili ali ne. Nekateri se spet drugi pa ostanejo na praktični istem ”neodraslem” nivoju, ki jim žal ni pomoči.
Če se boš v njihovi družbi počutila slabo, nezaželeno ali brez veze pa samo na jej, če ti bo do tega, če ne pa si izmisli nek izgovor, da si prišla samo za to da jih po dolgem času malo vidiš in da imaš opravke, morda kakšen drug rojstni dan svoje prijateljice ali kaj takega.

Jaz imam tudi obletnico srednje šole v prihajajočih dneh in ne grem. Sem bolna in se ne želim pretvarjati, da sem ok. Potrebujem svoj notranji mir in mislim, da bi mi ga to porušilo. Lagati ne želim, pomilovanja pa tudi ne potrebujem od ljudi, ki sem jih nazadnje videla pred 20 leti. Mogoče bom šla čez 10 let, če bo ponovno organizirana in če bom še tu.