27. JANUAR, v Evropi in po vsem svetu se spominjamo žrtev holokavsta – AUSCHWITZ
Iz biografije Stalin, ki jo je napisal Simon Sebag Montefiore, sicer Britanec.
“Ko je napredujoča Rdeča armada razkrila nezaslišan genocid nad Judi (Auschwitz), se je ukrajinski gospodar Nikita Hruščov uprl, da bi bili Judje, ki so se opotekali domov iz taborišč smrti, deležni kakršne koli posebne obravnave. Zavrnil je celo, da bi jim vrnili domove, ki so jih medtem zasedli Ukrajinci. Zakrknjeni antisemit je godrnjal, da se “Abramoviči” zgrinjajo v njegov fevd “kot vrane””.
:::::::::::::::::::::::::
Moj pokojni sodelavec se je po 2. vojni vrnil iz Dachaua. Čez nekaj tednov so ga slovenske komunistične oblasti pozvale na “udarniško delo”. Bolan in še vedno izstradan ni bil sposoben za kakršno koli fizično delo. To je tudi povedal in dodal, da je pač bil v nemškem taborišču.
Kasneje je hotel študirati medicino. Niso mu dovolili. Oponesli so mu, da ni hotel delati “za postavitev razrušene domovine”.
Vem, da je škoda besed. Ne sekiraj se, jaz sem se že krepko utrdila.
Ampak, včasih si le vzamem čas in kaj napišem. Dolžna sem tem nedolžnim žrtvam in odgovarjam, tem nevednežem.
Lahko noč.[/quote]
Kaj lažeš, da si se utrudil!
Za pravo denunciantstvo – po domače špecanje – nisi nikoli utrujen. Obnašaš se otročje, neodgovorno, skrajno enostransko, ker zagovarjaš zločine, ki so se zgodili po končani vojni in to ne prve mesece, ampak vseskozi, dokler je bila na oblasti KPS/KPJ.
Tvoje infantilno, zločinsko denunciranje – tako, kakor so partijci denuncirali svoje, še bolj pa tiste, ki niso pripadali njim – in obenem tvoja zahteva, da si nekaj več, da se te mora ravno zaradi tega samo tebe vzeti v obzir – pa zgleda takole:
PRABABI
Re: Mogoče pa lahko da kdo kakšen pameten predlog 26.01.15 20:37
Gospod šef Primož,
dober večer.
Vidim, da ste se oglasili že ob ob 16:44, pa se nihče ne oglasi.
Jaz sem prišla na PČ, malo po 19:00 uri in brala. Sem čakala, pa še ni nič. 🙂
Vsaj dober večer, si zaslužite, spodobi se, ker ste se oglasili. 🙂
Predloga od mene ne bo, sami veste, kaj je potrebno narediti.
Pravkar sem prebrala, da mora un “prababo”, držati zobalo.
Tako me sedaj nazivajo na PČ, “črnopisači”. 🙂
V temi FRS, je “zenf”, 26.01.15 ob 16:19 in še ob 16:32, naj držim “zobalo”.
En čas sem tiho, kar naprej pa ne morem biti. :-)))
____________________________________
Osladno, brezhrbtenično plazenje z ukrivljeno hrbtenico pred “šefom”!
Zagovorniki KPS/KPJ so vredni vsega prezira. Zapravili so bivšo državo, danes uničujejo našo domovino, od nas pa zahtevajo, da se jim moramo pokoriti.
Ne bo šlo! Ponižno sklonite glave in preglejte svoje zločine do današnjega dne! Naše domovine – Republike Slovenije – ne boste uničevali.[/quote]
Na kratko, ti si en velik TROT!
Po 70-tih nisi ugotovil, da ste vojno izgubili!!! S Hitlerjev vred! Kdo je Slovenijo uničeval, je znano.
Če se ne bi takrat zavedni Slovenci in komunisti uprli okupatorju, danes Slovenije ne bi bilo.
Ponižno skonite glave BELČKI, v tej temi se dobro vidi, kaj ste delali z zavednimi Slovenici.
Po koncu vojne ste bežali na Koroško, ker niste imeli čiste vesti. Nikoli pa niste nehali delati zgage, v Sloveniji.Pred šefom se ne klanjam priliznjeno, o tem bi se dalo razpravljati. Kdo ima tukaj več ugodnosti, dobro vem!
Tole spada v to temo.
Val 202 – BRANKO LUSTIG, taboriščnik in oskarjevec, GOST VALA 202, 15. 02. 2015 ob 10:45
http://val202.rtvslo.si/2015/02/branko-lustig/
Ob 70. obletnici osvoboditve AUSCHWITZA
Kaj lažeš, da si se utrudil!
Za pravo denunciantstvo – po domače špecanje – nisi nikoli utrujen. Obnašaš se otročje, neodgovorno, skrajno enostransko, ker zagovarjaš zločine, ki so se zgodili po končani vojni in to ne prve mesece, ampak vseskozi, dokler je bila na oblasti KPS/KPJ.
Tvoje infantilno, zločinsko denunciranje – tako, kakor so partijci denuncirali svoje, še bolj pa tiste, ki niso pripadali njim – in obenem tvoja zahteva, da si nekaj več, da se te mora ravno zaradi tega samo tebe vzeti v obzir – pa zgleda takole:
PRABABI
Re: Mogoče pa lahko da kdo kakšen pameten predlog 26.01.15 20:37
Gospod šef Primož,
dober večer.
Vidim, da ste se oglasili že ob ob 16:44, pa se nihče ne oglasi.
Jaz sem prišla na PČ, malo po 19:00 uri in brala. Sem čakala, pa še ni nič. 🙂
Vsaj dober večer, si zaslužite, spodobi se, ker ste se oglasili. 🙂
Predloga od mene ne bo, sami veste, kaj je potrebno narediti.
Pravkar sem prebrala, da mora un “prababo”, držati zobalo.
Tako me sedaj nazivajo na PČ, “črnopisači”. 🙂
V temi FRS, je “zenf”, 26.01.15 ob 16:19 in še ob 16:32, naj držim “zobalo”.
En čas sem tiho, kar naprej pa ne morem biti. :-)))
____________________________________
Osladno, brezhrbtenično plazenje z ukrivljeno hrbtenico pred “šefom”!
Zagovorniki KPS/KPJ so vredni vsega prezira. Zapravili so bivšo državo, danes uničujejo našo domovino, od nas pa zahtevajo, da se jim moramo pokoriti.
Ne bo šlo! Ponižno sklonite glave in preglejte svoje zločine do današnjega dne! Naše domovine – Republike Slovenije – ne boste uničevali.[/quote]
Na kratko, ti si en velik TROT!
Po 70-tih nisi ugotovil, da ste vojno izgubili!!! S Hitlerjev vred! Kdo je Slovenijo uničeval, je znano.
Če se ne bi takrat zavedni Slovenci in komunisti uprli okupatorju, danes Slovenije ne bi bilo.
Ponižno skonite glave BELČKI, v tej temi se dobro vidi, kaj ste delali z zavednimi Slovenici.
Po koncu vojne ste bežali na Koroško, ker niste imeli čiste vesti. Nikoli pa niste nehali delati zgage, v Sloveniji.Pred šefom se ne klanjam priliznjeno, o tem bi se dalo razpravljati. Kdo ima tukaj več ugodnosti, dobro vem!
Tole spada v to temo.
Val 202 – BRANKO LUSTIG, taboriščnik in oskarjevec, GOST VALA 202, 15. 02. 2015 ob 10:45
http://val202.rtvslo.si/2015/02/branko-lustig/
Ob 70. obletnici osvoboditve AUSCHWITZA[/quote]
Danes pa se VELIKOČRKAR, MEŽNAR, PSIHJATER itd. zelo trudi. Popoldne se je oglašal pod svojimi standardnimi imeni, zvečer pa se oglaša kot prababa.
Puščavski deževnik, dej merkej, da te ne bo raznesl. Brez pene na ustih, prosim.
Tudi tole spada v to temo: komunistično licemerje in zločinstvo. Vsekakor ti to zločinstvo prikrito zagovarjaš.
Iz biografije Stalin, ki jo je napisal Simon Sebag Montefiore, sicer Britanec.
“Ko je napredujoča Rdeča armada razkrila nezaslišan genocid nad Judi (Auschwitz), se je ukrajinski gospodar Nikita Hruščov uprl, da bi bili Judje, ki so se opotekali domov iz taborišč smrti, deležni kakršne koli posebne obravnave. Zavrnil je celo, da bi jim vrnili domove, ki so jih medtem zasedli Ukrajinci. Zakrknjeni antisemit je godrnjal, da se “Abramoviči” zgrinjajo v njegov fevd “kot vrane””.
(stran 536, 537)
_____________________________________
Moj pokojni sodelavec se je po 2. vojni vrnil iz Dachaua. Čez nekaj tednov so ga slovenske komunistične oblasti pozvale na “udarniško delo”. Bolan in še vedno izstradan ni bil sposoben za kakršno koli fizično delo. To je tudi povedal in dodal, da je pač bil v nemškem taborišču.
Kasneje je hotel študirati medicino. Niso mu dovolili. Oponesli so mu, da ni hotel delati “za postavitev razrušene domovine”.
__________________________________
Seveda pa za zločinske komuniste to še ni bilo dovolj.
V Ljubljani so uprizorili montiran politični proces proti nekaterim, ki so se vrnili iz Dachaua. Za njih ni bilo dovolj trpljenje v nacističnem taborišču, njih so morali še doma, v “osvobojeni” domovini obtožiti, da so sodelovali z nacističnimi oblastniki taborišča Dachau. Komunisti ogabnega sodelovanja z nacisti niso nikoli objavili, raje so nedolžne ljudi ob vsem trpljenju v taborišču obsodili sodelovanja z nacisti.
Nekaj so jih na tem “Dachauskem procesu” v Ljubljani obsodili na smrt in “kazen” izvršili.
V Odmeve RTVSLO so 27. januarja letos so povabili preživelega taboriščnika, ki je bil v večih nacističnih taboriščih. V razgovor so vtaknili insert o uničevalnih taboriščih po vsem svetu. Omenili so Indijance v USA v takih taboriščih, Armence v Turčiji, angleška taborišča v Afriki, Jesenovac pa tudi taborišča v zadnjih jugo vojnah (Omarska). Niti z besedo niso omenili sovjetskih taborišč (GULAG), ki so morda celo bolj znana kot nacistična. Kaj šele, da bi omenili povojna slovenska uničevalna taborišča.
Tvoje licemerje je tako pošastno, da človek obnemi. Ti si pošastno pokvarjen človek.
In take pošasti moramo mi prenašati?
Dachauski procesi v Sloveniji
(prevod članka »Die slowenische Dachauerprozesse«, objavljeno v zborniku Transnationale Gedenkenkultu, CID Dachau, junij 2008)
Naj spregovorim nekaj več o t.i. dachauskih procesih v Sloveniji. Podatke o njih sem črpal predvsem iz obsežnega zbornika »Dachavski procesi«, ki je izšel l. 1990, torej tik pred koncem nekdanje Jugoslavije. Dachauski procesi predstavljajo značilen, vendar ne izjemen primer političnih procesov v tedanji Jugoslaviji v prvih letih po drugi svetovni vojni. Gre za 10 procesov, ki so se zvrstili od aprila 1948 do oktobra 1949, še en manjši proces proti nekdanjim dachaucem je bil tudi v Splitu na Hrvaškem julija 1949. Glavnina obtoženih so bili nekdanji taboriščniki iz Dachaua, nekaj jih je bilo tudi iz Buchenwalda in Auschwitza, tako da tem procesom nekateri pravijo tudi »lagerski procesi«. Precej jih je bilo nekdanjih španskih borcev, tj. prostovoljcev, ki so se borili proti Francu, kasneje so postali glavni organizatorji odpora proti nacizmu. Tri obtožene osebe so bile avstrijski državljani, dve od njih sta bila nekdanja avstrijska španska borca in komunista, tretja je bila soproga enega od slovenskih obtožencev. Poleg nje je bila obsojena (celo na smrt z ustrelitvijo) soproga še enega od obsojencev.
Obtožba se je glasila v glavnem, da so obtoženi delovali kot agentje Gestapa, nekateri naj bi bili to že pred prihodom v taborišče, nekateri naj bi to postali pozneje. Šla je celo tako daleč, da so bili celotni jugoslovanski in tudi mednarodni ilegalni partijski komiteji iz Dachaua in Buchenwalda proglašeni za gestapovske agenture. Te obtožbe so kasneje izzvale ogorčene odzive, tako v Jugoslaviji kot v mednarodnem okviru, zlasti v avstrijski KP, ki je zahtevala rehabilitacijo svojih obsojenih članov.
Nadaljnje obtožbe so bile sodelovanje pri vojnih zločinih in podtalno sabotersko delovanje proti novi ljudski oblasti. Ena od absurdnih obtožb je bila npr., da je bil celoten jugoslovanski ilegalni partijski komite eno samo zločinsko leglo, ki so ga sestavljali sami gestapovski agentje (podobno naj bi veljalo tudi za druge ilegalne partijske komiteje v Dachau in drugih taboriščih). Večina obtoženih je na procesu priznavala svojo »krivdo« in obtoževala druge obtožence. Danes vemo, da so bila ta priznanja vsa po vrsti izsiljena s strahotnim pritiskom in mučenji in še dodatno »utemeljena« z zahtevo, da je država v nevarnosti, da povsod grozijo skriti sovražnikovi agentje in da bodo tudi kriva priznanja pomagala ljudski oblasti in partiji obraniti novi družbeni sistem. Potek zaslišanj (v kolikor so bili sploh zabeleženi) jasno kaže pretkano zmes manipulacij in prisile, ki je privedla do nezaslišanih »priznanj«.
Na teh procesih je bilo osumljenih 37 oseb, proti trem osebam so preiskovalni postopek ustavili zaradi pomanjkanja dokazov, trije osumljenci so med preiskavo umrli, 11 jih je bilo obsojenih na smrt in ustreljenih, 20 pa na dolgoletni zapor v tedanjih jugoslovanskih kazenskih taboriščih, kot je bil npr. na povsem kamnitem Golem otoku ob hrvaški obali. Eden od teh zapornikov je kasneje na Golem otoku tudi umrl. Naj omenim, da še danes ne vemo, kje in kdaj natančno so bili ustreljeni na smrt obtoženi in kje so bili pokopani. Obstajajo podatki, da so nekateri na smrt obtoženi živeli na skrivnem mestu še nekaj let po koncu procesov.
Še precej več oseb, kot jih je bilo formalno obtoženih, je bilo osumljenih, priprtih in strogo zasliševanih, a so oblasti kasneje te postopke nenadoma zaustavile, vendar so te osebe ostale zaznamovane s sumom potencialnega izdajstva in so še dolga leta po procesih doživljale težke čase in travme vse do konca socialistične Jugoslavije. Procesom je bila dodeljena velika propaganda v javnosti, sojenje je potekalo javno, potek sojenja so celo neposredno prenašali po radiu in prek zvočnikov po vsej Ljubljani, z jasno namero po tem, da se zastraši potencialno opozicijo novemu režimu. Težko si zamišljamo trpljenje in nejevero nekdanjih taboriščnikov, ki so iz dneva v dan in od vsepovsod poslušali neverjetne in grozljive obtožbe in samoobtožbe svojih nekdanjih sotrpinov, običajno tudi vzornikov glede vedenja v taboriščih in so potem izvedeli še za izjemno stroge kazni, vse skupaj začinjeno s tedaj tipično mešanico slave ljudski oblasti, ki tako vneto razkriva njene sovražnike in grožnjami še morda neodkritim sovražnikom in tujim agentom.
Razumljivo je, da so zaradi takšnega pritiska dachavski, pa tudi drugi taboriščniki po koncu vojne kmalu »obmolknili«, niso veliko govorili o svojih doživetjih v taboriščih in so svoje spomine in travme hranili sami zase. Pogosto niti svojim najbližjim niso hoteli govoriti o svojem trpljenju in solidarnosti med taboriščniki, kar jim je pomagalo preživeti, saj so se bali, da jih bo kdo hitro obtožil, da so morda tudi oni skriti agentje Gestapa ali kakšne podobne norosti. Saj so bili preprosto sumljivi že zato, ker so sploh preživeli grozote nacističnih taborišč. To je še zlasti veljalo za tiste, ki so bili bolj dejavni v ilegalnih odporniških organizacijah taboriščnikov, sploh če so bili nekdanji komunisti, za tiste, ki so delovali v bolniških barakah ali so imeli v taborišču kakršnekoli »privilegije«.
Zanimivo je, da so se resni dvomi v dachauske procese in zlasti v sodne in izvensodne postopke z obtoženci pojavljali že od petdesetih let dalje, slovenski partijski in državni vrh je večkrat razpravljal o tem in objavljal polovična priznanja, da so procesi morda zgrešeni in nekateri obsojenci nedolžni, vendar je šele deseti kongres Zveze komunistov Slovenije l. 1989 sprejel izjavo o popolni neveljavnosti vseh obtožb in obsodb ter o dokončni in popolni odpravi posledic obsodb v teh procesih. Konec oktobra 1989 je bil na Ljubljanskem mestnem pokopališču odkrit spomenik (kenotaf) žrtvam dachavskih procesov, vendar je slovensko Društvo internirancev Dachaua šele lani postalo pravni lastnik spomenika in njegov skrbnik, zato je bil dolgo časa zanemarjen.
Procesi kot so bili slovenski dachauski procesi in dogajanja ob njih, niso nenavadni za komunistične režime povsod po tedanji Evropi, saj so bili podobni procesi proti nekdanjim taboriščnikom znani tudi v drugih državah vzhodnega bloka. V Sovjetski zvezi so neredko kar brez procesov in obsodb pošiljali nekdanje taboriščnike iz nemških koncentracijskih taborišč v svoja kazenska taborišča in zapore, nekateri so tem preživeli desetletje in več »dodatne« kazni, mnogi so tam tudi umrli. Poglavitna obtožba je bil sum v sodelovanje z nemškimi tajnimi službami, pa tudi, da so kakorkoli že »kolaborirali« z nacisti, vse skupaj po »logiki«, bolje je zapreti kakega nedolžnega kot pustiti na svobodi kakšnega krivega. V tem smislu slovenski dachauski procesi niso bili nekaj posebnega. Še več, govori se, da je vsaj del pobude zanje izhajal iz sovjetskih virov, ker naj bi sovjetske tajne službe svarile jugoslovanske oblasti pred skritimi agenti Gestapa med nekdanjimi taboriščniki, še zlasti pred tistimi taboriščniki, ki so bili člani taboriščnih partijskih komitejev. Obstajal naj bi celo nek sovjetski seznam potencialnih agentov te vrste, ki naj bi delovali zlasti v Sloveniji. Ta seznam naj bi bil l. 1946 izročen jugoslovanskim oblastem, vendar do sedaj pa še ni bil odkrit.
Lahko razumemo, da so jugoslovanske in slovenske povojne oblasti in tajne službe rade »prisluhnile« takšnim seznamom in opozorilom, saj je po koncu vojne vladal paranoičen strah pred tujimi agenturami, pred ponovno vojno, namreč med »Vzhodom« in »Zahodom«, Jugoslavija in še zlasti Slovenija pa bi bile seveda prve na udaru. Zato se kar strinjam z ocenami več analitikov, da v slovenskih dachauskih procesih ni šlo za posebno politično zaroto proti določenim osebam ali skupinam oseb, temveč izraz hude paranoje tedanjih oblast, zlasti tajnih služb, pretirane poslušnosti sovjetskim informacijskim virom in zastraševanja realnih ali izmišljenih nasprotnikov režima.
Kot poseben ocvirek o teh razmerah naj navedem, da je eden od najkrutejših zasliševalcev, A. Vinkler in visok oficir jugoslovanske tajne službe že kmalu po koncu procesov (l. 1952) pobegnil v Kanado, utemeljeno osumljen, da je bil agent zahodnih obveščevalnih služb, verjetno pa že prej nemški agent v partizanskih vrstah. Če to drži, potem je bilo ozadno dogajanje ob pripravah na proces in ob procesu znano tudi tujim obveščevalnim službam in so te celo dopustile, da njihovi agentje nadvse »prizadevno« sodelujejo pri izrecno kriminalnem početju. Seveda ni to nič novega na svetu. Pri zasliševanjih enega od prvih obtožencev Janko Pufflerja, španskega borca in dachauskega taboriščnika, ki je bil v času aretacije direktor steklarne v Hrastniku, so zasliševalci v Centralnih zaporih v Ljubljani uporabili menda celo pomoč nekdanjega vodja Gestapa v Trbovljah, ki je bil ujet od partizanov in tedaj prav tako zapornik v teh zaporih. Na ta način so skušali Pufflerja zlomiti, da bi privolil v priznanje, da je bil dolgoletni agent Gestapa. Po drugi strani so trdo zasliševali tudi nekatere agente tedanjih jugoslovanskih tajnih služb, ki so dobro poznali obtožene. Tudi te agente so prisilili v podpis povsem izmišljenih priznanj, s katerimi so potem bremenili prave obtožence. Eden od njih se je dobro znašel, napisal je tako nemogoče tendenciozno priznanje, da ga ni bilo mogoče uporabiti na glavni obravnavi.
Res je, da je bila večina obtožencev intelektualcev, predvsem je bilo veliko strokovnjakov naravoslovnih in tehničnih ved, a tudi pravnikov, učiteljev, zdravnikov, ekonomistov, nekaj pa je bilo čisto navadnih delavcev, ki so imeli npr. to »nesrečo«, da so bili zavzeti aktivisti slovenske OF, komunisti in so v koncentracijskih taboriščih sodelovali z glavnimi obtoženci. Vendar to dejstvo ne dokazuje, da bi šlo v procesih za kak obračun s tehniško ali naravoslovno inteligenco, bolj morda za obračun z vodstvenimi osebami v pravkar »prevzetih« podjetjih, ki so pogosto poslovala slabo, z veliko nesrečami in napakami. Vplivne osebe v tedanji partiji in oblasti so domnevale, da za temi nesrečami tiči zarota in diverzija skritih sovražnih agentov, ne pa, da so posledica malomarnosti, slabega vodenja in ustrahovanja delavcev. Zato so jim prišle kar prav domneve o tem, da so zlasti sumljive tiste vodilne osebe v strateško pomembnih podjetjih in institucijah, ki so »čudežno« preživele nemška koncentracijska taborišča in so bile v vodstvu ilegalnih odporniških organizacij. In so začeli z raziskavami, ki so jih spremljale obvezne stalinistične oblike torture in ustrahovanj. Zdi se mi, da to ni bila običajna paranoja oblasti, ki se sproži v kriznih razmerah in se oblast čuti ogroženo, temveč za paranojo, ki so jo oblasti na začetku same umetno sprožile bolj zato, da z njo zastrašujejo in disciplinirajo prebivalstvu kot pa zaradi realnega strahu pred sovražnimi agenti, vendar so mnoge vodilne osebe v Sloveniji kasneje same padle pod vpliv te paranoje in se dale voditi od nje tudi potem, ko so prvotni razlogi zanjo že prenehali obstajati.
Tako se je sprožil valjar, ki je poganjal samega sebe in se ustavil šele po dveh letih, zdi se, na izrecno zahtevo jugoslovanskega partijskega vodstva slovenskim »tovarišem«, naj že enkrat nehajo s svojo norostjo.. Kajti že kmalu po začetku procesov so preiskovalci, ki so prišli iz Beograda, ugotovili, da so obtožbe montirane, procesi pa čisti konstrukt in so celo svetovali slovenskim kolegom, da prekinejo priprave na procese, a slovenski kolegi so svoje »delo« fanatično nadaljevali dalje. Presenetljivo pa je, da se je med tem zgodil znamenit prelom Jugoslavije s sovjetskim blokom, a zdi se, da je ta prelom najprej deloval v smeri pospešene in poudarjene endogene totalitarnosti, ki je neredko dobila bolj absurdne oblike kot v sami Sovjetski zvezi. V ta kontekst sodi npr. nasilna kolektivizacija kmetijstva v letih 1948-53 ter jugoslovanska (in tudi slovenska) kazenska taborišča, ki so po svoji krutosti včasih presegla tako nacistične kot stalinske »vzore«.
Mnogi nekdanji taboriščniki, zlasti iz Dachaua in Buchenwalda so na lastni koži čutili posledice dachauskih procesov, saj so še dolga leta po vojni doživljali vsakovrstna šikaniranja, krivice, grožnje, ki so bile po navadi anonimne, a še kako realne. Ali pa so bili stalno izpostavljeni posebnemu nadzoru, tudi tako, da so jih postavljali na izpostavljena delavna mesta, kjer so morali vsakodnevno dokazovati zvestobo režimu, npr. z izvrševanjem spornih ali nepremišljenih ukazov. V kolikor so se temu upirali, so bili takoj ob službo in osumljeni vseh mogočih grehov. Pri tem pa za svoje delo niso bili deležni nobenih priznanj. Podobno usodo je doživljal tudi oče moje žene, o čemer je govorila prej.
Zakaj so številni slovenski taboriščniki po koncu druge svetovne vojne doživljali neke vrste nadaljevanje terorja, čeprav z drugačnimi sredstvi, izgovori in ideologijo? Že pred dvema letoma sem v svojem referatu namignil, da morda prav zato, ker so preživeli taborišče pokončni in nepokorjeni. S tem so nehote kazali ljudem okrog sebe, da se da ostati človek in preživeti tudi takšne uničevalne sisteme, kot so bila nacistična taborišča. To dejstvo je kazalo še kaj več, namreč da bodo takšni ljudje verjetno ostali pokončni in nepokorjeni tudi v razmerah novih diktatur. Morda prav tega niso novi oblastniki zmogli prenesti, saj so jim nekdanji taboriščniki nehote nastavljali ogledalo, v katerem so lahko uzrli spačeno podobo sistema, ki se je razvil po vojni. Po vsem, kar se uspel doslej prebrati o tem procesu, lahko le potrdim to domnevo.
Andrej UleDachauski procesi v Sloveniji
(prevod članka »Die slowenische Dachauerprozesse«, objavljeno v zborniku Transnationale Gedenkenkultu, CID Dachau, junij 2008)
Naj spregovorim nekaj več o ti dachauskih procesih v Sloveniji. Podatke o njih sem črpal predvsem iz obsežnega zbornika »Dachavski procesi«, ki je izšel l. 1990, torej tik pred koncem nekdanje Jugoslavije. Dachauski procesi predstavljajo značilen, vendar ne izjemen primer političnih procesov v tedanji Jugoslaviji v prvih letih po drugi svetovni vojni. Gre za 10 procesov, ki so se zvrstili od aprila 1948 do oktobra 1949, še en manjši proces proti nekdanjim dachaucem je bil tudi v Splitu na Hrvaškem julija 1949. Glavnina obtoženih so bili nekdanji taboriščniki iz Dachaua, nekaj jih je bilo tudi iz Buchenwalda in Auschwitza, tako da tem procesom nekateri pravijo tudi »lagerski procesi«. Precej jih je bilo nekdanjih španskih borcev, tj. prostovoljcev, ki so se borili proti Francu, kasneje so postali glavni organizatorji odpora proti nacizmu. Tri obtožene osebe so bile avstrijski državljani, dve od njih sta bila nekdanja avstrijska španska borca in komunista, tretja je bila soproga enega od slovenskih obtožencev. Poleg nje je bila obsojena (celo na smrt z ustrelitvijo) soproga še enega od obsojencev.
Obtožba se je glasila v glavnem, da so obtoženi delovali kot agentje Gestapa, nekateri naj bi bili to že pred prihodom v taborišče, nekateri naj bi to postali pozneje. Šla je celo tako daleč, da so bili celotni jugoslovanski in tudi mednarodni ilegalni partijski komiteji iz Dachaua in Buchenwalda proglašeni za gestapovske agenture. Te obtožbe so kasneje izzvale ogorčene odzive, tako v Jugoslaviji kot v mednarodnem okviru, zlasti v avstrijski KP, ki je zahtevala rehabilitacijo svojih obsojenih članov.
Nadaljnje obtožbe so bile sodelovanje pri vojnih zločinih in podtalno sabotersko delovanje proti novi ljudski oblasti. Ena od absurdnih obtožb je bila npr., da je bil celoten jugoslovanski ilegalni partijski komite eno samo zločinsko leglo, ki so ga sestavljali sami gestapovski agentje (podobno naj bi veljalo tudi za druge ilegalne partijske komiteje v Dachau in drugih taboriščih). Večina obtoženih je na procesu priznavala svojo »krivdo« in obtoževala druge obtožence. Danes vemo, da so bila ta priznanja vsa po vrsti izsiljena s strahotnim pritiskom in mučenji in še dodatno »utemeljena« z zahtevo, da je država v nevarnosti, da povsod grozijo skriti sovražnikovi agentje in da bodo tudi kriva priznanja pomagala ljudski oblasti in partiji obraniti novi družbeni sistem. Potek zaslišanj (v kolikor so bili sploh zabeleženi) jasno kaže pretkano zmes manipulacij in prisile, ki je privedla do nezaslišanih »priznanj«.
Na teh procesih je bilo osumljenih 37 oseb, proti trem osebam so preiskovalni postopek ustavili zaradi pomanjkanja dokazov, trije osumljenci so med preiskavo umrli, 11 jih je bilo obsojenih na smrt in ustreljenih, 20 pa na dolgoletni zapor v tedanjih jugoslovanskih kazenskih taboriščih, kot je bil npr. na povsem kamnitem Golem otoku ob hrvaški obali. Eden od teh zapornikov je kasneje na Golem otoku tudi umrl. Naj omenim, da še danes ne vemo, kje in kdaj natančno so bili ustreljeni na smrt obtoženi in kje so bili pokopani. Obstajajo podatki, da so nekateri na smrt obtoženi živeli na skrivnem mestu še nekaj let po koncu procesov.
Še precej več oseb, kot jih je bilo formalno obtoženih, je bilo osumljenih, priprtih in strogo zasliševanih, a so oblasti kasneje te postopke nenadoma zaustavile, vendar so te osebe ostale zaznamovane s sumom potencialnega izdajstva in so še dolga leta po procesih doživljale težke čase in travme vse do konca socialistične Jugoslavije. Procesom je bila dodeljena velika propaganda v javnosti, sojenje je potekalo javno, potek sojenja so celo neposredno prenašali po radiu in prek zvočnikov po vsej Ljubljani, z jasno namero po tem, da se zastraši potencialno opozicijo novemu režimu. Težko si zamišljamo trpljenje in nejevero nekdanjih taboriščnikov, ki so iz dneva v dan in od vsepovsod poslušali neverjetne in grozljive obtožbe in samoobtožbe svojih nekdanjih sotrpinov, običajno tudi vzornikov glede vedenja v taboriščih in so potem izvedeli še za izjemno stroge kazni, vse skupaj začinjeno s tedaj tipično mešanico slave ljudski oblasti, ki tako vneto razkriva njene sovražnike in grožnjami še morda neodkritim sovražnikom in tujim agentom.
Razumljivo je, da so zaradi takšnega pritiska dachavski, pa tudi drugi taboriščniki po koncu vojne kmalu »obmolknili«, niso veliko govorili o svojih doživetjih v taboriščih in so svoje spomine in travme hranili sami zase. Pogosto niti svojim najbližjim niso hoteli govoriti o svojem trpljenju in solidarnosti med taboriščniki, kar jim je pomagalo preživeti, saj so se bali, da jih bo kdo hitro obtožil, da so morda tudi oni skriti agentje Gestapa ali kakšne podobne norosti. Saj so bili preprosto sumljivi že zato, ker so sploh preživeli grozote nacističnih taborišč. To je še zlasti veljalo za tiste, ki so bili bolj dejavni v ilegalnih odporniških organizacijah taboriščnikov, sploh če so bili nekdanji komunisti, za tiste, ki so delovali v bolniških barakah ali so imeli v taborišču kakršnekoli »privilegije«.
Zanimivo je, da so se resni dvomi v dachauske procese in zlasti v sodne in izvensodne postopke z obtoženci pojavljali že od petdesetih let dalje, slovenski partijski in državni vrh je večkrat razpravljal o tem in objavljal polovična priznanja, da so procesi morda zgrešeni in nekateri obsojenci nedolžni, vendar je šele deseti kongres Zveze komunistov Slovenije l. 1989 sprejel izjavo o popolni neveljavnosti vseh obtožb in obsodb ter o dokončni in popolni odpravi posledic obsodb v teh procesih. Konec oktobra 1989 je bil na Ljubljanskem mestnem pokopališču odkrit spomenik (kenotaf) žrtvam dachavskih procesov, vendar je slovensko Društvo internirancev Dachaua šele lani postalo pravni lastnik spomenika in njegov skrbnik, zato je bil dolgo časa zanemarjen.
Procesi kot so bili slovenski dachauski procesi in dogajanja ob njih, niso nenavadni za komunistične režime povsod po tedanji Evropi, saj so bili podobni procesi proti nekdanjim taboriščnikom znani tudi v drugih državah vzhodnega bloka. V Sovjetski zvezi so neredko kar brez procesov in obsodb pošiljali nekdanje taboriščnike iz nemških koncentracijskih taborišč v svoja kazenska taborišča in zapore, nekateri so tem preživeli desetletje in več »dodatne« kazni, mnogi so tam tudi umrli. Poglavitna obtožba je bil sum v sodelovanje z nemškimi tajnimi službami, pa tudi, da so kakorkoli že »kolaborirali« z nacisti, vse skupaj po »logiki«, bolje je zapreti kakega nedolžnega kot pustiti na svobodi kakšnega krivega. V tem smislu slovenski dachauski procesi niso bili nekaj posebnega. Še več, govori se, da je vsaj del pobude zanje izhajal iz sovjetskih virov, ker naj bi sovjetske tajne službe svarile jugoslovanske oblasti pred skritimi agenti Gestapa med nekdanjimi taboriščniki, še zlasti pred tistimi taboriščniki, ki so bili člani taboriščnih partijskih komitejev. Obstajal naj bi celo nek sovjetski seznam potencialnih agentov te vrste, ki naj bi delovali zlasti v Sloveniji. Ta seznam naj bi bil l. 1946 izročen jugoslovanskim oblastem, vendar do sedaj pa še ni bil odkrit.
Lahko razumemo, da so jugoslovanske in slovenske povojne oblasti in tajne službe rade »prisluhnile« takšnim seznamom in opozorilom, saj je po koncu vojne vladal paranoičen strah pred tujimi agenturami, pred ponovno vojno, namreč med »Vzhodom« in »Zahodom«, Jugoslavija in še zlasti Slovenija pa bi bile seveda prve na udaru. Zato se kar strinjam z ocenami več analitikov, da v slovenskih dachauskih procesih ni šlo za posebno politično zaroto proti določenim osebam ali skupinam oseb, temveč izraz hude paranoje tedanjih oblast, zlasti tajnih služb, pretirane poslušnosti sovjetskim informacijskim virom in zastraševanja realnih ali izmišljenih nasprotnikov režima.
Kot poseben ocvirek o teh razmerah naj navedem, da je eden od najkrutejših zasliševalcev, A. Vinkler in visok oficir jugoslovanske tajne službe že kmalu po koncu procesov (l. 1952) pobegnil v Kanado, utemeljeno osumljen, da je bil agent zahodnih obveščevalnih služb, verjetno pa že prej nemški agent v partizanskih vrstah. Če to drži, potem je bilo ozadno dogajanje ob pripravah na proces in ob procesu znano tudi tujim obveščevalnim službam in so te celo dopustile, da njihovi agentje nadvse »prizadevno« sodelujejo pri izrecno kriminalnem početju. Seveda ni to nič novega na svetu. Pri zasliševanjih enega od prvih obtožencev Janko Pufflerja, španskega borca in dachauskega taboriščnika, ki je bil v času aretacije direktor steklarne v Hrastniku, so zasliševalci v Centralnih zaporih v Ljubljani uporabili menda celo pomoč nekdanjega vodja Gestapa v Trbovljah, ki je bil ujet od partizanov in tedaj prav tako zapornik v teh zaporih. Na ta način so skušali Pufflerja zlomiti, da bi privolil v priznanje, da je bil dolgoletni agent Gestapa. Po drugi strani so trdo zasliševali tudi nekatere agente tedanjih jugoslovanskih tajnih služb, ki so dobro poznali obtožene. Tudi te agente so prisilili v podpis povsem izmišljenih priznanj, s katerimi so potem bremenili prave obtožence. Eden od njih se je dobro znašel, napisal je tako nemogoče tendenciozno priznanje, da ga ni bilo mogoče uporabiti na glavni obravnavi.
Res je, da je bila večina obtožencev intelektualcev, predvsem je bilo veliko strokovnjakov naravoslovnih in tehničnih ved, a tudi pravnikov, učiteljev, zdravnikov, ekonomistov, nekaj pa je bilo čisto navadnih delavcev, ki so imeli npr. to »nesrečo«, da so bili zavzeti aktivisti slovenske OF, komunisti in so v koncentracijskih taboriščih sodelovali z glavnimi obtoženci. Vendar to dejstvo ne dokazuje, da bi šlo v procesih za kak obračun s tehniško ali naravoslovno inteligenco, bolj morda za obračun z vodstvenimi osebami v pravkar »prevzetih« podjetjih, ki so pogosto poslovala slabo, z veliko nesrečami in napakami. Vplivne osebe v tedanji partiji in oblasti so domnevale, da za temi nesrečami tiči zarota in diverzija skritih sovražnih agentov, ne pa, da so posledica malomarnosti, slabega vodenja in ustrahovanja delavcev. Zato so jim prišle kar prav domneve o tem, da so zlasti sumljive tiste vodilne osebe v strateško pomembnih podjetjih in institucijah, ki so »čudežno« preživele nemška koncentracijska taborišča in so bile v vodstvu ilegalnih odporniških organizacij. In so začeli z raziskavami, ki so jih spremljale obvezne stalinistične oblike torture in ustrahovanj. Zdi se mi, da to ni bila običajna paranoja oblasti, ki se sproži v kriznih razmerah in se oblast čuti ogroženo, temveč za paranojo, ki so jo oblasti na začetku same umetno sprožile bolj zato, da z njo zastrašujejo in disciplinirajo prebivalstvu kot pa zaradi realnega strahu pred sovražnimi agenti, vendar so mnoge vodilne osebe v Sloveniji kasneje same padle pod vpliv te paranoje in se dale voditi od nje tudi potem, ko so prvotni razlogi zanjo že prenehali obstajati.
Tako se je sprožil valjar, ki je poganjal samega sebe in se ustavil šele po dveh letih, zdi se, na izrecno zahtevo jugoslovanskega partijskega vodstva slovenskim »tovarišem«, naj že enkrat nehajo s svojo norostjo.. Kajti že kmalu po začetku procesov so preiskovalci, ki so prišli iz Beograda, ugotovili, da so obtožbe montirane, procesi pa čisti konstrukt in so celo svetovali slovenskim kolegom, da prekinejo priprave na procese, a slovenski kolegi so svoje »delo« fanatično nadaljevali dalje. Presenetljivo pa je, da se je med tem zgodil znamenit prelom Jugoslavije s sovjetskim blokom, a zdi se, da je ta prelom najprej deloval v smeri pospešene in poudarjene endogene totalitarnosti, ki je neredko dobila bolj absurdne oblike kot v sami Sovjetski zvezi. V ta kontekst sodi npr. nasilna kolektivizacija kmetijstva v letih 1948-53 ter jugoslovanska (in tudi slovenska) kazenska taborišča, ki so po svoji krutosti včasih presegla tako nacistične kot stalinske »vzore«.
Mnogi nekdanji taboriščniki, zlasti iz Dachaua in Buchenwalda so na lastni koži čutili posledice dachauskih procesov, saj so še dolga leta po vojni doživljali vsakovrstna šikaniranja, krivice, grožnje, ki so bile po navadi anonimne, a še kako realne. Ali pa so bili stalno izpostavljeni posebnemu nadzoru, tudi tako, da so jih postavljali na izpostavljena delavna mesta, kjer so morali vsakodnevno dokazovati zvestobo režimu, npr. z izvrševanjem spornih ali nepremišljenih ukazov. V kolikor so se temu upirali, so bili takoj ob službo in osumljeni vseh mogočih grehov. Pri tem pa za svoje delo niso bili deležni nobenih priznanj. Podobno usodo je doživljal tudi oče moje žene, o čemer je govorila prej.
Zakaj so številni slovenski taboriščniki po koncu druge svetovne vojne doživljali neke vrste nadaljevanje terorja, čeprav z drugačnimi sredstvi, izgovori in ideologijo? Že pred dvema letoma sem v svojem referatu namignil, da morda prav zato, ker so preživeli taborišče pokončni in nepokorjeni. S tem so nehote kazali ljudem okrog sebe, da se da ostati človek in preživeti tudi takšne uničevalne sisteme, kot so bila nacistična taborišča. To dejstvo je kazalo še kaj več, namreč da bodo takšni ljudje verjetno ostali pokončni in nepokorjeni tudi v razmerah novih diktatur. Morda prav tega niso novi oblastniki zmogli prenesti, saj so jim nekdanji taboriščniki nehote nastavljali ogledalo, v katerem so lahko uzrli spačeno podobo sistema, ki se je razvil po vojni. Po vsem, kar se uspel doslej prebrati o tem procesu, lahko le potrdim to domnevo.
Andrej UleDachauski procesi v Sloveniji
(prevod članka »Die slowenische Dachauerprozesse«, objavljeno v zborniku Transnationale Gedenkenkultu, CID Dachau, junij 2008)
Naj spregovorim nekaj več o ti dachauskih procesih v Sloveniji. Podatke o njih sem črpal predvsem iz obsežnega zbornika »Dachavski procesi«, ki je izšel l. 1990, torej tik pred koncem nekdanje Jugoslavije. Dachauski procesi predstavljajo značilen, vendar ne izjemen primer političnih procesov v tedanji Jugoslaviji v prvih letih po drugi svetovni vojni. Gre za 10 procesov, ki so se zvrstili od aprila 1948 do oktobra 1949, še en manjši proces proti nekdanjim dachaucem je bil tudi v Splitu na Hrvaškem julija 1949. Glavnina obtoženih so bili nekdanji taboriščniki iz Dachaua, nekaj jih je bilo tudi iz Buchenwalda in Auschwitza, tako da tem procesom nekateri pravijo tudi »lagerski procesi«. Precej jih je bilo nekdanjih španskih borcev, tj. prostovoljcev, ki so se borili proti Francu, kasneje so postali glavni organizatorji odpora proti nacizmu. Tri obtožene osebe so bile avstrijski državljani, dve od njih sta bila nekdanja avstrijska španska borca in komunista, tretja je bila soproga enega od slovenskih obtožencev. Poleg nje je bila obsojena (celo na smrt z ustrelitvijo) soproga še enega od obsojencev.
Obtožba se je glasila v glavnem, da so obtoženi delovali kot agentje Gestapa, nekateri naj bi bili to že pred prihodom v taborišče, nekateri naj bi to postali pozneje. Šla je celo tako daleč, da so bili celotni jugoslovanski in tudi mednarodni ilegalni partijski komiteji iz Dachaua in Buchenwalda proglašeni za gestapovske agenture. Te obtožbe so kasneje izzvale ogorčene odzive, tako v Jugoslaviji kot v mednarodnem okviru, zlasti v avstrijski KP, ki je zahtevala rehabilitacijo svojih obsojenih članov.
Nadaljnje obtožbe so bile sodelovanje pri vojnih zločinih in podtalno sabotersko delovanje proti novi ljudski oblasti. Ena od absurdnih obtožb je bila npr., da je bil celoten jugoslovanski ilegalni partijski komite eno samo zločinsko leglo, ki so ga sestavljali sami gestapovski agentje (podobno naj bi veljalo tudi za druge ilegalne partijske komiteje v Dachau in drugih taboriščih). Večina obtoženih je na procesu priznavala svojo »krivdo« in obtoževala druge obtožence. Danes vemo, da so bila ta priznanja vsa po vrsti izsiljena s strahotnim pritiskom in mučenji in še dodatno »utemeljena« z zahtevo, da je država v nevarnosti, da povsod grozijo skriti sovražnikovi agentje in da bodo tudi kriva priznanja pomagala ljudski oblasti in partiji obraniti novi družbeni sistem. Potek zaslišanj (v kolikor so bili sploh zabeleženi) jasno kaže pretkano zmes manipulacij in prisile, ki je privedla do nezaslišanih »priznanj«.
Na teh procesih je bilo osumljenih 37 oseb, proti trem osebam so preiskovalni postopek ustavili zaradi pomanjkanja dokazov, trije osumljenci so med preiskavo umrli, 11 jih je bilo obsojenih na smrt in ustreljenih, 20 pa na dolgoletni zapor v tedanjih jugoslovanskih kazenskih taboriščih, kot je bil npr. na povsem kamnitem Golem otoku ob hrvaški obali. Eden od teh zapornikov je kasneje na Golem otoku tudi umrl. Naj omenim, da še danes ne vemo, kje in kdaj natančno so bili ustreljeni na smrt obtoženi in kje so bili pokopani. Obstajajo podatki, da so nekateri na smrt obtoženi živeli na skrivnem mestu še nekaj let po koncu procesov.
Še precej več oseb, kot jih je bilo formalno obtoženih, je bilo osumljenih, priprtih in strogo zasliševanih, a so oblasti kasneje te postopke nenadoma zaustavile, vendar so te osebe ostale zaznamovane s sumom potencialnega izdajstva in so še dolga leta po procesih doživljale težke čase in travme vse do konca socialistične Jugoslavije. Procesom je bila dodeljena velika propaganda v javnosti, sojenje je potekalo javno, potek sojenja so celo neposredno prenašali po radiu in prek zvočnikov po vsej Ljubljani, z jasno namero po tem, da se zastraši potencialno opozicijo novemu režimu. Težko si zamišljamo trpljenje in nejevero nekdanjih taboriščnikov, ki so iz dneva v dan in od vsepovsod poslušali neverjetne in grozljive obtožbe in samoobtožbe svojih nekdanjih sotrpinov, običajno tudi vzornikov glede vedenja v taboriščih in so potem izvedeli še za izjemno stroge kazni, vse skupaj začinjeno s tedaj tipično mešanico slave ljudski oblasti, ki tako vneto razkriva njene sovražnike in grožnjami še morda neodkritim sovražnikom in tujim agentom.
Razumljivo je, da so zaradi takšnega pritiska dachavski, pa tudi drugi taboriščniki po koncu vojne kmalu »obmolknili«, niso veliko govorili o svojih doživetjih v taboriščih in so svoje spomine in travme hranili sami zase. Pogosto niti svojim najbližjim niso hoteli govoriti o svojem trpljenju in solidarnosti med taboriščniki, kar jim je pomagalo preživeti, saj so se bali, da jih bo kdo hitro obtožil, da so morda tudi oni skriti agentje Gestapa ali kakšne podobne norosti. Saj so bili preprosto sumljivi že zato, ker so sploh preživeli grozote nacističnih taborišč. To je še zlasti veljalo za tiste, ki so bili bolj dejavni v ilegalnih odporniških organizacijah taboriščnikov, sploh če so bili nekdanji komunisti, za tiste, ki so delovali v bolniških barakah ali so imeli v taborišču kakršnekoli »privilegije«.
Zanimivo je, da so se resni dvomi v dachauske procese in zlasti v sodne in izvensodne postopke z obtoženci pojavljali že od petdesetih let dalje, slovenski partijski in državni vrh je večkrat razpravljal o tem in objavljal polovična priznanja, da so procesi morda zgrešeni in nekateri obsojenci nedolžni, vendar je šele deseti kongres Zveze komunistov Slovenije l. 1989 sprejel izjavo o popolni neveljavnosti vseh obtožb in obsodb ter o dokončni in popolni odpravi posledic obsodb v teh procesih. Konec oktobra 1989 je bil na Ljubljanskem mestnem pokopališču odkrit spomenik (kenotaf) žrtvam dachavskih procesov, vendar je slovensko Društvo internirancev Dachaua šele lani postalo pravni lastnik spomenika in njegov skrbnik, zato je bil dolgo časa zanemarjen.
Procesi kot so bili slovenski dachauski procesi in dogajanja ob njih, niso nenavadni za komunistične režime povsod po tedanji Evropi, saj so bili podobni procesi proti nekdanjim taboriščnikom znani tudi v drugih državah vzhodnega bloka. V Sovjetski zvezi so neredko kar brez procesov in obsodb pošiljali nekdanje taboriščnike iz nemških koncentracijskih taborišč v svoja kazenska taborišča in zapore, nekateri so tem preživeli desetletje in več »dodatne« kazni, mnogi so tam tudi umrli. Poglavitna obtožba je bil sum v sodelovanje z nemškimi tajnimi službami, pa tudi, da so kakorkoli že »kolaborirali« z nacisti, vse skupaj po »logiki«, bolje je zapreti kakega nedolžnega kot pustiti na svobodi kakšnega krivega. V tem smislu slovenski dachauski procesi niso bili nekaj posebnega. Še več, govori se, da je vsaj del pobude zanje izhajal iz sovjetskih virov, ker naj bi sovjetske tajne službe svarile jugoslovanske oblasti pred skritimi agenti Gestapa med nekdanjimi taboriščniki, še zlasti pred tistimi taboriščniki, ki so bili člani taboriščnih partijskih komitejev. Obstajal naj bi celo nek sovjetski seznam potencialnih agentov te vrste, ki naj bi delovali zlasti v Sloveniji. Ta seznam naj bi bil l. 1946 izročen jugoslovanskim oblastem, vendar do sedaj pa še ni bil odkrit.
Lahko razumemo, da so jugoslovanske in slovenske povojne oblasti in tajne službe rade »prisluhnile« takšnim seznamom in opozorilom, saj je po koncu vojne vladal paranoičen strah pred tujimi agenturami, pred ponovno vojno, namreč med »Vzhodom« in »Zahodom«, Jugoslavija in še zlasti Slovenija pa bi bile seveda prve na udaru. Zato se kar strinjam z ocenami več analitikov, da v slovenskih dachauskih procesih ni šlo za posebno politično zaroto proti določenim osebam ali skupinam oseb, temveč izraz hude paranoje tedanjih oblast, zlasti tajnih služb, pretirane poslušnosti sovjetskim informacijskim virom in zastraševanja realnih ali izmišljenih nasprotnikov režima.
Kot poseben ocvirek o teh razmerah naj navedem, da je eden od najkrutejših zasliševalcev, A. Vinkler in visok oficir jugoslovanske tajne službe že kmalu po koncu procesov (l. 1952) pobegnil v Kanado, utemeljeno osumljen, da je bil agent zahodnih obveščevalnih služb, verjetno pa že prej nemški agent v partizanskih vrstah. Če to drži, potem je bilo ozadno dogajanje ob pripravah na proces in ob procesu znano tudi tujim obveščevalnim službam in so te celo dopustile, da njihovi agentje nadvse »prizadevno« sodelujejo pri izrecno kriminalnem početju. Seveda ni to nič novega na svetu. Pri zasliševanjih enega od prvih obtožencev Janko Pufflerja, španskega borca in dachauskega taboriščnika, ki je bil v času aretacije direktor steklarne v Hrastniku, so zasliševalci v Centralnih zaporih v Ljubljani uporabili menda celo pomoč nekdanjega vodja Gestapa v Trbovljah, ki je bil ujet od partizanov in tedaj prav tako zapornik v teh zaporih. Na ta način so skušali Pufflerja zlomiti, da bi privolil v priznanje, da je bil dolgoletni agent Gestapa. Po drugi strani so trdo zasliševali tudi nekatere agente tedanjih jugoslovanskih tajnih služb, ki so dobro poznali obtožene. Tudi te agente so prisilili v podpis povsem izmišljenih priznanj, s katerimi so potem bremenili prave obtožence. Eden od njih se je dobro znašel, napisal je tako nemogoče tendenciozno priznanje, da ga ni bilo mogoče uporabiti na glavni obravnavi.
Res je, da je bila večina obtožencev intelektualcev, predvsem je bilo veliko strokovnjakov naravoslovnih in tehničnih ved, a tudi pravnikov, učiteljev, zdravnikov, ekonomistov, nekaj pa je bilo čisto navadnih delavcev, ki so imeli npr. to »nesrečo«, da so bili zavzeti aktivisti slovenske OF, komunisti in so v koncentracijskih taboriščih sodelovali z glavnimi obtoženci. Vendar to dejstvo ne dokazuje, da bi šlo v procesih za kak obračun s tehniško ali naravoslovno inteligenco, bolj morda za obračun z vodstvenimi osebami v pravkar »prevzetih« podjetjih, ki so pogosto poslovala slabo, z veliko nesrečami in napakami. Vplivne osebe v tedanji partiji in oblasti so domnevale, da za temi nesrečami tiči zarota in diverzija skritih sovražnih agentov, ne pa, da so posledica malomarnosti, slabega vodenja in ustrahovanja delavcev. Zato so jim prišle kar prav domneve o tem, da so zlasti sumljive tiste vodilne osebe v strateško pomembnih podjetjih in institucijah, ki so »čudežno« preživele nemška koncentracijska taborišča in so bile v vodstvu ilegalnih odporniških organizacij. In so začeli z raziskavami, ki so jih spremljale obvezne stalinistične oblike torture in ustrahovanj. Zdi se mi, da to ni bila običajna paranoja oblasti, ki se sproži v kriznih razmerah in se oblast čuti ogroženo, temveč za paranojo, ki so jo oblasti na začetku same umetno sprožile bolj zato, da z njo zastrašujejo in disciplinirajo prebivalstvu kot pa zaradi realnega strahu pred sovražnimi agenti, vendar so mnoge vodilne osebe v Sloveniji kasneje same padle pod vpliv te paranoje in se dale voditi od nje tudi potem, ko so prvotni razlogi zanjo že prenehali obstajati.
Tako se je sprožil valjar, ki je poganjal samega sebe in se ustavil šele po dveh letih, zdi se, na izrecno zahtevo jugoslovanskega partijskega vodstva slovenskim »tovarišem«, naj že enkrat nehajo s svojo norostjo.. Kajti že kmalu po začetku procesov so preiskovalci, ki so prišli iz Beograda, ugotovili, da so obtožbe montirane, procesi pa čisti konstrukt in so celo svetovali slovenskim kolegom, da prekinejo priprave na procese, a slovenski kolegi so svoje »delo« fanatično nadaljevali dalje. Presenetljivo pa je, da se je med tem zgodil znamenit prelom Jugoslavije s sovjetskim blokom, a zdi se, da je ta prelom najprej deloval v smeri pospešene in poudarjene endogene totalitarnosti, ki je neredko dobila bolj absurdne oblike kot v sami Sovjetski zvezi. V ta kontekst sodi npr. nasilna kolektivizacija kmetijstva v letih 1948-53 ter jugoslovanska (in tudi slovenska) kazenska taborišča, ki so po svoji krutosti včasih presegla tako nacistične kot stalinske »vzore«.
Mnogi nekdanji taboriščniki, zlasti iz Dachaua in Buchenwalda so na lastni koži čutili posledice dachauskih procesov, saj so še dolga leta po vojni doživljali vsakovrstna šikaniranja, krivice, grožnje, ki so bile po navadi anonimne, a še kako realne. Ali pa so bili stalno izpostavljeni posebnemu nadzoru, tudi tako, da so jih postavljali na izpostavljena delavna mesta, kjer so morali vsakodnevno dokazovati zvestobo režimu, npr. z izvrševanjem spornih ali nepremišljenih ukazov. V kolikor so se temu upirali, so bili takoj ob službo in osumljeni vseh mogočih grehov. Pri tem pa za svoje delo niso bili deležni nobenih priznanj. Podobno usodo je doživljal tudi oče moje žene, o čemer je govorila prej.
Zakaj so številni slovenski taboriščniki po koncu druge svetovne vojne doživljali neke vrste nadaljevanje terorja, čeprav z drugačnimi sredstvi, izgovori in ideologijo? Že pred dvema letoma sem v svojem referatu namignil, da morda prav zato, ker so preživeli taborišče pokončni in nepokorjeni. S tem so nehote kazali ljudem okrog sebe, da se da ostati človek in preživeti tudi takšne uničevalne sisteme, kot so bila nacistična taborišča. To dejstvo je kazalo še kaj več, namreč da bodo takšni ljudje verjetno ostali pokončni in nepokorjeni tudi v razmerah novih diktatur. Morda prav tega niso novi oblastniki zmogli prenesti, saj so jim nekdanji taboriščniki nehote nastavljali ogledalo, v katerem so lahko uzrli spačeno podobo sistema, ki se je razvil po vojni. Po vsem, kar se uspel doslej prebrati o tem procesu, lahko le potrdim to domnevo.
Andrej Ule
Na kratko, ti si en velik TROT!
Po 70-tih nisi ugotovil, da ste vojno izgubili!!! S Hitlerjev vred! Kdo je Slovenijo uničeval, je znano.
Če se ne bi takrat zavedni Slovenci in komunisti uprli okupatorju, danes Slovenije ne bi bilo.
Ponižno skonite glave BELČKI, v tej temi se dobro vidi, kaj ste delali z zavednimi Slovenici.
Po koncu vojne ste bežali na Koroško, ker niste imeli čiste vesti. Nikoli pa niste nehali delati zgage, v Sloveniji.Pred šefom se ne klanjam priliznjeno, o tem bi se dalo razpravljati. Kdo ima tukaj več ugodnosti, dobro vem!
Tole spada v to temo.
Val 202 – BRANKO LUSTIG, taboriščnik in oskarjevec, GOST VALA 202, 15. 02. 2015 ob 10:45
http://val202.rtvslo.si/2015/02/branko-lustig/
Ob 70. obletnici osvoboditve AUSCHWITZA[/quote]
Danes pa se VELIKOČRKAR, MEŽNAR, PSIHJATER itd. zelo trudi. Popoldne se je oglašal pod svojimi standardnimi imeni, zvečer pa se oglaša kot prababa.
Puščavski deževnik, dej merkej, da te ne bo raznesl. Brez pene na ustih, prosim.[/quote]
Ja, še, še, še, . . . . . . ti si velik TROT!
1. PREBERI ŠE ENKRAT, KAJ SI NAPISAL ZGORAJ!! Površno bereš!
2. Pišeš, popoldan se oglašaš pod svojimi standartnimi imeni, zvečer pa se oglašaš kot prababa.
Kar si napisal pod 2, je velika bedarija. :-)))))
1000 krat TROT!!! NADALJUJ, NI TI POMOČI!!
” A U S C H W I T Z “
Taborišče USCHWITZ, je 27. januarja 1945 osvobodila Ruska RDEČA ARMADA
Spomin še živi in MORA!
Angela Merkel je opozorila:
“Na te zločine in na njihove žrtve ne smemo pozabiti, kar se žal že dogaja z relativizacijo, omaloževanjem ali celo z zanikanjem zgodovinskih resnic.”
Številne slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve holokavsta
http://www.rtvslo.si/slovenija/stevilne-slovesnosti-ob-dnevu-spomina-na-zrtve-holokavsta/384377-
Tudi tole spada v temo: komunistično licemerje in zločinstvo. Vsekakor ti to zločinstvo prikrito zagovarjaš.
Iz biografije Stalin, ki jo je napisal Simon Sebag Montefiore, sicer Britanec.
“Ko je napredujoča Rdeča armada razkrila nezaslišan genocid nad Judi (Auschwitz), se je ukrajinski gospodar Nikita Hruščov uprl, da bi bili Judje, ki so se opotekali domov iz taborišč smrti, deležni kakršne koli posebne obravnave. Zavrnil je celo, da bi jim vrnili domove, ki so jih medtem zasedli Ukrajinci. Zakrknjeni antisemit je godrnjal, da se “Abramoviči” zgrinjajo v njegov fevd “kot vrane””.
(stran 536, 537)
_____________________________________
Moj pokojni sodelavec se je po 2. vojni vrnil iz Dachaua. Čez nekaj tednov so ga slovenske komunistične oblasti pozvale na “udarniško delo”. Bolan in še vedno izstradan ni bil sposoben za kakršno koli fizično delo. To je tudi povedal in dodal, da je pač bil v nemškem taborišču.
Kasneje je hotel študirati medicino. Niso mu dovolili. Oponesli so mu, da ni hotel delati “za postavitev razrušene domovine”.
__________________________________
Seveda pa za zločinske komuniste to še ni bilo dovolj.
V Ljubljani so uprizorili montirane politične procese proti nekaterim, ki so se vrnili iz Dachaua. Za njih ni bilo dovolj trpljenje v nacističnem taborišču, njih so morali še doma, v “osvobojeni” domovini obtožiti, da so sodelovali z nacističnimi oblastniki taborišča Dachau. Komunisti ogabnega sodelovanja z nacisti niso nikoli objavili, raje so nedolžne ljudi ob vsem trpljenju v taborišču obsodili sodelovanja z nacisti.
Nekaj (11) so jih na teh “Dachauskih procesih” v Ljubljani obsodili na smrt in “kazen” izvršili.
V Odmeve RTVSLO so 27. januarja 2015 povabili preživelega taboriščnika, ki je bil v večih nacističnih taboriščih. V razgovor so vtaknili insert o uničevalnih taboriščih po vsem svetu. Omenili so Indijance v USA v takih taboriščih, Armence v Turčiji, angleška taborišča v Afriki, Jesenovac pa tudi taborišča v zadnjih jugo vojnah (Omarska). Niti z besedo niso omenili sovjetskih taborišč (GULAG), ki so morda celo bolj znana kot nacistična. Kaj šele, da bi omenili povojna slovenska uničevalna taborišča.
Tvoje licemerje je tako pošastno, da človek obnemi. Ti si pošastno pokvarjen človek.
In take pošasti moramo mi prenašati?
V tole temo bo bolj pasalo. Zato bom naslednje pisanje prenesel tudi sem.
Najprej se bomo spominjali domačih, slovenskih koncentracijskih taborišč in Slovencev, ki so trpeli in umirali v teh taboriščih.
In potem se bomo z vsem dolžnim spoštovanjem spominjali tistih Slovencev, ki so trpeli po nacističnih taboriščih, in izkazali dolžno spoštovanje vsem trpečim ljudem drugih narodnosti, zlasti Judom.
Najprej pa smo dolžni svojemu narodu in dolžni graje tistim Slovencem, ki so na slovenskih tleh Slovencem povzročali nepopisno trpljenje. Tako veleva spoštovanje do lastnega naroda.
” A U S C H W I T Z “
Taborišče USCHWITZ, je 27. januarja 1945 osvobodila Ruska RDEČA ARMADA
Spomin še živi in MORA!
Angela Merkel je opozorila:
“Na te zločine in na njihove žrtve ne smemo pozabiti, kar se žal že dogaja z relativizacijo, omaloževanjem ali celo z zanikanjem zgodovinskih resnic.”
Številne slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve holokavsta
http://www.rtvslo.si/slovenija/stevilne-slovesnosti-ob-dnevu-spomina-na-zrtve-holokavsta/384377-%5B/quote%5D
Braniti obljube, ki so nastale na pepelu žrtev holokavsta
http://www.delo.si/svet/evropa/braniti-obljube-ki-so-nastale-na-pepelu-zrtev-holokavsta.html
Spomin na žrtve holokavsta obeležili tudi v RIŽARN v TRSTU
http://www.primorske.si/2016/01/27/Spomin-na-zrtve-holokavsta-obelezili-tudi-v-Rizarn
Še mnogo obeležij je bilo v spomin žrtvam holokavsta, tudi po svetu.
“Še mnogo obeležij je bilo v spomin žrtvam holokavsta, tudi po svetu.”
Nekateri so holokavst “praznovali” tudi na malo drugačen način. In to v tistih dneh, ko je bil ta strahotni zločin odkrit in predstavljen vsemu svetu.
Iz Stalinove biografije (Stalin), ki jo je napisal Simon Sebag Montefiore, sicer Britanec.
“Ko je napredujoča Rdeča armada razkrila nezaslišan genocid nad Judi (Auschwitz), se je ukrajinski gospodar Nikita Hruščov uprl, da bi bili Judje, ki so se opotekali domov iz taborišč smrti, deležni kakršne koli posebne obravnave. Zavrnil je celo, da bi jim vrnili domove, ki so jih medtem zasedli Ukrajinci. Zakrknjeni antisemit je godrnjal, da se “Abramoviči” zgrinjajo v njegov fevd “kot vrane””.
(stran 536, 537)
Različno so praznovali, ja!
Zakrknjeni slovenski domobranski zločinci, so še 30. januarja 1945, prisegali Hitlerju okupatorju, čeprav je bilo celem svetu znano, da je Hitler vojno izgubil.
Britanci, pa so marsikaj zapisali, ti pa vedno zapišeš samo tisto, kar tebi odgovarja.
V Londonu je bilo zapisano tudi tole:
“London,
10. november 1944
Bila je temna aprilska noč leta 1941, ko se je 20. Novozelandski bataljon, ki sem mu poveljeval, nekoliko pod pritiskom in z veliko težavo umaknil s svojega položaja na prelazu Servia v Grčiji. Iz neke čete so sporočili, da pogrešajo štiri može in razočaran sem ugotovil, da je med njimi naddesetnik Denvir. Zavedal sem se, kako pomembna je bila prisotnost tega podoficirja v trenutku, ko so se razmere zaostrile, in sklenil sem, da ga predlagam za povišanje, če bo preživel tedanje spopade.O njem nismo slišali ničesar več in čez čas smo domnevali, da je gotovo padel.
V Italiji mi je kakšna tri leta kasneje nekega večera telefoniral general Freyberg in me vprašal, sli se spominjam naddestnika Denvirja iz 20. bataljona. Seveda sem se ga prav dobro. Kaj je z njim? Ko je general nadaljeval, je bil to eden svetlih trenutkov v vojnem času. Dejal je:
“No, vrnil se je. Pri Titu je bil komandant bataljona,”
Vsak , ki je prišel tisto noč k meni v glavni štab, je slišal to dobro novico – morda tudi večkrat.
Navdušen sem, ko slišim, da je zgodba o tem, kar je opravil, objavljena v knjigi in veselim se branja.
S preostankom starega 20. bataljona sem zelo ponosen, da je bil eden iz med nas.
H. K. Kippenbeerg
Generalmajor, 2nd. N.Z.E.F.
Denvirja so zajeli Nemci in zaprli v taborišče Stalag XVIII D v Mariboru. Dvakrat je pobegnil. Prvič so jih ujeli Ustaši, Memci so jih vrnili nazaj v Zapor. Drugič jim je pobeg uspel. V tem zaporu je bilo preko 12.000 ujetnikov. Med njimi je bilo šest tisoč britanskih vojakov in še mnogo drugih.
Zanimivo branje.
Denvir je s svojimi tovariši v enaindvajsetih dneh pokopal 210 Rusov. Taborišče so nacisti odprli junija leta 1941, v taborišču so umirali Rusi največ od lakote. Bilo je mnogo Rusov.
O taboriščih po Sloveniji med drugo svetovno vojno je marsikaj zapisano. Tudi Sveti Urh, je pomemben kraj groze, Kozlarjeva gošča itd. . . . s pomočjo domačih izdajalcev.
Pa CELJSKI stari pisker, Gramozna jama, Dravograd, Begunje, Draga pri Begunjah tam so pobijali talce.
Še pa še je krajev, žal taki, tebi podobni tiči o tem molčite.
SPOMIN NA HOLOKAVST
http://www.rtvslo.si/slovenija/holokavst-kot-opomnik-na-to-kar-se-dogaja-danes/413522%5B/quote%5D
HOLOKAVST TEMNA STRAN ČLOVEŠTVA
http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-tv-porocila/174451611
Spominu pobitim Judom se gre prikloniti. Ne smemo pa pozabit na slovenska uničevalna taborišča od leta 1945 naprej. Bilo jih je veliko.
http://www.mp.gov.si/si/delovn…
Ravno tako ne smemo pozabit na sovjetska taborišča sistema Gulag. V teh taboriščih je pomrlo vsaj še enkrat več ljudi kot v nacističnih.
In bistvena razlika. Nacisti so v glavnem pobijali Jude izven Nemčije, posebno na Poljskem Tudi nemške Jude, se razume. Racije na Jude so bile po vseh zasedenih državah.
Sovjeti, Slovenci in ostali jugoslovani pa so pobijali SVOJE ljudi. Centralno taborišče za svoje, politično neprimerne ljudi – Goli otok!
Spominjajmo se teh nedolžnih ljudi, ki jih je pobila podla drhal.
Morda zgornji link ne dela.
Isti link še enkrat: http://www.mp.gov.si/si/delovna_podrocja/pravosodna_uprava/poprava_krivic/publikacije/povojna_koncentracijska_taborisca_v_sloveniji/
Zdaj deluje.
SPOMINJAMO SE ŽRTEV HOLOKAVSTA
Spomin na žrtve holokavsta je treba spoštovati in ohranjati