3 letnik-je to obdobje?
Tiste, ki imate toliko stare in še starejše otroke pa se morda spomnite… Je to obdobje ali kaj? Moj sin, 3 letnik, ima nekaj časa fazo ko mu nič nočeš in bruhne v neutolažlji jok. Ni mu nič prav, vse bi moralo biti po njegovo,…. Pa ni bil prej nikoli tak, vem sicer da očitno išče pozornost, ampak tole je pa že preko vseh meja mirnih živcev.
Včeraj recimo je bilo 5 oseb na dvorišču, ko se mali stisne k klopi in začne jokati. Nihče ni vedel zakaj, potem je pa rekel da joka ker se jaz nisem hotela igrati?!?! Rekel mi ni sploh nič, ampak je očitno to prvo mu padlo na pamet.
Povejte, je to res obdobje ali kaj? Obdobje trme smo že dali čez, pa še kakšno manj opazno tudi. Ampak tukaj imam pa živčke že močno načete.
Hvala vsem
Oj,
naš je tut star 3 leta, in točno to dajemo sedaj skozi. Cmeri se za vsako mačjo figo, vse hoče da je tak kot on hoče, najljubši besedi sta “to hočem” in “ne bom”. Pa začel si je zmišljevati kaj bo jedel, pa ne tega, pa ne onega, ko je prej vse jedel…malo, do neke razumne meje tudi jaz popuščam, ampak počasi, tako kot si napisala, začenja presegati vse razumne meje.
Upam, da je sam faza in da bo tudi ta minila, kot že nemalo katera pred tem.
Pri nas imamo tudi tako obdobje, pa bo zdle star 4 leta. Za vsako stvar, ku ni tako, kot si on predstavlja, je jok. Prav za živčke sparat :-))
Očitno so to pač taka obdobja, nimaš kej. Jaz ga hecam, da je očitno spet dojenček, al kako? :-))) Manj ko vas to spravi ob živce, boljše je. Enkrat bo tudi tega konec.
Srečno!
Ja, tudi pri nas je tako. Da ne napišem še ene hujše. Ta mala je ful rada pri moji mami, saj lahko ji pusti več, kot jaz. None pač.
En dan gremo iz vrtca in me vpraša, če bom kmalu umrla, da bo ona lahko pri noni?!!!!?? Mene je kmalu pobralo od užaljenosti. Ko je to videla, se je grozno opravičevala. “oprosti mama, oprosti”. Ko sem se še malo bolj delala užaljeno je rekla: “Kaj jočeš, saj sem ti rekla oprosti!”
Drugače pa trma taka, da je groza. Jok za vsako stvar, ki ni po njeno.
Uh, kako je bilo to branje za dušo, saj je pri našem triletniku zelo zelo podobno. Solze špricajo v sekundi brez vzroka. Če me vznemiri s svojim jokom potem to kar dolgo traja. Če pa ga pustim in preslišim, pride k meni in mi reče, da bi se rad stisnil. Mislim, da je to samo predstava, ki jo najpogosteje izvede, če je še kdo v bližini. Vem, da mu pozornosti ne primanjkuje, zato je to verjetno le faza, ki jo bomo morali prerasti.
tudi pri nas je tako, da mu je potem žal. in tudi naš malček pride k meni, se stisne in reče, da mi bo še nabral zvončke in da me ima rad. valjda potem komaj zadržuješ solze… in ti je žal, da si sploh negativno reagiral.
vesela sem, da vidim, da je to očitno res tako obdobje. je kar lažje “zdržat” in se ne preveč žalostit, če nisi sam v takem položaju.
veliko trdnih živčkov želim. in veliko objemčkov z našimi malimi škrati.
Našo 3,5 letnico to počasi mineva. Tudi meni je od začetka paralo živce, ko so za vsako stvar lile solze. Jaz sem vso stvar omilila tako, da sem jo ob teh napadih joka stisnila k sebi in jo vprašala kaj je narobe. Ker mi ponavadi ni nič odgovorila, sem jo začela tako za hec spraševati: ali jokaš, ker je mucek pojedel copatka? ali jokaš, ker je potoček odnesel travico,… kar tako, neke brezvezne fore. Ker ji je bilo smešno, se je začela smejati in je pozabila na jok. No, tako smo se prebijali zadnje pol leta in izgleda, da bo kmalu mimo, ker sedaj se jok ponavlja le še cca 1x na dan.
Od začetka pa moram priznat, je bilo zelo naporno, potem smo se navadili.
Pri nas je to obdobje trajalo 8 let. Naš je jokal ko ga je nekdo samo pogledal ali ogovoril. Nič mu ni bilo prav in vse je moralo biti po njegovo. Jaz ga zato kličem “direktor”.
Edinčki so malo bolj občutljivi in s tem obnašanjem iščejo pozornost. Ne prenesejo niti da se pogovarjaš z drugo osebo in so včasih kar preveč posesivni.
Drugače pa se temu pojavu reče razvajenost ali trma.
Malo smo tudi same krive ko mislimo da moramo otroku v vsem ustreči in mu biti vedno na razpolago.
To pa potem kmalu opazijo in izkoriščajo našo dobroto.
NOKA – saj bo minilo – do poroke sigurno. ))))))))
Lep pozdrav
še ena s tako triletnico…za popiz*it…men se kr tgrat začne ko tamala začne tulit in poleg solz se še slinit začne…in je taka k bog pumagej. tečna k driska…kar si v tistem trenutku zapič mora bit…drgač pa v neutolažljiv jok z največjimi možnimi solzami!
no, kot zgleda sem samo še ena mami v vrsti drugih z istimi težavami…živce mam pa čist na koncu…po mojem tud zato, ker sem že celo leto doma (porodniška) in mam joka in stoka vrh glave.
Matr komi čakam, da grem v službo mal na dopust :-)))))
Pri nas se je dogajlo podobno kot opisuješ, pa še mogoče kakšno potenco gor. Pri nas je šlo tako daleč, da sem jo peljala v razvojno ambulanto, ker sem se bala, da je kej z njo res narobe. Tam so mi celo postavili sum na avtizem. Se je pa vse skupaj začelo kakšne pol leta po rojstvu drugega otroka. Imela je grozne izpade, ko sem se jo kar ustrašila, vse je moralo biti tako kot si je zamislila, za vsako figo je začela vreščat, bala se je glasnih zvokov, ipd. Skratka, bila sem že čisto obupana in prestrašena. Aja, pa ni hodila v vrtec, ampak je bila doma z mano in malim. No, potem sva se z možem odločila in jo na vrat na nos vpisala v vrtec. Še danes ne morem verjet kakšna sprememba. Kot da ne bi bil isti otrok. Zdaj je zadovoljna in nasmejana 3,5 letnica in vedno bolj podobna svojim vrstnikom. V vrtcu ima celo enega prijateljčka, prej pa je odklanjala kakršenkoli stik s svojimi vrstniki.
Še danes ne vem kaj je bilo tisto grozljivo obdobje, ampak sem vesela da je minilo in da je vse tako kot mora biti.
Lp.
Naj me katera popravi, če se motim, ampak mislim, da se pri treh, štirih letih otrok začne telesno trgati od staršev, ni več v vsem odvisen od njih, postaja samostojnejši. In to v nekem smislu lahko občuti kot stisko, poleg tega ne razume, kaj se dogaja.
Lahko rečem samo to – bo treba potrpeti, do odraslosti je še dolga 🙂
jao jao, a nas majo tule mulčki “pod kontrolo”, a?????
naša se je včeraj drla (že takoj, ko smo priški iz vrtca domov) naj ji sezujem čevlje in slečem jakno. nisem hotela, ker vem, da zna sama (v vrtcu se obleče in obuje sama, zakaj se potem ne bi še slekla?). seveda je teklo od povsod – ne samo solze iz učk, tudi smrkelj iz nosa in slince iz ust…. 🙂 in se ni ustavila toliko časa – pomojem cca 10 min, da ni bratec (6,5 let) skočil u luft: “zdej te mam pa dost, prid sem da te jest zrihtam, mula zoprna”.
in joka je bilo v trnutku konec, ko je dosegla svoje. povrh vsega je sledilo še vprašanje: “mami, a mi daš en bonbon zdej ko nič več ne jokam?” :-))