če je naseksal otroka, potem se najbrž tudi strinja. Veliko več primerov poznam, ko otroci malo zrastejo, pa si moški najdejo “hobi” v drugih posteljah, kot da bi našli “hobi” zaradi tretjega otroka.
Za avtorico – otroka si želiš, obdrži ga in glej bolj pozitivno. Službe ne boš izgubila, starejša otroka pa imata možnost, da postaneta bolj odgovorna in tudi manj tekmujeta med seboj kot do sedaj.
[/quote]
Bemti, babe ste funkcionalno nepismene. Službe NIMA! In ja, otroka naj obdrži, ti ga boš pa živela!

To lahko napiše samo nekdo, ki o vzgoji res ne ve dosti:
Sorojenci, bratje in sestre – vplivajo v družini drug na drugega.Se “brusijo”, imajo medsebojne odnose.Seveda se kdaj tudi “pazijo”.To je čisto normalno, razen, če daš vsakega posebej v komoro ali v rejo…
Taki otroci, ki jih je več v družini, imajo največkrat čisto lepo otroštvo, če imajo normalne starše.
Tukaj in zdaj ne govorimo o neodgovornih starših in starših, ki zanemarjajo svoje otroke.Zato je normalno, da starejši primejo mlajše za roke in da tudi vzgajajo.
Če dobro vzgojiš prvega, bodo tudi drugi dobro vzgojeni!
[/quote]
Res ali ti je tole kakšen župnik povedal! Da se otroci brusijo med seboj? Pa pazijo, pa da je to čisto normalno? Ah, ja ! In v tejle družini se že dva brusita med seboj, pa pazita eden na drugega. Zakaj bi po tvoje potrebovali še tretjega?

Torej hočeš povedat, da moški naredi otroka in potem konec s seksom, ker pač bo otrok spal v postelji svojih staršev?
Bravo. Ni čudno, da toliko moških vara, če vam je pa normalno, da otrok spi v postelji z atom in mamo.
[/quote]

ne čisto narobe razumeš, nepotešenost ti megli možgane. Eni moški imajo otroke radi in jih ne motijo v postelji, plac za seks se pa tudi najde. Moški varajo, ker se žene in doma naveličajo.

Moj tretji otrok je dolgo spal kar pri meni v postelji.Ponoči sem ga samo potegnila k sebi, malo se je podojil, pa sva zaspala.Kasneje smo kupili pograd in stvar je bila rešena.
Kjer je prostor za dva, je tudi za tretjega.V avto se vsede , pa greste vsi skupaj na izlet in na morje.Vzgajata ga tudi starejša dva, kar spotoma, pa pazita nanj tudi.
Dvojčki pa tudi niso v vsaki družini.
Poznam pa družino, ki je po dveh otrocih dobila dvojčka.Zdaj en starejši otrok prime za roko enega od dvojčkov, drugi drugega,mamica pa se smeje in pravi : Dobila sta vsak svojega dojenčka…
Sicer pa so simpatična družinica.
Če ne kompliciraš, se vse izide!
[/quote]
Ja, ampak poleg tega, da ne kompliciraš, je fajn, da imaš vsaj približno dovolj finančnih sredstev za neko normalno življenje (no to zadnje je sicer zelo relativen pojem).

ne čisto narobe razumeš, nepotešenost ti megli možgane. Eni moški imajo otroke radi in jih ne motijo v postelji, plac za seks se pa tudi najde. Moški varajo, ker se žene in doma naveličajo.
[/quote]

Veš eni moški imajo radi otroke, samo rekdokater moški ima rad otroke v svoji postelji. Pa kar se normalnih žensk tiče, jim je tudi jasno, da otrok spi v svoji postelji, v njeni postelji pa mož.
Hja, žene, ki privlečejo otroka v posteljo, se mož res hitro naveliča. V to ne dvomim.
Ob takih izjavah, nisem niti malo presenečena, da je potem toliko jokanja žensk, da ko so pa rodile, jih je pa začel varat.

Res ali ti je tole kakšen župnik povedal! Da se otroci brusijo med seboj? Pa pazijo, pa da je to čisto normalno? Ah, ja ! In v tejle družini se že dva brusita med seboj, pa pazita eden na drugega. Zakaj bi po tvoje potrebovali še tretjega?
[/quote]

Če imaš ti težave in predsodke zaradi večje družine, je to tvoj problem, ne moj. Itak pa vidim, da nimaš dosti pojma o vzgoji in otrocih, zato je bolje, da ostaneva vsak na svojem bregu.
Ti pri župnikih, jaz pa pri svojem področju, ki ga tudi službeno odkrivam že dolga leta.

Jaz sem 4 leta starejša od sestre. Pa moram reči, da je to neke mere bilo fajn, da sem lahko previjala sestro pa jo pazila, ampak s časoma pa mi je bilo biti varuška kar precej odveč. Takrat pri 4ih, 5ih letih, mi je bilo čisto ok. Pri recimo 8, 9ih letih, ko so šli pa sošolci domov ali pa se igrat, jaz sem morala pa hodit po sestro v vrtec pa ni bilo več tako fajn.

Veš eni moški imajo radi otroke, samo rekdokater moški ima rad otroke v svoji postelji. Pa kar se normalnih žensk tiče, jim je tudi jasno, da otrok spi v svoji postelji, v njeni postelji pa mož.
Hja, žene, ki privlečejo otroka v posteljo, se mož res hitro naveliča. V to ne dvomim.
Ob takih izjavah, nisem niti malo presenečena, da je potem toliko jokanja žensk, da ko so pa rodile, jih je pa začel varat.
[/quote]

o lejo našo norico, se je spet oglasila.

ja saj v življenju ni vse samo fajn. pa pri 4 ali 5 letih si ti kar sama previjala?

Ne vem, mene je bilo vedno najbolj strah, da bo kaj z otrokom narobe in ga bodo zato cela familija nasankala. Ne gre samo za finančno tveganje in ne rodijo se vsem zdravi luštni otroci, ki jih vsi mečkajo po rokah.

A se res razlikuje? Ne bi rekla.
Obe sta zanosili pa tega nista želeli. Ne vem ali je moja mama razmišljala o splavu ali ne. Vem pa, da je bila nosečnost nenačrtovana, podobno kot pri avtorici. In veš, otrok še kako čuti, da je bil odveč. Čeprav tega nikoli ne reče na glas. Ampak reče pa, kako je bilo fajn, ko je bila samska. Vedno poudarja kako so matere uboge, kako se razdajajo za otroke (kdo jih pa sili imet otroke?).
Avtorica ima že sedaj vse na tesno, res hoče še enega otroka? Da bo v opomin kako je bilo prej fajn in da bo v opomin kako se morajo matere žrtvovat za svoje otroke?
Da bo od očeta zvedel, da mu itak ni bilo do še enega otroka?
[/quote]

O, pa še kako se razlikuje! Se zgodi nenačrtovana nosečnost.Samo tvoja mama je krivdo za rojstvo metala na tebe – kar je skrajno neodgovorno in krivično.Se pravi, da v sebi ni čutila niti pikice odgovornosti, da je bilo to v bistvu njen dogodek in njena stvar in otrok ni popolnoma nič kriv.
Potem pa so ženske, ki nenačrtovano nosečnost najprej sprejmejo z nelagodjem in presenečenjem, se odločijo za otroka in ga potem z veseljem pričakujejo.In potem nikoli -ampak prav nikoli – mu ne dajo vedeti, da so imele kdaj pomisleke!

ja saj v življenju ni vse samo fajn. pa pri 4 ali 5 letih si ti kar sama previjala?
[/quote]

Tudi občasno ja.

O, pa še kako se razlikuje! Se zgodi nenačrtovana nosečnost.Samo tvoja mama je krivdo za rojstvo metala na tebe – kar je skrajno neodgovorno in krivično.Se pravi, da v sebi ni čutila niti pikice odgovornosti, da je bilo to v bistvu njen dogodek in njena stvar in otrok ni popolnoma nič kriv.
Potem pa so ženske, ki nenačrtovano nosečnost najprej sprejmejo z nelagodjem in presenečenjem, se odločijo za otroka in ga potem z veseljem pričakujejo.In potem nikoli -ampak prav nikoli – mu ne dajo vedeti, da so imele kdaj pomisleke!
[/quote]

In od kje tebi ideja, da bo avtorica oh in sploh navdušena nad novim otrokom?
Že zdaj so na tesnem (podobno kot je bila moja mama), potem bo vse še težje, ona pa bo vsa vzhičena?
Jaz na žalost vidim veliko povezav in podobnosti s primerom moje mame. S tem, da je moja mama imela vsaj stabilno službo.

o lejo našo norico, se je spet oglasila.
[/quote]

NOrica si kvečjemu ti, ker ti je normalno, da otroka naseliš v posteljo, kjer sta ti in mož.

Samo že nekaj: če nalog za tega 3. otroka ne boš “nzprtila” na ramena starjših sorojencev, torej da boš sama sposobna in opravilna ga porihtat do njegove polnoletnosti- potem go for it 🙂

ker ni hujšega, ko poslušaš žalostne zgodbe, kako so starši naprtili veliko odgovornosti starejšim otrokom za tamlajšega, od previjanja plenic naprej, do varovanja. In imam prijateljico, ki se nikoli ni odločila za lastne otroke ravno iz tega razloga – ker se ji je uprlo, ker ji je mama “naprtila”; polsestro od plenic naprej, ko je bila stara 10 let. Si je raje našla partnerja z otrokom od prej – že iz plenic ven, pa z njim tudi ni imela nobenega dela. Jo razumem.

Samo že nekaj: če nalog za tega 3. otroka ne boš “nzprtila” na ramena starjših sorojencev, torej da boš sama sposobna in opravilna ga porihtat do njegove polnoletnosti- potem go for it 🙂

ker ni hujšega, ko poslušaš žalostne zgodbe, kako so starši naprtili veliko odgovornosti starejšim otrokom za tamlajšega, od previjanja plenic naprej, do varovanja. In imam prijateljico, ki se nikoli ni odločila za lastne otroke ravno iz tega razloga – ker se ji je uprlo, ker ji je mama “naprtila”; polsestro od plenic naprej, ko je bila stara 10 let. Si je raje našla partnerja z otrokom od prej – že iz plenic ven, pa z njim tudi ni imela nobenega dela. Jo razumem.
[/quote]

Jaz sem bila pri 4ih, 5ih letih navdušena biti varuška. Samo pri 8ih, 9ih pa nikakor ne več. In ja tudi jaz sem se že takrat odločila, da ni šans, da bi kdaj imela otroke in tako se je tudi potem zgodilo.

Samo že nekaj: če nalog za tega 3. otroka ne boš “nzprtila” na ramena starjših sorojencev, torej da boš sama sposobna in opravilna ga porihtat do njegove polnoletnosti- potem go for it 🙂

ker ni hujšega, ko poslušaš žalostne zgodbe, kako so starši naprtili veliko odgovornosti starejšim otrokom za tamlajšega, od previjanja plenic naprej, do varovanja. In imam prijateljico, ki se nikoli ni odločila za lastne otroke ravno iz tega razloga – ker se ji je uprlo, ker ji je mama “naprtila”; polsestro od plenic naprej, ko je bila stara 10 let. Si je raje našla partnerja z otrokom od prej – že iz plenic ven, pa z njim tudi ni imela nobenega dela. Jo razumem.
[/quote]

Aja pa takrat pri 4ih, 5ih letih sem bila navdušena nad dojenčki. Sedaj pa se vedno ognem, ko prinesejo dojenčke kazat in tiščat v naročje. Me ne zanimajo, jih nočem v naročje, še manj, da bi kakega previla.
Mi je zanimivo, da si omenila svojo kolegico, jaz sploh nisem prej nikoli razmišljala zakaj se sedaj tako daleč ogibam dojenčkov v smislu, da bi jih morala varovat, previjat.

Jaz sem bila pri 4ih, 5ih letih navdušena biti varuška. Samo pri 8ih, 9ih pa nikakor ne več. In ja tudi jaz sem se že takrat odločila, da ni šans, da bi kdaj imela otroke in tako se je tudi potem zgodilo.
[/quote]

Seveda, logično, ker ko si prišla v leta, ko si pričela s svojo glavo že misliti , si imela tudi druge interese, in ko uvidiš tudi drugje, da to nikakor ni prav, in da nisi stara več 4 leta, ko kot mali otrok zvesto in zavestno slediš staršem, kr jih pač imaš takrat za edini zgled in postavljalca pravil. Te popolnoma razumem . Ja, res je to.

In od kje tebi ideja, da bo avtorica oh in sploh navdušena nad novim otrokom?
Že zdaj so na tesnem (podobno kot je bila moja mama), potem bo vse še težje, ona pa bo vsa vzhičena?
Jaz na žalost vidim veliko povezav in podobnosti s primerom moje mame. S tem, da je moja mama imela vsaj stabilno službo.
[/quote]

Jaz ne.Tvoja mama je imela stabilno službo, ni bila pa v čustvovanju stabilna ženska.In očitno niti pikice materinska.Torej – ne moreš primerjati!

Aja pa takrat pri 4ih, 5ih letih sem bila navdušena nad dojenčki. Sedaj pa se vedno ognem, ko prinesejo dojenčke kazat in tiščat v naročje. Me ne zanimajo, jih nočem v naročje, še manj, da bi kakega previla.
Mi je zanimivo, da si omenila svojo kolegico, jaz sploh nisem prej nikoli razmišljala zakaj se sedaj tako daleč ogibam dojenčkov v smislu, da bi jih morala varovat, previjat.
[/quote]

Ne kolegico – prijateljico :)… Skupaj sva preživljali tudi vse poletne počitnice ( jaz sem prišla k babici v drug kraj, tam kjer je ona živela), pa vse počitnice je morala ona namesto mame skrbet za tisto polsestro, 8 let…. Grozno, res.

Seveda, logično, ker ko si prišla v leta, ko si pričela s svojo glavo že misliti , si imela tudi druge interese, in ko uvidiš tudi drugje, da to nikakor ni prav, in da nisi stara več 4 leta, ko kot mali otrok zvesto in zavestno slediš staršem, kr jih pač imaš takrat za edini zgled in postavljalca pravil. Te popolnoma razumem . Ja, res je to.
[/quote]

Ja, takrat nisem hodila še v šolo, družbe ni bilo, in sem pač dojenčka smatrala kot neko zabavo ali kako naj rečem. Pa še fajn mi je bilo, počutila sem se odrasla, če sem smela jo previti varovati.
Potem pa sem hodila v šolo, imela sošolce, bi se raje z njimi igrala kot pa hodila v vrtec po sestro. Kar naenkrat je bilo manj časa, ker sem hodila v šolo in kar naenkrat sem imela družbo – vrstnike. In nek mali otroček in skrb zanj, ni bilo več zanimivo, ampak mi je bilo odvečno sitno delo (verjetno ne bi bilo moteče, če bi bilo tu pa tam, ampak vsak dan, je bilo pa odveč).

Jaz ne.Tvoja mama je imela stabilno službo, ni bila pa v čustvovanju stabilna ženska.In očitno niti pikice materinska.Torej – ne moreš primerjati!
[/quote]

In od kje tebi ideja, da je avtorica kaj drugačna?
Jaz vidim dve ženski, obe na tesnem, nezaželena nosečnost. To vidim.
Od kje ti veš kako je moja mama materinska in kako je avtorica materinska? Nič od tega ne veš.

Samo že nekaj: če nalog za tega 3. otroka ne boš “nzprtila” na ramena starjših sorojencev, torej da boš sama sposobna in opravilna ga porihtat do njegove polnoletnosti- potem go for it 🙂

ker ni hujšega, ko poslušaš žalostne zgodbe, kako so starši naprtili veliko odgovornosti starejšim otrokom za tamlajšega, od previjanja plenic naprej, do varovanja. In imam prijateljico, ki se nikoli ni odločila za lastne otroke ravno iz tega razloga – ker se ji je uprlo, ker ji je mama “naprtila”; polsestro od plenic naprej, ko je bila stara 10 let. Si je raje našla partnerja z otrokom od prej – že iz plenic ven, pa z njim tudi ni imela nobenega dela. Jo razumem.
[/quote]

Sama sem pri desetih letih vsak dan previla mlajšo sestro, ko sem prišla iz šole.Nič takega ali posebnega se mi ni zdelo.Tudi pazila sem kdaj nanjo in jo vozila z vozičkom.Zame to ni bila nikakršna žalostna zgodba, ampak čisto normalno življenje.Je pa res najlažje skrbeti vse življenje samo zase in za lastno rit.Brez obveznosti do otrok in starejših.

Aja pa takrat pri 4ih, 5ih letih sem bila navdušena nad dojenčki. Sedaj pa se vedno ognem, ko prinesejo dojenčke kazat in tiščat v naročje. Me ne zanimajo, jih nočem v naročje, še manj, da bi kakega previla.
Mi je zanimivo, da si omenila svojo kolegico, jaz sploh nisem prej nikoli razmišljala zakaj se sedaj tako daleč ogibam dojenčkov v smislu, da bi jih morala varovat, previjat.
[/quote]

pa tukaj je moralo biti še kaj drugega narobe, da si razvila tako osebnost. Včasih pa tudi danes v tretjem svetu sestrice skrbijo za mlajše sorojence. Kar ni prav, da starši vso odgovornost na otroke preložijo. Samo večina se čisto razvije v čisto normalno osebnost in imajo potem tudi svoje otroke.

pa tukaj je moralo biti še kaj drugega narobe, da si razvila tako osebnost. Včasih pa tudi danes v tretjem svetu sestrice skrbijo za mlajše sorojence. Kar ni prav, da starši vso odgovornost na otroke preložijo. Samo večina se čisto razvije v čisto normalno osebnost in imajo potem tudi svoje otroke.
[/quote]

Jaz sem čisto normalna osebnost :).