30+ pa še ne na svojem

S tem si zelo zožiš “izbor kandidatov” 🙂
Saj se strinjam s tabo, da je lastna svoboda neprecenljiva samo velikokrat veliko stane. Toliko da se potem pozabi na sočloveka, ker v tisti želji po boljšem življenju, preveč časa gre za neko materialno eksistenco, če začneš od nule. Lažje je, če ti kdo primakne nekaj za štart. Po drugi strani je pa škoda, da se ubadaš z nekim stanovanjskim problemom se zakreditiraš do smrti, doma pa stoji 3/4 prazna hiša, zato ker ne zmoreš rešit stvari s svojimi starši….. a žal največkrat “ne gre”… 🙁
Lahko, da gre tudi za brezčutne ljudi, ki se ne želijo nikomur “podrejat”, polagat računov…. kaj pa vem, verjetno tudi sam sodim mednje, ker sem šel na svoje….he,he,he

Tako je. Iz enega odnosa v drugega, brez prehoda, brez “samskosti”. Ni malo primerov, ko mame brezsramno vpadajo v sobe svojih otrok, jih sprašujejo razne sorte, komentirajo prah, nemarno zložene knjige in ne pozabijo vsaj občasno poudariti, da živijo v njihovi bajti, kjer jasno veljajo njihova (starševska) pravila.[/quote]

Kolega se je začasno preselil nazaj k staršem, ker obnavlja stanovanje in je trenutno brez kopalnice in tekoče vode. Mama pride sredi noči gledat, ali je v postelji. Halo. Star je 30 plus.

Pa še en dejavnik – to je spet ena lepa slovenska navada. Namesto da starši že v osnovi zidajo gradove, v katerih bo prostora še za dve stanovanji za otroke, bi lahko gradili bolj racionalno in višek denarja naložili oziroma dali na banko in ga poklonili otrokom za lažjo osamosvojitev.
Ali magari prodali preveliko hišo, ko otroci odrastejo, sebi kupili nekaj obvladljivega, otrokom pa dali začetni kapital za lažji nakup lastnega stanovanja.
Ampak moje ideje naletijo na samo nerazumevanje. Ni izvedljivo. Nemogoče. Smešni predlogi.

S tem si zelo zožiš “izbor kandidatov” 🙂
Saj se strinjam s tabo, da je lastna svoboda neprecenljiva samo velikokrat veliko stane. Toliko da se potem pozabi na sočloveka, ker v tisti želji po boljšem življenju, preveč časa gre za neko materialno eksistenco, če začneš od nule. Lažje je, če ti kdo primakne nekaj za štart. Po drugi strani je pa škoda, da se ubadaš z nekim stanovanjskim problemom se zakreditiraš do smrti, doma pa stoji 3/4 prazna hiša, zato ker ne zmoreš rešit stvari s svojimi starši….. a žal največkrat “ne gre”… 🙁
Lahko, da gre tudi za brezčutne ljudi, ki se ne želijo nikomur “podrejat”, polagat računov…. kaj pa vem, verjetno tudi sam sodim mednje, ker sem šel na svoje….he,he,he[/quote]

Mah tudi če si na svojem, se moraš podrejat okolici, sosedom, lahko pa vsaj gate pustiš ležat na tleh, če se ti jih ravno ne ljubi dati v košaro za perilo.
Jaz sem živela sama in vem, kako super in neprecenljivo je to. Zato to privoščim vsem. Je pa ta svoboda seveda imela svojo ceno, ampak absolutno je bila vredna svojega denarja. Nisem pa imela avta, to pa res.

Tako je. Iz enega odnosa v drugega, brez prehoda, brez “samskosti”. Ni malo primerov, ko mame brezsramno vpadajo v sobe svojih otrok, jih sprašujejo razne sorte, komentirajo prah, nemarno zložene knjige in ne pozabijo vsaj občasno poudariti, da živijo v njihovi bajti, kjer jasno veljajo njihova (starševska) pravila.[/quote]

Kolega se je začasno preselil nazaj k staršem, ker obnavlja stanovanje in je trenutno brez kopalnice in tekoče vode. Mama pride sredi noči gledat, ali je v postelji. Halo. Star je 30 plus.

Pa še en dejavnik – to je spet ena lepa slovenska navada. Namesto da starši že v osnovi zidajo gradove, v katerih bo prostora še za dve stanovanji za otroke, bi lahko gradili bolj racionalno in višek denarja naložili oziroma dali na banko in ga poklonili otrokom za lažjo osamosvojitev.
Ali magari prodali preveliko hišo, ko otroci odrastejo, sebi kupili nekaj obvladljivega, otrokom pa dali začetni kapital za lažji nakup lastnega stanovanja.
Ampak moje ideje naletijo na samo nerazumevanje. Ni izvedljivo. Nemogoče. Smešni predlogi.[/quote]Tvoji predlogi niso smešni, le da ne vem zakaj bi si obdarovanec umišljal s čim naj bo obdarovan… 😉
Mislim, da se da lepo živet tudi v hiši kjer je več gospodinjstev. Kaj pa kak blok? Tam tudi živi več družin v nekem sožitju. Zakaj se to ne bi dalo doma? A je res kriva “prevelika bajta” ali mogoče nedorečeni odnosi med stanovalci? 😉 :))

Občutek imam, kot da nekateri želite dobit “v roke” popoln “izdelek”, pri katerem ne bo potrebno vlagati nobenega truda in kjer ne bo potrebno nobenega prilagajanja, postavljanje mej in podobnih stvari, kjer bo vse že postlano in pripravljeno samo še za uživanje.
Saj se strinjam s tem in verjamem, da si partnerka svojemu partnerju ne želi bit nadomestna mama, ampak na tak način smo lahko večno sami. Mislim, nobena ne rabi igrat vloge mame, če je ne želi. Želim povedat, da nekdo, ki živi sam, se še ne vede nujno odgovorno in niti približno to ne pomeni, da bo z njim vse tako, kot smo si predstavljali, kar brez nekega truda. Mogoče pa rad pohaja naokrog in ga potem ne bo veliko doma. V tem primeru pa ženska spet lahko postane gospodinja. Ni tu nekega recepta.

bingo!!!!

vsi bi vse na pladnu, nihče se ne bi nič matral, naredil kakšen kompromis,…partner mora imet svoje stanovanje, pa super plačo, pa biti izobražen, dober krog prijateljev (seveda v istem rangu) in še in še … kot, da so slepi kaj se danes dogaja po državi, da je brezposelnost, da so lahko srečni, če si doma naredijo stanovanje…
in se seveda sprašujem kaj pa so sposobni in koliko doprinesejo tisti, ki izbiralo parnerje samo po tem koliko imajo? kje pa je tu ljubezen? ne vem, če je zanjo prostora

Kolega se je začasno preselil nazaj k staršem, ker obnavlja stanovanje in je trenutno brez kopalnice in tekoče vode. Mama pride sredi noči gledat, ali je v postelji. Halo. Star je 30 plus.

Pa še en dejavnik – to je spet ena lepa slovenska navada. Namesto da starši že v osnovi zidajo gradove, v katerih bo prostora še za dve stanovanji za otroke, bi lahko gradili bolj racionalno in višek denarja naložili oziroma dali na banko in ga poklonili otrokom za lažjo osamosvojitev.
Ali magari prodali preveliko hišo, ko otroci odrastejo, sebi kupili nekaj obvladljivega, otrokom pa dali začetni kapital za lažji nakup lastnega stanovanja.
Ampak moje ideje naletijo na samo nerazumevanje. Ni izvedljivo. Nemogoče. Smešni predlogi.[/quote]Tvoji predlogi niso smešni, le da ne vem zakaj bi si obdarovanec umišljal s čim naj bo obdarovan… 😉
Mislim, da se da lepo živet tudi v hiši kjer je več gospodinjstev. Kaj pa kak blok? Tam tudi živi več družin v nekem sožitju. Zakaj se to ne bi dalo doma? A je res kriva “prevelika bajta” ali mogoče nedorečeni odnosi med stanovalci? 😉 :))[/quote]

No, menda je tudi tebi jasno, da primerjava med hišo, kjer pod isto streho živijo starši in odrasli otroci, in blokom vseeno ni umestna.
Moji odnosi s starši so po mojem dobro dorečeni ravno zato, ker nam od mojega 19. leta ni več treba živeti skupaj.
Kot vidim pri drugih, ki so se odločili za to “varčnejšo” varianto s starši, je bila to zelo zelo ZELO slaba ideja v 90 odstotkih primerov.

To se spreminja skozi čas, še naše babice in dedki so živeli v gospodinjstvih, kjer je bilo tudi po 15 ljudi na kupu. Potem je bil trend, da vsak na svoje, zdaj pa mladi še služb ne dobijo, kako naj potem kaj kupijo, kje naj dobijo tam nekje sto tisoč evrov? Najlažje je obsojati in predalčkat ljudi kot mamine sinčke itd., čeprav ima vsaka oseba svojo zgodbo. Tudi eni se bolj znajdejo, eni manj, tako da še dobro, da ima marsikdo možnost bit doma, vsaj ne pristane na dnu kot neki brezdomec denimo.

Eni imate pa hude predsodke.
Perem si sam, če smo že ravno pri tem.
Nisem jamral glede denarja, ampak sem le napisal, da varčujem za stanovanje. Je to jamranje?
Mama me ne klicari kje sem, kdaj pridem in tako naprej. Saj pa nisem otrok. Če pa grem od doma in me ne bo več dni pa to povem, da me ta dan ne bo domov. Zakaj bi si nekdo delal skrbi, če ni potrebno? Malce neumno je reči, da bodo poklicali iz bolnice, če te pa v bolnico sploh ne bodo pripeljali, a ne? Grem v gore in povem, da grem. Si predstavljaš krivokljun, da grem v gore, ne povem, da pridem isti dan domov, potem me par dni ni, ker sem padel v prepad, signala ni, jaz polomljen, išče me nihče, ker nihče ne ve, da sem nameraval priti isti dan domov in so smatrali, da sem kje na dopustu.
Ne jaz in ne moj brat nisva neka zajedalca. Pomagava doma na kmetiji. Mama sama ne bi mogla.
Če bi imel partnerko pa je ne bi pripeljal domov, bi šla živet na svoje. Ne bi želel živeti s svojo partnerko pri mami in bratu in ne pri njenih starših. AMpak na svojem.

Tvoji predlogi niso smešni, le da ne vem zakaj bi si obdarovanec umišljal s čim naj bo obdarovan… 😉
Mislim, da se da lepo živet tudi v hiši kjer je več gospodinjstev. Kaj pa kak blok? Tam tudi živi več družin v nekem sožitju. Zakaj se to ne bi dalo doma? A je res kriva “prevelika bajta” ali mogoče nedorečeni odnosi med stanovalci? 😉 :))[/quote]

No, menda je tudi tebi jasno, da primerjava med hišo, kjer pod isto streho živijo starši in odrasli otroci, in blokom vseeno ni umestna.
Moji odnosi s starši so po mojem dobro dorečeni ravno zato, ker nam od mojega 19. leta ni več treba živeti skupaj.
Kot vidim pri drugih, ki so se odločili za to “varčnejšo” varianto s starši, je bila to zelo zelo ZELO slaba ideja v 90 odstotkih primerov.[/quote]Ne razumem zakaj ni vmesna primerjava?
Saj gre vendar za isti princip, pod eno streho živi več ljudi v ločenih gospodinjstvih.

Bolj je sporno to kaj eni od drugih pričakujejo. V bloku nič oz zelo malo, v hiši starši, da se jim vsi klanjajo in kujejo v zvezde zato, ker so oni priskrbeli streho nad glavo, otroci bi bili pa samostojni na svojem se ne ozirali na nikogar….. Ne gre skupaj nikoli.
Oboji bi morali nekako uskladit svoja pričakovanja, predstave, starši, da so nekaj dali in da jim tega ni potrebno vedno naprej metat, ko želijo nekaj od svojih otrok in otroci, da so dobili nekaj, da lepše živijo in da v zameno lahko tudi kaj postorijo tastarim, nekako “plačajo” to ugodnost brez, da se počutijo kot žrtve.

Je pa tukaj treba pogledati še z druge strani zrcala … Kaj pa, če bi starši šli na manjše, pa ne morejo, ker imajo še 30-letne otroke na grbi? Seveda jim ne upajo rečt, da bi radi zaključili skupno družinsko pot.
V starih časih so tudi spali na posteljah, dolgih meter in pol. Ne vem, kaj si hotela povedati s starimi časi? Da bi morali tudi danes v eni kamri ob krušni peči spati nanizani kot sardine v otroških posteljah?

ferbčna, moja mama ne bi šla v stanovanje, ker je vajena celo življenje živeti na kmetih.

Verjetno res, ampak mislim, da je debata prešla tvoj konkreten primer.

Kako pa si predstavljaš kasneje – praviš, da bi se s partnerico odselil, hkrati pa si napisal tudi, da mama brez tvoje in bratove pomoči ne bi zmogla delati kmetije. Tole mi je rahlo kontradiktorno.

Jaz sem že pojasnil, da ne bom prevzel kmetije. Brat pa jo želi imeti.

Jah, ne vem, no, kaj lahko človek stori z 600e plače? Kredita se ne dobi, najemnina? 200-300e je najemnina + stroški 200e, kje je hrana in obutev, ki sta osnovno sredstvo? O avtomobilu niti sanjati ne gre.

Ideja kako na svoje??

Tu je predvsem poudarek na popolnoma samostojen. Kajti če si v vezi, se takšna vprašanja spet hitro in še bolj pogodso pojavijo. Sploh v primeru takih, ki želijo biti mame tudi svojim partnerjem :-)))))

Je pa tukaj treba pogledati še z druge strani zrcala … Kaj pa, če bi starši šli na manjše, pa ne morejo, ker imajo še 30-letne otroke na grbi? Seveda jim ne upajo rečt, da bi radi zaključili skupno družinsko pot.
V starih časih so tudi spali na posteljah, dolgih meter in pol. Ne vem, kaj si hotela povedati s starimi časi? Da bi morali tudi danes v eni kamri ob krušni peči spati nanizani kot sardine v otroških posteljah?[/quote]

preden klobasate o tem, da je bilo 15 ljudi na kupu, se raje malo pozanimajte. na kakšni veliki kmetiji že mogoče, pa še to so bili kakšen star deda, neporočen stric in teta, ki sta za hrano garala, zakonski par in najmlajši otroci. Starejši so morali kar hitro od doma in služit.

To je razumljivo in ni problem to, če trenutno nisi na svojem. Problem je, če tudi takrat, ko bi lahko s (zaposlenim) partnerjem šla na svoje, nočeš oditi.

Po pravici…imam predsodke do ljudi, ki pri teh letih še živijo doma. Če so seveda zdravi in tako.
Sama že od 19ga leta živim na svojem in dvomim da bi se pri teh letih (31) ujela z 35letnikom, ki še nikoli ni živel sam. Drugače bi bilo mogoče, če se je zaradi kakšnih izrednih dogodkov preselil nazaj domov ipd.
Nikoli pa ne veš v koga se zaljubiš in s kom se ujameš. Sem že dovolj zarečenega kruha pojedla da to vem 🙂

Vsi ti extremni primeri služijo kot izgovor, da je stanje nespremenjeno. Če greš v gore, jasno poveš najbližjim, da te vedo iskat, če zgineš. To je čist osnovna varovalka, ki nam jo povsod tupijo v glavo.

Sicer pa, vprašal si za mnenje, zdaj pa imamo nekateri kar hude predsodke? Hecno. Če ti je osebna izkušnja nekega forumaša hud predsodek, in kot taka neustrezna, ker ne teče na tvoj mlin, dejansko nisi prišel po odgovore, ampak samo potrdit svojo tezo. Zaradi mene lahko vsak živi kjer hoče, ne bi bila pa najbolj vesela, da mi partner pri 35+ živi pri starših. Bi bila definitivno bolj previdna kot pri onem, ki živi sam. Pa tud drugo je, če mi reče, da kupuje stanovanje zase al išče najem, kot pa da mi reče, da že žnj let varčuje za stanovanje, ko je pa LOGIČNO, da to nima prihodnosti.

To je razumljivo in ni problem to, če trenutno nisi na svojem. Problem je, če tudi takrat, ko bi lahko s (zaposlenim) partnerjem šla na svoje, nočeš oditi.[/quote]

Se strinjam.
Si pa tudi ne predstavljam, da s partnerjem živiš pri starših. To je najbrž srhljivka.

Jaz poznam tudi 40-letnike, ki še vedno živijo pri starših in nič ne kaže, da iščejo stanovanje. :))

Sicer pa je to evergreen tema, ker slovenski otroci pod streho svojih staršev ostajajo do 30. leta in čez že od vekomaj, ne recimo zadnja leta, kar je kriza. Tako je bilo pred 50 leti in tako je še danes.
Jaz sem že v študentskih časih zamenjala stalni naslov, pa potem na raznih uradih sploh niso več vedeli, kako naj me obravnavajo … hočem rečt, da je očitno (bilo) normalno, da 25-letni študent še živi pri starših oziroma ima pri njih vsaj stalni naslov.

Tako da ne verjamem, da je kriza ali premalo denarja razlog za to, temveč kvečjemu samo eden od številnih dejavnikov.

To je razumljivo in ni problem to, če trenutno nisi na svojem. Problem je, če tudi takrat, ko bi lahko s (zaposlenim) partnerjem šla na svoje, nočeš oditi.[/quote]

Se strinjam.
Si pa tudi ne predstavljam, da s partnerjem živiš pri starših. To je najbrž srhljivka.[/quote]
Milijon raznih tem o taščah, je dovolj zgovoren dokaz, da mladi in stari v 99% ne gredo skupaj.

Se strinjam.
Si pa tudi ne predstavljam, da s partnerjem živiš pri starših. To je najbrž srhljivka.[/quote]
Milijon raznih tem o taščah, je dovolj zgovoren dokaz, da mladi in stari v 99% ne gredo skupaj.[/quote]

Res je. 🙂